Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Razočarala me je Lara Croft
Slike iz iger
od 7. aprila do 7. junija 2009
Razstavo Razočarala me je Lara Croft, ki je prva tovrstna razstava v Sloveniji, je pripravila avtorska ekipa, v katero so se povezali pisatelj Milan Kleč, umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše, Helena Pivec in Barbara Novakovič, ki delujeta na področju gledališča, ter Boštjan Borič s Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Izbrali so 250 likovnih podob iz 64 računalniških iger različnih žanrov iz zadnjih nekaj let.
Razstava nas popelje v svet računalniških iger in v njegovo likovno problematiko, tj. statično podobo, izolirano od drugih multimedijskih prvin zvoka, glasbe, renderiranih filmskih sekvenc in računalniške animacije. V tridimenzionalni, realistični podobi računalniške igre je mogoče najti najrazličnejše likovne, literarne, filmske, televizijske in fotografske vplive. Za njihov pregled bi komaj zadostovala debela knjiga, piše Lev Menaše v razstavnem katalogu. »Zahodnjaškim« igram je najbližji vpliv, ki ga v osemnajstem stoletju začne arhitekt in grafik Giovanni Battista Piranesi s serijo jedkanic Ječe. Vizija orjaških, neracionalno oblikovanih prostorov, ki s svojo mračno veličastnostjo dominirajo nad gledalcem, je ostala vplivna vse do danes. Pod tem vplivom nastane prvi »gotski« roman, Otrantski grad, ki postane zgled za literarna dela Frankenstein, Vampir in Dracula ter glasbeno delo Nosferatu. »Gotsko« literaturo zastopa tudi Edgar Allan Poe, ki je začetnik detektivskih zgodb in eden od pionirjev znanstvene fantastike; njegov vpliv seže do Julesa Verna in Tolkiena. Vsa ta dela so zaslovela po zaslugi filmskih upodobitev, tudi sicer je vpliv filma v dvajsetem stoletju ogromen (npr. Alien Ridleyja Scotta).
Med likovnimi umetniki je poleg Piranesija najpomembnejši Caspar David Friedrich s konca 18. in začetka 19. stoletja. Eden od prevladujočih likovnih vplivov v računalniških igrah so njegove upodobitve ruševin gotskih sakralnih arhitektur in katedrala. Najzanimivejši likovni izum pa je s hrbtom proti gledalcu obrnjena in praviloma v simetralo slike postavljena figura, ki stoji pred krajino ter jo opazuje ali pa se, še raje, čustveno predaja dogajanju v njej. Takšna postavitev izenači gledalčev pogled s pogledom naslikane figure, ob tem pa tudi njena reakcija postane reakcija gledalca samega. Naslikani lik postane gledalčev avatar, gledalec pa se tako iz opazovalca spremeni v akterja.
Razstava nas popelje v svet računalniških iger in v njegovo likovno problematiko, tj. statično podobo, izolirano od drugih multimedijskih prvin zvoka, glasbe, renderiranih filmskih sekvenc in računalniške animacije. V tridimenzionalni, realistični podobi računalniške igre je mogoče najti najrazličnejše likovne, literarne, filmske, televizijske in fotografske vplive. Za njihov pregled bi komaj zadostovala debela knjiga, piše Lev Menaše v razstavnem katalogu. »Zahodnjaškim« igram je najbližji vpliv, ki ga v osemnajstem stoletju začne arhitekt in grafik Giovanni Battista Piranesi s serijo jedkanic Ječe. Vizija orjaških, neracionalno oblikovanih prostorov, ki s svojo mračno veličastnostjo dominirajo nad gledalcem, je ostala vplivna vse do danes. Pod tem vplivom nastane prvi »gotski« roman, Otrantski grad, ki postane zgled za literarna dela Frankenstein, Vampir in Dracula ter glasbeno delo Nosferatu. »Gotsko« literaturo zastopa tudi Edgar Allan Poe, ki je začetnik detektivskih zgodb in eden od pionirjev znanstvene fantastike; njegov vpliv seže do Julesa Verna in Tolkiena. Vsa ta dela so zaslovela po zaslugi filmskih upodobitev, tudi sicer je vpliv filma v dvajsetem stoletju ogromen (npr. Alien Ridleyja Scotta).
Med likovnimi umetniki je poleg Piranesija najpomembnejši Caspar David Friedrich s konca 18. in začetka 19. stoletja. Eden od prevladujočih likovnih vplivov v računalniških igrah so njegove upodobitve ruševin gotskih sakralnih arhitektur in katedrala. Najzanimivejši likovni izum pa je s hrbtom proti gledalcu obrnjena in praviloma v simetralo slike postavljena figura, ki stoji pred krajino ter jo opazuje ali pa se, še raje, čustveno predaja dogajanju v njej. Takšna postavitev izenači gledalčev pogled s pogledom naslikane figure, ob tem pa tudi njena reakcija postane reakcija gledalca samega. Naslikani lik postane gledalčev avatar, gledalec pa se tako iz opazovalca spremeni v akterja.
