Potujoča razstava, ki nosi naslov Handicrafted Form. Traditions and Techniques in potuje pod okriljem Japonske fundacije, je že druga predstavitev sodobnega japonskega rokodelstva v Sloveniji. Pred petimi leti smo namreč prav tako v Narodnem muzeju Slovenije gostili sodobno japonsko keramiko.

Razstava je sicer že končana, vendar je zaradi vrste razlogov vredna, da si jo zapomnimo. Njena glavna odlika je bila izčrpna predstavitev različnih tradicionalnih japonskih obrti, tistih, ki so najtesneje povezane z zgodovino in kulturo te vzhodnoazijske dežele. Namen razstave ni bila predstavitev starin, pač pa sodobnih del, temelječih na starodavnih tehnikah in izdelanih iz tradicionalnih materialov. Vsi artefakti so nastali v našem stoletju. Z največ predmeti je bila zastopana keramika, sledili so ji les, bambus in papir, predstavljeni so bili še lak, kovina in steklo. Predmeti iz naštetih materialov so tisti, ki jih povezujemo z japonsko kulturo, namreč skodelice za čaj, čajniki, namizne posode, priprave za pisanje, zasloni, kimono, jedilne paličice, pahljače in značilne papirnate svetilke. Med izbranimi snovmi je steklo edino, ki so ga japonski rokodelci oblikovali po evropskih zgledih, saj se oblikovanje stekla na Japonskem ni nikoli razvilo v tolikšni meri kot v Evropi. Znano je, da so na primer v 17. stoletju Japonci v Evropo izvažali porcelan, sami pa so uvažali različne vrste steklenih posod, od kozarcev do steklenic.

Precej bolj kot sodobno japonsko umetno obrt poznamo japonsko industrijsko oblikovanje. Z inovativnostjo, spoštovanjem do materialov in minimalizmom oblik ter dekoracije so japonski oblikovalci postavljali nove smernice sodobnega oblikovanja. Prav zato je morda letošnja razstava toliko dragocenejša, saj posega na področje, ki ga sicer poznamo, a ga ne povezujemo s sodobnostjo. Morda bi bil podoben preobrat zanimiv tudi v zvezi z domačimi, slovenskimi izdelki.

Ob gostujoči razstavi smo v muzeju pripravili še miniaturno predstavitev z naslovom Japonska v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije. Razstavili smo nekaj keramičnega posodja ter posebej izpostavili samurajski oklep in nekaj orožja, ki je sicer že ves čas sestavni del študijske zbirke orožja.

V skoraj dveh stoletjih obstoja osrednjega slovenskega muzeja se je namreč v njegovih zbirkah nabralo tudi nekaj predmetov z Japonske. Medtem ko so s Kitajske artefakte prinašali popotniki, zbiralci in misijonarji, so japonski predmeti v zbirkah bolj ali manj po naključju. Kitajski izdelki, še posebej porcelan, so bili v Evropi zelo poznani in cenjeni, z japonskimi pa so se Evropejci srečali pozneje, bili so precej bolj eksotični in tuji evropskemu okusu. Preboj se je zgodil po svetovni razstavi leta 1867 v Parizu. Takrat je na novo odkrita in ovrednotena japonska umetnost začela odločilno vplivati na evropsko in pozneje prispevala k razvoju novega sloga, namreč secesije oziroma art nouveauja.
Nekatere predmete je muzej pridobil že v drugi polovici 19. stoletja. Že takrat je bilo poslanstvo muzeja tudi predstavljanje tujih kultur in s tem širjenje obzorij ter spoznavanje drugačnosti. Še več japonskih predmetov je v muzejske zbirke prišlo v prejšnjem stoletju, tudi z nakupi v antikvariatih.

Od keramike smo Evropejci cenili predvsem porcelan. To je edina vrsta keramike, ki je na stari celini vse do začetka 18. stoletja niso znali izdelati, zato so iz vzhodnoazijskih dežel uvažali predvsem to. Na Japonskem so začeli izdelovati porcelan nekoliko pozneje kot na Kitajskem. Pomembni so bili predvsem izdelki delavnic v Ariti in dekoracije, ki jih je uporabljal keramik Kakiemon. Izvozno pristanišče za evropske kupce je bilo mesto Imari, zato so tip porcelana, ki so ga označevale žive barve, navadno modra in rdeča, ter pozlata, poimenovali kar imari. Porcelan, ki so ga Japonci izdelovali za izvoz, ni bil enak tistemu, ki so ga oblikovali za svojo lastno uporabo. Prilagojen je bil evropskemu okusu, bogato okrašen in obrobljen z zlatom. Značilne dekorativne strukture, po izdelovalcih poimenovane arita in kakiemon, so močno vplivale na zgodnji evropski, torej meissenski porcelan.

Japonsko v zbirkah keramike Narodnega muzeja Slovenije morda najprimerneje predstavlja keramika satsuma. Imenuje se po kraju v prefekturi Kagoshima. Pojavila se je v drugi polovici 16. stoletja, razvili pa so jo korejski lončarji. Glavnino izdelkov predstavljata dve vrsti keramike satsuma: črna in bela. Črno označujejo temni in rjavkasti odtenki, najbolj poznani izdelki pa so kremne, skoraj slonokoščene barve - s tem spominjajo na evropsko beloprsteno keramiko s prozorno glazuro, ki je posuta z drobnimi, kot las tankimi krakelurami, okrasje pa je zelo bogato, barvano in pozlačeno, izvedeno v plitvem reliefu. Tehnika zelo spominja na emajlno poslikavo na kovini. Prav keramika satsuma je na svetovni razstavi leta 1867 vzbudila silno zanimanje obiskovalcev. Njena priljubljenost je poleg posnemanja povzročila tudi kopiranje japonskih izdelkov. Zelo podobne najdemo na primer v proizvodnem programu nekaterih evropskih tovarn, med drugim tovarne Zsolnay na Madžarskem. Keramike satsuma pa niso kopirali samo Evropejci, saj je veliko povpraševanje v Evropi in Združenih državah Amerike povzročilo, da so zelo podobne, a slabše izvedene cenene posnetke keramike satsuma izdelovali tudi na Japonskem.

Druga osrednja točka predstavitve je že omenjeni japonski oklep, ki je v muzejski zbirki od leta 1961. Ker prihaja iz ene od starinarnic, mu je natančen izvor težko določiti. Gotovo pa gre za pomemben kos opreme samuraja in zanimiv, dragocen ter nenavaden poudarek zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije.

Japonska umetna obrt. Iz tradicije rojena sodobnost med razstavami ni izstopala s sodobno muzejsko tehniko ali interaktivnimi in multimedijskimi prijemi. V spominu nam bo ostala predvsem po eksponatih, ki so nam odprli okno v segment sodobne japonske kulture, ki ga premalokrat opazimo, saj je naše oko naravnano v sodobnost, v kateri pa za zamudno ročno obdelavo dragocenih materialov skoraj ni več časa in prostora.

Slikovno gradivo
1. Keramika satsuma, Narodni muzej Slovenije (foto Tomaž Lauko)
2. Japonski samurajski oklep, Narodni muzej Slovenije (foto Tomaž Lauko)
3. Čajnik za bancha in dve skodelici, delavnica Rokubei
4. Pahljača z motivom Lepotica streže čaj, Nobuaki Shigeki, 2004