V diplomski nalogi sem osvetlila urbanistični razvoj Nove Gorice in Velenja, ki so ju v tisku večkrat primerjali med seboj in ju razglašali za čudeža povojne socialistične gradnje. Namen naloge je bil zbrati vse gradivo, ki je bilo dosedanjim raziskovalcem na voljo, ga ponovno pregledati in v nekaterih primerih reinterpretirati na osnovi virov in literature iz različnih strok. Želela sem podati čim širšo sliko načrtovanja in nastajanja dveh mest, poiskati evropske vzore zanju, nakazati njuno nadaljnjo rast ter prikazati njuno sorodnost in različnost.
Uvodna poglavja obsegajo predstavitev družbenopolitičnega in ekonomskega konteksta druge Jugoslavije, v katerem sta mesti nastajali, in pregled evropskega ter slovenskega urbanizma v obdobju 1900–1960. Temu sledi del, ki sem ga posvetila raziskovanju Nove Gorice s poglobljeno študijo okoliščin gradnje novega mesta ob meji, navedbo začetnih predosnutkov in osnutkov Nove Gorice ter analizo načrtov glavnega projektanta, arh. Edvarda Ravnikarja. Ker so podatki o datacijah Ravnikarjevih zasnov nepopolni, sem načrte razdelila na štiri sklope, posvečene conam dela, bivanja, rekreacije in prometa, ki jih je predpisovala t.i. Atenska listina iz leta 1933, in posebej izpostavila vlogo magistrale, vzdolž katere je avtor razvil center novega mesta. Analizo sem zaključila s prikazom odmevnosti gradnje Nove Gorice v lokalnem italijanskem in slovenskem tisku ter z opisom težav in zapletov, do katerih je prišlo med njenim nastajanjem.
V drugem delu naloge sem na podoben način razčlenila urbanistično dogajanje v Velenju. Predstavila sem okoliščine, ki so vplivale na njegovo preobrazbo iz tržne naselbine v mesto, navedla urbanistične in regionalne načrte širšega območja Šaleške doline, ki so jih projektantske organizacije izdelale v povojnem obdobju do konca petdesetih let, ter podrobneje razčlenila zasnove novega središča, ki jih je izdelal arh. Janez Trenz s sodelavci. Opozorila sem na odmevnost gradnje modernega mesta za rudarje Šaleške doline v Jugoslaviji in tujini ter s sočasnimi fotografijami in časopisnimi odlomki dokumentirala potek nastajanja posameznih mestnih con.
V sklepnem poglavju sem gradnjo Nove Gorice in Velenja uvrstila v okvir načrtovanja novih mest v Evropi v medvojnem in povojnem obdobju ter med pomembnejše naloge slovenskega in jugoslovanskega urbanizma od leta 1945 do konca petdesetih let. Primerjala sem ju na različnih ravneh in odkrila pretežno podobne dejavnike, ki so vplivali na njun razvoj. Obe urbanistični zasnovi izhajata iz idej funkcionalističnega mesta, ki sta jih razglašala CIAM in arhitekt Le Corbusier. Blizu sta si zaradi naključnih zvez z istimi arhitekti in inženirji, ki so bili dejavniv obeh naseljih, in zaradi izvajanja gradbenih del v veliki meri s prostovoljnimi delovnimi akcijami. Urbanistični razvoj Nove Gorice in Velenja veže sorodna usoda, saj so se nadaljnji urbanistični načrti po odhodu glavnih projektantov, arh. E. Ravnikarja in arh. J. Trenza, oddaljili od prvotnih idejnih zasnov, v devetdesetih letih pa so se pod vplivom postmoderne in nove generacije lokalnih arhitektov ponovno vračali k modernističnim osnovam. Glavna arhitekta sta razvoj svojih otrok pozorno spremljala in se občasno oglasila z novimi, parcialnimi urbanističnimi ureditvami mest, v petdesetih in šestdesetih letih pa so se zanju začeli zanimati tudi geografi in urbanisti, ki so na temo Nove Gorice in Velenja izvedli prve pomembnejše študije na področju urbane geografije in sociologije v Sloveniji.
Kljub prevladujočim sorodnostim se njuni zgodbi v nekaterih točkah razlikujeta. Vzrok, ki je pripeljal do načrtovanja Nove Gorice, je bil politični, in sicer potreba novega središča Soške in Vipavske doline po novi povojni razmejitvi med Italijo in drugo Jugoslavijo, za Velenje pa gospodarski, ki je bil povezan z razvojem premogovništva v Šaleški dolini po drugi svetovni vojni. Različna je bila tudi odmevnost gradnje obeh mest v jugoslovanskem in tujem strokovnem tisku. Nova Gorica je kmalu padla v pozabo, medtem ko je Velenje zaradi prisotnosti markantne figure direktorja premogovnika Nestla Žganka in naklonjenosti politika Franca Leskoška- Luke dobilo funkcijo vzornega, reprezentančnega mesta socialistične Jugoslavije, ki so ga občudovale delegacije Zahoda in Vzhoda vse do razpada države na začetku devetdesetih let.
Današnja zunanja podoba Nove Gorice in Velenja se precej razlikuje od začrtanih zasnov, a to ni nujno nekaj negativnega. Mesta so živ organizem, ki se skozi čas zaradi različnih dejavnikov spreminja, raste in se dopolnjuje. Vsako obdobje lahko pusti mestu svoj pečat, pri tem pa sta nujna spoštovanje preteklosti in jasna vizija prihodnjega razvoja.