Zaslužni profesor dr. Ignacij Voje je s študijem srednjeveške zgodovine Dubrovnika začel že v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je pri nosilcu katedre za južnoslovansko zgodovino profesorju Gregorju Čremošniku sprejel mesto asistenta in se lotil pisanja doktorske disertacije z naslovom Kreditna trgovina Dubrovnika v srednjem veku. Disertacijo je dokončal leta 1964 pod mentorstvom odličnega poznavalca dubrovniškega arhiva, beograjskega profesorja Jorja Tadića. V dolgih mesecih in letih dela v dubrovniškem arhivu je navezal prijateljske stike s številnimi raziskovalci dubrovniške zgodovine, najbolj pa z arhivarjem Zdravkom Šundrico, ki mu je pričujoča knjiga tudi posvečena.
Dubrovniški arhiv velja za enega najbolje ohranjenih v Evropi, zaradi skrbnega nadzora države nad beleženjem podatkov pa vsaj za obdobje od 13. do 16. stoletja tudi za enega najbolje urejenih arhivov. Podatki iz arhivskih virov so zato pomembni v širšem evropskem prostoru, obsegajo pa vse od najpomembnejših političnih odločitev vlade do drobnih zgodb iz vsakdanjega življenja ljudi. Iz vseh podatkov je mogoče sestaviti zgodbo o Dubrovniku, njegovih povezavah s svetom in o življenju njegovih meščanov. In ta zgodba je skozi oči poznavalca tako današnjega kot srednjeveškega Dubrovnika predstavljena v knjigi Starodavni Dubrovnik v besedi in sliki. Prav poznavanje duha časa srednjeveškega Dubrovnika je piscu omogočilo, da je poglavja razporedil glede na pomen tako za srednjeveške prebivalce mesta kot tudi za današnjega obiskovalca, ki mu je bližji kronološki in topografski pristop. Prijetno branje, stvarno, a zaznamovano z osebno noto Ignacija Vojeta, se začne z najnovejšimi arheološkimi podatki, ki pričajo o nastanku mesta, z njegovim političnim razvojem in poudarjanjem samostojnosti ter z mestnim obzidjem, ki je skupaj z dobro diplomacijo to samostojnost pomagalo ohranjati. V nadaljevanju so predstavljeni še državna ureditev, sloji prebivalstva, obrti, med njimi posebej natančno suknarstvo in ladjedelništvo, redovne skupnosti, skrb za higieno, prehrano, zdravstvo in sirote, izjemno dragoceni za nadaljnje raziskave pa so podatki o cenah blaga in storitev. Med omenjena poglavja, ki predstavljajo neki splošen pogled na dubrovniško zgodovino, so umeščena posebna poglavja, ki zadevajo slovenske dežele, na primer poglavja o trgovskih odnosih med Dubrovnikom in našimi deželami (pp. 166–172), o Ljubljančanih v Dubrovniku (pp. 198−201) in o prvem znanem slovenskem glasbeniku Frančišku de Pavonibus, ki je bil organist v Dubrovniku od 1466 in vsaj do 1483 (pp. 204–207). Zanimiva je tudi zgodba uglednega dubrovniškega plemiča, člana sveta naprošenih ter malega sveta in večkratnega kneza Mihajla Martinušića (Michael de Martinusso), ki je leta 1388, star 40 let, napisal oporoko, v kateri se je pokesal za vse storjene goljufije pri trgovanju in kartanju in vrnil ljudem, ki jih je ogoljufal, njihov denar (pp. 191–196). Knjiga se konča z manj slavnimi poglavji iz dubrovniške zgodovine, ukinitvijo republike z Marmontovim odlokom 31. januarja 1808 in bombardiranjem mesta v začetku devetdesetih let 20. stoletja.
Knjigo odlikuje odlično poznavanje arhivskih virov in zgodovine Dubrovnika, pri čemer izstopata natančna analiza gospodarstva in izjemno zanimivi podatki o dubrovniških prebivalcih slovenskega rodu. Nekatere vsebine najdemo že v bogati bibliografiji avtorja, vendar so tukaj prikazane na nov in svež način ter vključene v širši, tudi za nespecializiranega bralca dovolj poljuden pogled na dubrovniško zgodovino. Avtor je na tekočem tudi z novejšimi raziskavami kolegov zgodovinarjev, morda malo manj pa z novimi pogledi na umetnostno zgodovino Dubrovnika iz zadnjih nekaj let. Zato bi želela opozoriti na nekatere, za celoten vtis o knjigi sicer nepomembne nepravilnosti s področja umetnostne zgodovine. Takšna malenkost je zrcalno obrnjena slika Eskulapovega kapitela, ki je v podnapisu datiran okrog leta 1430, kot avtor pa je omenjen Onofrio di Giordano della Cava (p. 59). Ker se kapitel omenja v opisu Dubrovnika Filippa Diversija, ga je potrebno datirati okrog leta 1439, kot avtor pa je bil, ko je bilo ugotovljeno, da Onofrio ni bil kipar, predlagan Pietro di Martino da Milano. Vendar tudi slednji zaradi razlik z ostalimi dokumentiranimi deli ne pride v poštev. Zato bi veljalo pomisliti na kiparja, ki je v Dubrovniku deloval pred prihodom Pietra da Milano v mesto, to je korčulanskega kiparja Ratka Ivančića. V knjigi se pojavlja tudi zmota, ki je stalnica celo v novejši umetnostnozgodovinski literaturi, da je bil Onofrio di Giordano della Cava najbolje plačani uslužbenec republike v 15. stoletju, saj naj bi prejemal plačo 300 zlatih dukatov. Ob natančnem branju odločbe sveta naprošenih, s katero je bila 7. decembra 1442 Onofriju podaljšana državna služba, ugotovimo, da je prejemal le 300 perperjev rednega dohodka letno, kar je kar polovico manj (Risto JEREMIĆ – Jorjo TADIĆ, Prilozi za istoriju zdravstvene kulture starog Dubrovnika, III, Beograd 1940, p. 22). Sicer so mu plačevali še po 16 grošev za vsak dan, ko je delal za mesto, vendar pa glede na to, da je smel za štiri mesece na leto zapustiti republiko, gotovo ni dosegel skupne plače 300 dukatov. Ker se je turška nevarnost v drugi polovici 15. stoletja stopnjevala in so bili inženirji za gradnjo obzidja vse bolj iskani, je bila Juriju Dalmatincu 25. septembra 1464 določena letna plača 600 perperjev. Nekaj zmede je nastalo tudi zaradi rabe slovanskih in italijanskih različic imen, kar predstavlja poseben problem predvsem, kadar ne pišemo ne v hrvaščini ne v italijanščini. Problem ne v umetnostnozgodovinski ne v zgodovinski literaturi še ni bil ustrezno rešen. V pričujoči knjigi se tako omanja Mihajlo iz Firenc, ki naj bi ulil nov zvon, na katerega sta udarjala »zelenca« (p. 80), in Michele di Giovanni, ki je leta 1458 izdelal okno na severni strani knežjega dvora (pp. 64–65). To je namreč ista oseba, torej Michele di Giovanni iz Fiesol pri Firencah, ki je bil v Dubrovniku od 1457 do 1480 zaposlen kot državni livar in ki bi lahko bil avtor ali pa vsaj livar obeh kipov »zelencev«, ki danes stojita v atriju palače Sponza.
Seveda vse te pripombe ne zmanjšujejo pomena pričujočega dela, ki ga bodo ne samo zaradi bogate vsebine ampak tudi zglednega oblikovanja z veseljem vzeli v roke tako raziskovalci dubrovniške zgodovine kot tudi bolj radovedni obiskovalci ponosnega mesta na vzhodni jadranski obali.