Povzetek diplomske naloge
S hitrim vzponom industrije, okoli leta 1850, in izgradnjo železniške povezave do Gorice deset let kasneje, se je mesto začelo širiti proti novi železniški postaji. Z izgubo Benečije ob razglasitvi Italijanskega kraljestva in sistematično promocijo Gorice kot centra za klimatsko zdravljenje je mesto ob Soči pridobilo naziv »avstrijska Nica«. Z razmahom turistične dejavnosti se je v Gorici povečalo tudi povpraševanje po gradnji primestnih vil s strani plemiških družin, bogatih gospodarstvenikov in zaslužnih vojaških oficirjev.
Ob pohodu historističnih slogov v drugi polovici 19. stoletja v Evropi so se tudi arhitekti, ki so gradili vile v Gorici, odločali za uporabo določenega sloga ali kombinacijo več slogov hkrati. Vile, med letoma 1850 in 1900 jih je bilo postavljenih 26, tako zajemajo celoten spekter historističnih slogov, glede na njihove formalne značilnosti pa se posamezne vile uvrščajo v eno izmed treh obdobij historizma. Med vsemi pregledanimi vilami sta tudi dve, ki ju po svojih formalnih značilnostih in pomembnosti lahko primerjamo z arhitekturo v Trstu, posredno pa tisto na Dunaju. Gre za danes neohranjeno vilo Claudio, ki se je navezovala na grad Miramare, ter med prvo vojno poškodovano, a kasneje rekonstruirano, vilo Ceconi v neogrškem stilu.
V paleti slogov, ki so se pojavljali v Gorici, lahko najdemo tudi »nemške forme«. Slog polkrožnih lokov − Rundbogenstil se zaradi svoje navezave na romaniko ni znašel na očeh kritikov. Z gotskimi formami pa je bila situacija drugačna. Potem ko Gorica in njena okolica nista bili vključeni v Italijansko kraljestvo, se je lokalna politika ostro upirala gotskim oblikam, ki so bile s pohodom neogotike v srednji Evropi že razglašene za nemški nacionalni slog. To je prišlo še posebno do izraza pri gradnji vilina Vervega, kjer je v ostrem boju med pravicami naročnika in željami mestnega sveta sodišče na Dunaju na koncu razsodilo v prid naročnika.
Pri gradnji so imeli največjo vlogo lokalni arhitekti, nekaj vil pa so zasnovali tuji arhitekti. Med lokalnimi arhitekti sta bila tako po številu projektiranih vil kot po njihovi slogovni dovršenosti najpomembnejša Alessandro Pich in Pietro Aviani, med tujimi pa Catulo Bisi iz Mantove in Dunajčan Gustav Korompay. Avtorstvo vile Ceconi lahko na podlagi podpisa na načrtih le pogojno pripišemo »neznanemu« g. de Kupferscheinu. Poleg arhitektov je pri gradnji imel pomembno vlogo tudi gradbeni urad v Gorici. Slednji je izdajal mnenja in soglasja tako pri gradnji zasebne kot javne arhitekture. Veliko število ohranjenih načrtov v goriškem arhivu je prav rezultat skrbnega in sistematičnega dela gradbenega urada.
Večina vil v Gorici si po svojih značilnostih ne more zaslužiti kaj več kot opis »arhitektura lokalnega pomena«, vilske četrti so v drugi polovici 19. stoletja namreč gradili že v vsakem srednje velikem mestu v monarhiji. Kljub temu si vsaj katera od vil zasluži mesto med najlepšimi vilami, ki so bile zgrajene v obdobju historističnih slogov v tem delu monarhije.