München ima že dve stoletji uspešno likovno akademijo in zlasti v drugi polovici 19. stoletja je z njo in nekaterimi drugimi zasebnimi slikarskimi šolami predstavljal kar drugi najpomembnejši svetovni likovni študijski center, takoj za Parizom. Nam Slovencem je ta vloga bavarske prestolnice znana, saj so jo tudi naši likovniki v tem času najraje izbirali za kraj študija, eno od najuspešnejših tamkajšnjih zasebnih slikarskih šol pa je vodil naš rojak Anton Ažbe.
V čast svoji dvestoletnici leta 2008 je Münchenska likovna akademija pripravila ambiciozen program, ki je poleg konkretnih realizacij, na primer v obliki simpozija (1) in razstave v samem Münchnu, tudi v nekaterih državah, ki so sodile v vplivno območje akademije in so bile povabljene k sodelovanju v projektu, spodbudil živahno ponovno preverjanje pretekle likovne produkcije v relaciji do njenih pedagoških izhodišč.  Pobudo so na takšen konstruktiven način znali sprejeti tudi naši sosedje Hrvati. Nekakšen stranski rezultat münchenske inciative je tako zanimiva dvojezična publikacija z naslovom Akademija likovnih umjetnosti u Münchenu i hrvatsko slikarstvo, ki je izšla v zbirki Studije i monografije Instituta za povijest umjetnosti in izrecno obravnava navezave hrvaškega prostora na bavarsko in njeno akademijo.
V knjigi so zbrani prispevki več avtorjev. V prvem prispevku Irena Kraševac - sicer tudi uvodničarka - obravnava slikarje, ki so študirali v Münchnu v 19. stoletju. Začne z znamenitim Isom Kršnjavim, ki se je sicer nato doma uveljevil zlasti kot tvoren prosvetni delavec in politik, na področju umetnosti pa organizator in pisec o umetnosti. Nadaljuje z značilnim münchenskim akademskim realizmom sedemdesetih in osemdesetih let, ki ga med drugimi predstavljata Ferdinand Quiquerez in Nikola Mašić. Zaključi s koncem stoletja, ko v hrvaški umetnosti realizem dopolnijo in zamenjajo zlasti simbolistične tendence, prinese pa jim tudi večje uspehe v okviru akademije. Mato Celestin Medović je bil leta 1893 na letni razstavi akademije za sliko Bakanal celo odlikovan s srebrno medaljo, uspešno pa jo je nato predstavil tudi v Glaspalastu. Večje ambicije in organiziranost se kažejo tudi na domačem terenu, kjer se zlasti prišleki z Bavarske intenzivno posvetijo stanovskemu samoorganiziranju, že leta 1898 pa Zagreb dobi tudi Umjetnički paviljon, veliko in sodobno likovno razstavišče. Izvedejo se tudi zahtevnejša dela, kot denimo cikel monumentalnih fresk s prizori iz hrvaške zgodovine, ki je po zamisli in programu Isa Kršnjavega in v izvedbi Celestina Medovića, Otona Ivekovića, Bele Čikoša Sesije in Ivana Tišova nastal za vladno palačo, v kateri je danes Hrvaški inštitut za zgodovino.
Petar Prelog v svojem prispevku obravnava t. i. münchenski krog, skupino štirih slikarjev, ki s svojim delom predstavljajo nekakšen višek v zgodbi med Zagrebom in Münchnom. Josip Račić, Oskar Herman, Vladimir Becić in Miroslav Kraljević so na Bavarskem strnjeno študirali v sredini prvega desetletja 20. stoletja, njihovo produkcijo pa je pomembno obogatila tudi izkušnja Pariza.
Zanimiv je prispevek Ljiljane Kolešnik o slikarki Nasti Rojc, ki je časovno in deloma tudi prijateljsko povezana s prej omenjeno skupino. Poleg obravnave same slikarke namreč v razpravo potegne tudi razmišljanje o vzpostavitvi akademskega likovnega šolanja žensk, ki je prav v Münchnu doživelo specifičen razvoj od razkropljenih, posamičnih, pogosto precej ljubiteljskih damskih šol k vplivni in cenjeni akademiji za slikarke, ki je nastala kot posledica uspešne samoorganizacije tamkajšnjih likovnic v društvo. Društvo slikark je namreč poleg najrazličnejših dejavnosti, med drugim tudi na področju samoorganizacije medsebojne socialne pomoči med umetnicami, ustanovilo žensko akademijo, ki je s premišljenim kadriranjem hitro dosegla visoko raven izobraževanja. Društvo in akademija sta v slovenskem prostoru premalo znana, glede na to, da je bila njihova članica tudi Ivana Kobilca, študentke pa med drugimi Mary kneginja Wrede, Henrika Šantel in Louise van Raders (2).
Publikacija ima bogat slikovni material, na koncu pa tudi obsežnejši dokumentarni del, med drugim z izpisom podatkov iz akademijskih matičnih knjig (Matrikelbüchern) za hrvaške slikarje (3).
Jeseni 2009 je v zagrebškem Umjetničkom paviljonu napovedana tudi velika mednarodna razstava Zagreb-München. Hrvatsko slikarstvo i Akademija likovnih umjetnosti u Münchenu, 1870-1920. Če še enkrat povlečemo vzporednice z našim prostorom, bi rada poudarila aktualnost tašnega koncepta tudi za naše slikarstvo tega obdobja, namesto, da se vselej oklepamo le že ustaljenih zamejitev v »slovenski impresionizem«, »slovenski realizem« itd. Na ta način bi lahko končno in tudi dokaj neboleče začeli odpravljati stare grehe, kjer smo Štajersko in slikarje nemškega rodu dobesedno izbrisali iz skupne likovne zgodovine, v dobro prezentacijo zbran material, pa bi nam zaradi visoke kvalitete bavarsko šolanih slikarjev, prav v nasprotju z morebitnimi strahovi, le okrepil samozavest.