Povzetek diplomske naloge
V svojem diplomskem delu sem predstavil interpretacijo Botticellijeve Pomladi v kontekstu antičnih misterijev in krščanskega nauka o odrešenju. Skušal sem pokazati in utemeljiti, da obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je obravnavano Botticellijevo delo mogoče pojasniti kot sakralno alegorijo z moralnim in eshatološkim podukom. Osredinil sem se na konotacije smrti, prisotne na ravni simbolne organizacije slike. Zanimalo me je, kje v razkošnem pomladnem vrtu sredi bujnega razcveta življenja tiči smrt. Z vpeljavo predpostavke o misterijskem substratu Pomladi je bilo mogoče smiselno pojasniti nekatere sicer težko razložljive prvine v prizoru slavja boginje ljubezni; te so nenavadna Venerina in Merkurjeva drža, simbolika lune na Venerinem obesku, Merkurjev meč, padajoče plamenice na njunih oblačilih, vloga oblaka in konotacije nekaterih rastlin, ki se navezujejo na motiv pasijona (anemona, orlica, nagelj, plavica, jagoda, perunika) in smrti (zlatica, narcisa). Opozoril sem na dejstvo, da se na ravni ikonografije implicitno negativne konotacije − konotacije smrti − nerazdružljivo prepletetajo s simbolnimi označevalci rojstva, ljubezni in izobilja naravnih darov; slednje je umetnostna kritika večkrat enoznačno izpostavila. Zavzemam stališče, da je alegorična naracija slike v celoti prežeta z misterijsko vsebino, katere nosilka je figura Venere. V pojmovnem okviru krščanskega humanizma se je, po moji oceni, na misterijski substrat njene mitološke zgodbe (mit o Venerinem objokovanju mrtvega Adonisa po Makrobiju omenja tudi Boccaccio) cepila predstava o brezpogojni ljubezni Boga (agape).
Kompozicija slike je organizirana po načelih trojiške dinamike. Simbolno razmerje med tremi gracijami in Venero je mogoče pojasniti kot parafrazo krščanske dogme o Sveti Trojici, kjer Enost sovpada s Trojstvom. Ob ogledu Pomladi imamo občutek, da je grmiček mirte pomaknjen v temno ozadje za Venerinim hrbtom, če pa si spodnji del figure ogledamo pobliže, lahko ugotovimo, da veje mirtinega grmička izraščajo iz zemlje v neposredi bližini njenih stopal. Med boginjo ljubezni in njeno sveto rastlino gre torej za pomensko zlivanje, zaradi česar lahko trdimo, da mirta nastopa kot simbol drevesa življenja. Drevo življenja je v krščanskem izročilu pogosto razumljeno kot prefiguracija Kristusovega križa. Venerin videz in atributi, ki ne ustrezajo klasičnim kanonom upodabljanja gole boginje (olesenele veje mirtinega grmička, rdeča jagoda v ospredju, njena svečana noša in tančica, ki prekriva njene lase, njen melanhonični izraz, padajoče plamenice na oblačilu ter obesek s polmesecem in rubinom, ki ga nosi na oprsju), nas v agrarnem in misterijskem alegoričnem kontekstu Pomladi napeljujejo k domnevi, da figura predstavlja kompleksno strukturirano personifikacijo odrešujoče Božje ljubezni (agape). Pomlad je edina naslikana renesančna alegorija, v kateri pomen figur razbiramo v smeri od desne proti levi. Desnosmerno gibanje je mogoče povezati s potjo, ki jo vsakodnevno na nebu opravi sonce od zore do zatona, od vzhoda do zahoda. Medtem ko gibanje v smeri urinega kazalca ponavlja dnevno pot sonca, kar na sliki ustreza spustu duše v materialni svet (Zefir in Hlorida) in njenemu povratku v onostranstvo (Merkur), pa verovanje v antične misterije temelji na celoletnem Sončevem ciklu. Dvojica Venere in junaka Adonisa, ki ga smrtno rani merjasec in ob marčevskih idah vstane od mrtvih, obnavlja mitološko predpodobo Zemlje, ki v zimskem času žaluje za izgubo Sonca, znano zlasti iz egipčanskega mita o Izidi in Ozirisu. Antični misteriji ritualno obhajajo smrt in vstajenje sončnega boga, kar se sklada s krščansko doktrino o Kristusovem križanju, smrti in vstajenju. Kompozicija Pomladi je organizirana po modelu triptiha, v katerem je sredinsko polje namenjeno Odrešeniku (oziroma personifikaciji njegove ljubezni Agape). Figurativne sklope, ki si sledijo od desne proti levi, smo skladno z interpretatio christiana definirali kot motiv oznanjenja (Zefir, Hlorida), napoved Kristusove smrti (Flora), Agape (Venera), Božji um oziroma duh ali Nous (Kupido), Psihe (tri Gracije) in vstajenjskega Kristusa (Merkur). Marsilio Ficino tri osebe Svete Trojice, Očeta, Sina in Svetega Duha, vzporeja z Enim, Nousom in Animo mundi. Izhajajoč iz njegovega filozofskega sistema smo Zefirju pripisali kvaliteto kozmične duše (Anime mundi), Kupida smo izenačili z lastnostmi ognjenega Božjega uma oziroma duha (Nousa), Merkurjevo gesto pa je mogoče povezati z idejo večnega vračanja vseh stvari k izvoru v Enem. Botticellijevo Pomlad opredeljujemo kot didaktično sliko s soteriološko in eshatološko simboloko, ki predstavlja meditacijo o najsvetejših misterijih krščanske vere. Vlogi dobrohotne boginje Venere in boga Merkurja lahko v prenesenem pomenu razumemo kot pozitivni planetarni sili, ki usmerjata dušo na poti k spoznavanju večnih resnic in preseganju utvar fizičnega sveta. Na Botticellijevi sliki sta upodobljena kot božanstvi, ki sta sestopili z Olimpa na zemljo, da bi priskočili na pomoč ljudem, podobno kot se je (po krščanskem verovanju) utelesil Kristus, s čimer je bila po njem omogočena odrešitev človeštva.