V ljubljanski Narodni galeriji je za razstave sodobnega likovnega ustvarjanja namenjen predvsem prostor v (novi) vhodni dvorani – tam postavljajo arhitekturne, fotografske in oblikovalske razstave, občasno pa novejša umetnost zaide tudi v prostore desno od originalnega glavnega vhoda. Tam razstavljeni material je navadno bolj klasičnih likovnih zvrsti, razstave pa so bodisi gostujoče bodisi v hiši pripravljene študijske. Razstava grafik in risb Bojana Kovačiča, profesorja na ljubljanski pedagoški akademiji, ne sodi ne v eno ne v drugo kategorijo: »domača« je, ker jo spremlja donacija (za katero je Kovačič prejel tudi Valvasorjevo priznanje) umetnikovih del galeriji, od tipičnih študijskih postavitev pa jo ločita sočasno izdana bogata in lepa monografija (besedila Andrej Smrekar in Kristina Preininger) ter resnično obilje likovnih del, ki jim uspe v dveh ne prevelikih prostorih nazorno prikazati, kako si je Kovačič skozi štirideset let udomačeval nekatere aktualne trende, vendar ob tem vedno ostajal zvest sam sebi.
Bojan Kovačič je publiki, ki je z umetnostjo povezana le ljubiteljsko, slabo znan umetnik. Umetniški študij je – po Srednji šoli za oblikovanje – opravil na milanski Akademiji Brera (prof. Domenico Purificato), zatem pa na ljubljanski likovni akademiji še dvoletno specialko pri prof. Marjanu Pogačniku. V razstavljenih grafikah, ki jih je bil Kovačič naredil v času študija, odsevajo takrat aktualne likovne smeri (situacijo v svojem besedilu v monografiji natančneje pojasnjuje A. Smrekar). »Figure« iz leta 1976, nekakšni abstraktni portreti – ki z bogastvom tekstur (odtisnjenih pred jedkanjem v mehki zaščitni lak s perila bivše žene) in vdori intenzivnih barvnih odtenkov zrcalijo tudi Kovačičeva slikarska dela iz tega časa in uporabo kolažiranih tkanin na njih – so po eni strani blizu kakšni glavi Enrica Baja, hkrati pa že kažejo na motiv, ki bo Kovačiča preganjal na vsej njegovi ustvarjalni poti. Seveda ni šlo brez skokov vstran; »Zapisi« in nekatere »Kompozicije« iz leta 1976 tako raziskujejo avtomatični, nezavedni likovni zapis, ob tem pa tudi tehnične možnosti akvatinte: dvojne črte je grafik dobil z uporabo dandanašnji izumrlih korekturnih folij, drugi plan pa je zmehčal z jedkanjem zunaj kadi s kislino (ročno nanašanje kisline na akvatintno pripravljene površine, ki seveda ne da ostrih robov) in uporabo litografske krede (ki jo kislina postopoma odstranjuje) za zaščito kovinske površine pred jedkanjem. Dela iz časa študija so tako dokaj raznolika, vseeno pa jih družita tehnično raziskovanje, podloženo s temeljitim tehničnim znanjem (Kovačič se je v času milanskega študija preživljal s tiskanjem grafik uveljavljenih umetnikov v ateljejih Sciardelli in Majoli), ter slikovita mehkoba, dosežena z že omenjenim selektivnim jedkanjem in pretiskovanjem različnih barv, razredčenih s transparentnimi mediji.
Nenaden zasuk proč od tega pisanega sveta je črno-beli cikel »Sekira in cink« (1978), v katerem je bil na začetku namesto veselja do eksperimentiranja odločilen preprost emocionalni moment, ko je umetnik, jezen zaradi nemogočih delovnih razmer, soočil oba subjekta iz naslova cikla. Rezultat je neposreden, silovit, a paradoksalno vseeno mehak zaradi učinka suhe igle, dvignjenega roba brazde, v katerega se med brisanjem (pred tiskanjem) ujame barva. Amorfna bitja se vrnejo s serijo »Akutni cink« (1983): nadrealizem je ostal, vendar se je namesto k živobarvnemu popartu obrnil v mrak z oblikami, ki s simuliranim naturalizmom upodabljajo nekakšne abstraktne kadavre. Zaradi obilne uporabe akvatinte je na mestu tudi primerjava z Goyo – pravzaprav, kot v monografiji ugotavlja Smrekar, predvsem s slikami na ometu Quinte del Sordo (spodaj podpisanega pa npr. Akutni cink II. spomni na Tihožitje z zaklanim puranom in ribami iz münchenske Nove pinakoteke). Mračnost ni naključje - je posledica kriznega obdobja v umetnikovi biografiji in prvi naslednji grafični ciklus, »Legende«, s katerim vstopimo tudi v drugi razstavni prostor, je sledil šele leta 1991 (vmesno obdobje je v knjigi in na razstavi predstavljeno z risbami).
Ta na prvi pogled spomni na nekega drugega Španca, Mirója, vendar je podobnost le na ravni barv in zaprtih ter ploskih (črnih) oblik – v slednjih se namreč kažejo bitja, ki so še vedno groteskna, vendar zdaj na humoren, skoraj prikupen način, ploskev, ki jo naseljujejo, pa je obrisana do beline. Pozneje, v ciklih »Korekture srca, a?« in »Bili ste trije!«, pa razpade tudi črna manjša ploskev na manjše sledi, podobne tistim iz »Sekire in cinka«. Od tod naprej je Kovačičev svet precej enoten: cikli »Tihi dom«, »Koprene«, »Napetosti« in »Človeška vrsta« tako rekoč brezšivno prehajajo drug v drugega. Dominantni črni so včasih dodani akcenti v primarnih barvah, z zelo plitvim jedkanjem je simulirano selektivno brisanje ploskve pred tiskom, dodatni element, ki grafike približa slikarstvu, pa je tisk »v živ rob«. V večini primerov se, pogosto pod zgoščeno temnim gornjim robom slikovnega polja, da razbrati napol ali na tri četrt abstraktna bitja, največkrat nekakšne glave z manjšimi trupi.
Kovačič tako na svoj način nadaljuje nizanje »karakternih glav«, sicer občasno priljubljenega motiva nekaterih novoveških slikarjev, ki jih razbija in spet sestavlja s sledovi tiskarske barve, zbranimi v brazdah na matrici in okoli njih. Črne pike in madeži včasih sugerirajo telesnost prav tako prepričljivo kot bolj zaprte simulacije volumnov »Akutnega cinka« izpred več kot dvajsetih let, rezultati pa imajo toliko pikturalnega šarma, da sta za nepoznavalce grafične tehnologije dve potolčeni in pojedkani cinkovi plošči, za vzorec razstavljeni sredi druge dvorane, najbrž videti precej banalni. Spodaj podpisani bi z veseljem videl razstavljeno še kakšno več.