AB Arhitektov bilten, DOCOMOMO_Slovenia_100 Zadnje desetletje ali dve je na področju moderne slovenske arhitekture opaziti dva trenda. Prvi je malomaren odnos in prevlada kapitala, kar je povzročilo, da je »padlo« nekaj kvalitetnih stavb. Na drugi strani pa zasledimo precej akcij, ki ozaveščajo javnost o kvaliteti in pomenu slovenske arhitekture 20. stoletja s Plečnikom, Ravnikarjem in njegovimi učenci na čelu. Posamezniki in institucije se trudijo zaščititi najkvalitetnejše stavbe.
Docomomo je mednarodna organizacija, ki skrbi za dokumentiranje, varovanje in ohranjanje moderne arhhitekture (Documentation and COnservation of MOdern MOvement). Ena osrednjih nalog, ki si jih je zadala organizacija, ustanovljena leta 1990, je vodenje registra pomembnih stavb in ambientov moderne arhitekture. Države članice (preko 50 jih je) na podlagi kriterijev krovne organizacije izpolnjujejo obrazce, s katerimi se stavbe vpišejo v register. S tem naj bi stavba pridobila vrednost in vsaj minimalno stopnjo zaščite. Slovenija je z organizacijo, pod vodstvom dr. Staneta Bernika, sodelovala od leta 1990, polnopravna članica pa je postala leta 2005. Slovenski Docomomo zdaj vodi dr. Nataša Koselj. Pohvalna je multidisciplinarnost organizacije, saj pri njenem delu sodelujejo arhitekti, umetnostni zgodovinarji, konservatorji ... Do sedaj je bilo v mednarodni register vpisanih 25 slovenskih stavb. Poleg priprave obrazcev, s katerimi se stavbe vpišejo v mednarodni register, je Docomomo Slovenija organiziral simpozije, predavanja in okrogle mize o aktualnih temah.
Popis stavb, ki so vpisane v register, temelji na kriterijih matične organizacije (med drugim racionalizacija, uporaba tehnoloških novosti in novih materialov, industrijski, serijski način proizvodnje, eksperiment, reševanje socialnih vprašanj ...). Glede časovnega okvira je razvoj slovenske arhitekture specifičen, saj pri nas sicer srečamo zametke modernega gibanja v arhitekturi od 20. let naprej. A gibanje se je uveljavljalo zlagoma in do razcveta je prišlo po 2. svetovni vojni, z Ravnikarjem in negovimi učenci v ospredju. Kljub temu so v register vpisane tudi Plečnikove stavbe, ki sicer ne ustrezajo vsem kriterijem modernega gibanja, a so zaradi svoje kvalitete in izjemnosti nepogrešljivi del nacionalne arhitekturne zgodovine.
Konec prejšnega leta je izšla posebna izdaja Arhitektovega biltena, posvečena delovanju slovenske sekcije Docomomo. V začetnih tekstih je predstavljeno delovanje Docomomo Slovenija. Sledi članek Nataše Koselj, ki govori o »radikalnih, socialnih in kontekstualnih« okvirih razvoja slovenske arhitekture 20. stoletja. Damjan Prelovšek piše o treh začetnikih moderne arhitekture pri nas, Fabianiju, Plečniku in Vurniku. Bogo Zupančič raziskuje delo 10 Slovencev v pariškem biroju Le Corbusiera. Breda Mihelič opisuje razvoj slovenskega urbanizma med letoma 1900 in 1980. Andrej Hrausky povzema žalostno kronologijo rušenja objektov moderne.
Člankom sledi predstavitev 100 stavb, ki po izboru komisije ustrezajo kriterijem kvalitete. Predstavitve zajemajo osnovne podatke o stavbi, kratek tekst v slovenščini in angleščini ter kvalitetne fotografije. Teksti so delo različnih avtorjev, tako arhitektov kot umetnostnih zgodovinarjev. Stavbe si sledijo kronološko od Plečnikove cerkve sv. Duha na Dunaju, preko prvih socialnih stavb moderne, do povojne arhitekture Ravnikarja, Mihevca in študentov ljubljanske arhitekturne šole. Izbor se zaključi okoli leta 1980 s Cankarjevim domom. Stavbe so razkropljene po celi Sloveniji, vključena so tudi Plečnikova dela na Dunaju, v Pragi in dela drugih arhitektov v nekdanji Jugoslaviji in zamejstvu. Izbor je širok, zajema različne tipe gradnje, od industrijskih, bogoslužnih, šolskih, športnih, privatnih in kolektivnih stanovanjskih stavb do upravnih in poslovnih stavb. Pohvalen je širok izbor tipologij in krajevna neomejenost. Okvir presega ustaljeni, večkrat ponovljeni izbor stavb. Prevod v angleščino ponuja možnost predstavitve izbora tudi v tujini in nakazuje možnost razširitve v monografijo, kakršne izhajajo v okviru Docomomo International.
Izid revije spremlja razstava v ljubljanski Kresiji. Tu lahko vidimo izbor del iz monografije, s posebnim poudarkom na kulturnih domovih, ki so v preteklosti pomenili stičišče kulturnega delovanja delavskega razreda v mestih po državi. Mesec dni, kolikor traja razstava, bodo potekali različni dogodki, ekskurzije, vodstva, okrogle mize in delavnice.
Vse podobne akcije so pohvalne in nujne, a le država bi z zakonodajo lahko resnično ohranila najboljše. Tudi Docomomo, ki je v svetu priznan kot avtoriteta na področju vrednotenja moderne arhitekture, si pri nas spopada s finančnimi težavami in deluje predvsem na osnovi prostovoljstva. Kot primer bi morale veljati skandinavske države, kjer ima organizacija pomemben vpliv na vrednotenje posameznih stavb. In kjer je stavba, ki je vpisana v register, deležna pozornosti in dejanske zaščite.
Pri nas pa je videti, da za zaščito dediščine ne pomagajo ne državne nagrade, ne akcije, ne monografije in članki, ki opozarjajo na pomen stavbe. Verjetno tudi zamujamo veliko priložnost za učenje o pomenu ohranjanja naše dediščine v osnovnih in srednjih šolah. Nasprotno, humanistične vsebine se krčijo in grozi jim umik z rednih predmetnikov. Kako lahko pričakujemo, da bodo investitorji imeli interes po ohranjanju dediščine, če o njeni vrednosti niso podučeni? Zato bi tu nujno vlogo varuha morale opraviti državne institucije. Zdaj sicer zaradi finančne krize vlada zatišje in moderna arhitektura je trenutno varna. A bojimo se ponovne gospodarske rasti in novih gradbenih posegov.
Konec prejšnega leta je izšla posebna izdaja Arhitektovega biltena, posvečena delovanju slovenske sekcije Docomomo. V začetnih tekstih je predstavljeno delovanje Docomomo Slovenija. Sledi članek Nataše Koselj, ki govori o »radikalnih, socialnih in kontekstualnih« okvirih razvoja slovenske arhitekture 20. stoletja. Damjan Prelovšek piše o treh začetnikih moderne arhitekture pri nas, Fabianiju, Plečniku in Vurniku. Bogo Zupančič raziskuje delo 10 Slovencev v pariškem biroju Le Corbusiera. Breda Mihelič opisuje razvoj slovenskega urbanizma med letoma 1900 in 1980. Andrej Hrausky povzema žalostno kronologijo rušenja objektov moderne.
Člankom sledi predstavitev 100 stavb, ki po izboru komisije ustrezajo kriterijem kvalitete. Predstavitve zajemajo osnovne podatke o stavbi, kratek tekst v slovenščini in angleščini ter kvalitetne fotografije. Teksti so delo različnih avtorjev, tako arhitektov kot umetnostnih zgodovinarjev. Stavbe si sledijo kronološko od Plečnikove cerkve sv. Duha na Dunaju, preko prvih socialnih stavb moderne, do povojne arhitekture Ravnikarja, Mihevca in študentov ljubljanske arhitekturne šole. Izbor se zaključi okoli leta 1980 s Cankarjevim domom. Stavbe so razkropljene po celi Sloveniji, vključena so tudi Plečnikova dela na Dunaju, v Pragi in dela drugih arhitektov v nekdanji Jugoslaviji in zamejstvu. Izbor je širok, zajema različne tipe gradnje, od industrijskih, bogoslužnih, šolskih, športnih, privatnih in kolektivnih stanovanjskih stavb do upravnih in poslovnih stavb. Pohvalen je širok izbor tipologij in krajevna neomejenost. Okvir presega ustaljeni, večkrat ponovljeni izbor stavb. Prevod v angleščino ponuja možnost predstavitve izbora tudi v tujini in nakazuje možnost razširitve v monografijo, kakršne izhajajo v okviru Docomomo International.
Izid revije spremlja razstava v ljubljanski Kresiji. Tu lahko vidimo izbor del iz monografije, s posebnim poudarkom na kulturnih domovih, ki so v preteklosti pomenili stičišče kulturnega delovanja delavskega razreda v mestih po državi. Mesec dni, kolikor traja razstava, bodo potekali različni dogodki, ekskurzije, vodstva, okrogle mize in delavnice.
Vse podobne akcije so pohvalne in nujne, a le država bi z zakonodajo lahko resnično ohranila najboljše. Tudi Docomomo, ki je v svetu priznan kot avtoriteta na področju vrednotenja moderne arhitekture, si pri nas spopada s finančnimi težavami in deluje predvsem na osnovi prostovoljstva. Kot primer bi morale veljati skandinavske države, kjer ima organizacija pomemben vpliv na vrednotenje posameznih stavb. In kjer je stavba, ki je vpisana v register, deležna pozornosti in dejanske zaščite.
Pri nas pa je videti, da za zaščito dediščine ne pomagajo ne državne nagrade, ne akcije, ne monografije in članki, ki opozarjajo na pomen stavbe. Verjetno tudi zamujamo veliko priložnost za učenje o pomenu ohranjanja naše dediščine v osnovnih in srednjih šolah. Nasprotno, humanistične vsebine se krčijo in grozi jim umik z rednih predmetnikov. Kako lahko pričakujemo, da bodo investitorji imeli interes po ohranjanju dediščine, če o njeni vrednosti niso podučeni? Zato bi tu nujno vlogo varuha morale opraviti državne institucije. Zdaj sicer zaradi finančne krize vlada zatišje in moderna arhitektura je trenutno varna. A bojimo se ponovne gospodarske rasti in novih gradbenih posegov.
