Anabelle KRIŽNAR, Blaž ŠEME
Restavriranje fragmentov srednjeveških stenskih poslikav z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani

Uvod
Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani že več desetletij hrani številne drobne fragmente srednjeveških stenskih poslikav, velike po nekaj centimetrov, pa tudi pet večjih plošč z ornamentalno in figuralno dekoracijo. Med njimi so kos s komaj še razberljivimi rdečimi konturami glave (sl. 1), fragment s patroniranim vzorcem in dlanjo, ki drži posodico (sl. 2), zgornji del glave s perjanico in vihrajočimi zelenimi trakovi na rdečem ozadju (sl. 3), del s stikom vodoravne in navpične rombaste bordure (sl. 4) in fragment bogatega plašča z rumeno-rdečim brokatnim vzorcem (sl. 5).
Natančnih podatkov o tem, kako so fragmenti prišli na oddelek, ni, so pa verjetno tu našli svoj prostor za časa Franceta Steleta. Veljalo je, da gre za dele stenskih poslikav, ki so jih med restavratorskimi deli in odkrivanjem starejše plasti poslikav sneli v p. c. Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Kasnejše raziskave so pokazale, da nekaj fragmentov izvira tudi iz p. c. sv. Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu (1). Očitno gre za fragmente prizorov, katerih snemanje v celoti se je ponesrečilo in so jim na oddelku takrat našli začasno domovanje.
Natančnejši pregled fragmentov pred restavriranjem je pokazal, da so ti v dokaj slabem stanju. Predvsem večji kos iz Crngroba, ki je delo mojstra Bolfganga, je bil v spodnjem delu razdrobljen na manjše koščke in brez trdne podlage (sl. 6). V jeseni 2009 je Oddelek za restavratorstvo Akademije za likovno umetnost prevzel v restavriranje vseh pet večjih fragmentov. Delo so v študijskih letih 2009/2010 in 2010/2011 pod strokovnim mentorstvom opravili študentje 4. letnika. Osnovni cilj restavratorskih posegov na slikah je bil, da se poslikave zavarujejo pred nadaljnjim propadanjem, še posebej, da se prepreči drobljenje pri ravnanju z njimi, in da se pri tem čim manj posega v izvirnik. V ta namen je bilo treba fragmente dodatno utrditi, jim zagotoviti dovolj trden nosilec in jih uokviriti (2).

Identifikacija pigmentov
Provenienca fragmentov se je dala ugotoviti na podlagi primerjav starih fotografij in s pomočjo Steletovih popotnih zapiskov, hranjenih v INDOK centru Direktorata za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo v Ljubljani (3), ter z laboratorijskimi analizami vzorcev pigmentov in ometov, odvzetih s fragmentov. Laboratorijske analize, večinoma opravljene na Inštitutu za raziskavo materialov v Sevilli (ICMSE-CSIC), vključujejo izdelavo prečnih prerezov izbranih vzorcev (stratigrafije), optično mikroskopijo (OM), digitalno fotografijo, fourierevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR), vrstično elektronsko mikroskopijo z energijsko disperzijsko analizo rentgenskih žarkov (SEM-EDX), difrakcijo rentgenskih žarkov (DRX) in kromatografijo (GC). Nekaj vzorcev so analizirali tudi v Restavratorskem centru ZVKDS (4). Identifikacija pigmentov in ometov, uporabljenih na petih večjih fragmentih in tudi na nekaterih manjših delcih, ter tudi natančen pregled slikarskih tehnik od vreznin, predrisbe, podslikave do modelacije sta pokazala, da vsi deli ne prihajajo z iste lokacije, saj se razlikuje že sestava nosilca, torej ometa. Skupaj z informacijami, dobljenimi v INDOK centru, se je dalo določiti, od kod dejansko izvirajo vsi ti fragmenti, hkrati pa potrditi, da gre za pomembne ostanke slovenske srednjeveške slikarske dediščine, ki si zaslužijo več pozornosti in natančnejšo obdelavo.

P. c. sv. Kancijana, Vrzdenec pri Horjulu
Kos s temnordečimi konturami dveh obrisov glav (pri drugi figuri je ohranjen samo zadnji del glave) (sl. 1)pripada sicer mlajši plasti ometa, vendar sta glavi pravzaprav odtisnjeni na spodnjo stran tega ometa insodita v prvo plast poslikave v Vrzdencu (1320–1330) (5). Upodobitev je po vsej verjetnosti odtis danes še vidnega dela prizora tretje pole severne stene ladje vrzdenške cerkve, in sicer obris glave žene in delno (zadnji del) moža, kot ta del prizora opisuje Marolt (sl. 7) (6).Odkrili so jo, ko so sneli mlajšo plast, in je še dobro vidna v sami cerkvi. Mlajši plasti vrzdenških poslikav pripadata fragment z dlanjo (sl. 2) in del glave s perjanico (sl. 3), ki sta del poslikave, narejene v okviru goriških delavnic ok. 1410–1420 (7).Ta poslikava, ki je zaobjemala celotno ladjo, je izrednega pomena, saj predstavlja vezni člen med drugo in tretjo fazo delavnic (8). Pod beležem jo je kmalu po letu 1925 odkril Matej Sternen, njen velik del pa je ob sodelovanju Franceta Steleta snel zaradi prezentacije starejše plasti poslikav (9). Večji kosi so danes hranjeni v Narodni galeriji v Ljubljani, manjši pa so prišli na Oddelek za umetnostno zgodovino. Na osnovi fotografije iz arhiva INDOK centra (sl. 8) se je dalo ugotoviti, da sta oba kosa s Filozofske fakultete nadaljevanje večjega kosa, ki predstavlja kralja z dvorjanom in je del stalne razstave Narodne galerije. Prizori so nekoč krasili tretjo polo južne stene ladje vrzdenške cerkve. To potrjujejo tudi Steletovi popotni zapiski (10).

Vsi sneti deli so bili ojačani s plastjo debelega ometa iz grobega peska in mavca. Analize so pokazale, da je izvirni slikarski omet izredne kakovosti, saj je narejen iz mešanice apna in drobljenega marmorja ali apnenčevega peska, kar je sicer značilnost italijanskega fresko slikarstva. Tak omet je izjemno obstojen, obstojne pa so tudi barvne plasti na njem, ki so se še relativno dobro ohranile. Analize so pokazale, da gre za kombinacijo slikanja s fresco in secco tehniko, kar je bilo na naših tleh tudi v navadi. Delo je umetnik začel na svež omet, v katerega je vrezal tanke linije, pomagal si je s predrisbo v rumeni in rdeči barvi, na sveže pa je nanesel tudi sivo podslikavo pod modrim azuritom, oranžno pod bordurami in lokalne tone. Njegova modelacija je izredno mehka in prefinjena, v nekaterih detajlih pa močno spominja na slikarja, ki je kasneje delal v p. c. sv. Lenarta na Bregu pri Preddvoru, kar še dodatno dokazuje delavniško povezavo. Pigmenti so naravnega, zemeljskega izvora - rumeni in rdeči okri, umbra, zelena zemlja. Modra barva se ni ohranila nikjer, črna pa je glede na veliko količino ogljika organskega izvora. Vezivo je vsaj pri osnovnih plasteh apno iz ometa, pri končnih detajlih pa je umetnik verjetno posegel tudi po organskih vezivih, ki pa se jih ni dalo identificirati (11).

P. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob
Fragmenta vogalne rombaste bordure (sl. 4) in bogatega rumenega plašča z brokatnim vzorcem (sl. 5) sta del poslikave, ki jo je v Crngrobu leta 1453 naredil mojster Bolfgang in velja za njegovo prvo znano ter datirano delo (12).Poslikavo so pod vodstvom Mateja Sternena in Franceta Steleta odkrili leta 1935 (13), kmalu po tem pa so spodnji pas na severni in na vzhodni steni sneli zaradi odkrivanja spodnje slikarske plasti iz prve četrtine 14. stoletja. Glede na stare fotografije iz INDOK centra v Ljubljani je bilo mogoče odkriti, da sta oba fragmenta, hranjena na Filozofski fakulteti, del prizora Poklona sv. Treh kraljev z zahodne stene (sl. 9) (14).
Tudi ta dva fragmenta sta pritrjena na omet iz mavca in grobega peska, predvsem tisti z draperijo pa je bil v zelo slabem stanju. Kosi ometa z barvno plastjo so odpadali s podlage, ki pa se je tudi začela drobiti. Laboratorijske analize ometa so pokazale, da je zmešan iz apna in precej nečistega peska, kar je drugačna sestava kot na Bolfgangovih kasnejših delih na Mirni na Dolenjskem in v Mevkužu na Gorenjskem, kjer je omet bolj kakovosten, narejen iz apna in drobljenega apnenca ali marmorja (15). Mojster ga je nanašal v 5 mm debeli plasti, verjetno na večjih površinah, ki so se sušile pred koncem del. Zato je moral tudi lokalno nanesti apneni belež, da je ojačal vezivno moč apna, ki veže pigmente na podlago. Številne vreznine zapletenih draperij dokazujejo uporabo kartonov, vrezani pa so tudi nimbi, bordure, arhitekturni elementi in pasovi, ki so okrašeni še z vtiski. Podrisba je narejena v temnordeči barvi, podslikava pa je siva pod modrim azuritom. Na sveže so narejeni še lokalni toni, modelacijo pa je slikar moral v glavnem izvesti že na suho, saj se je omet že preveč sušil. Barvne plasti so zato slabo obstojne in se na več mestih luščijo z ometa. Kljub temu še vedno opažamo prefinjeno oblikovanje, ki ga je mojster dosegel s spretno kombinacijo debelih in tenkih čopičev. Tehnično gre za kombinacijo fresco, secco in apnene tehnike. Glavno vezivo za pigmente je torej apno, za delo na suho pa je moral Bolfgang uporabiti neko organsko vezivo, ki se ga ni dalo identificirati. Pigmenti, ki jih je mojster uporabljal, so zemeljskega in mineralnega izvora, torej apnena bela, rumeni in rdeči oker, zelena zemlja, azurit, črni pigment pa je na osnovi ogljika.

Restavratorski posegi
Poleg dragocenih izsledkov o slikarski tehniki in tehnologiji smo pred restavratorskimi posegi skušali pridobiti čim več informacij o preteklih posegih. V primeru fragmentov s Filozofske fakultete gre predvsem za zanimive podatke o snemanju poslikav s sten v cerkvah v Vrzdencu in Crngrobu. Snemanje poslikav v Vrzdencu leta 1925 sodi med najstarejše dokumentirane postopke snemanja stenskih slik na Slovenskem (sl. 10) (16). Snemanje v Crngrobu leta 1935 je sledilo snemanju v Turnišču leta 1928, ki pa ni bilo preveč uspešno izvedeno. V vseh treh primerih je postopek opravil slikar in restavrator Matej Sternen v sodelovanju s Francetom Steletom. Znano je, da sta bila pri snemanju v Crngrobu prisotna tudi študent slikarstva Franjo Golob ter starološki kaplan in kasneje župnik Janez Veider (17).

Glede postopka snemanja v Vrzdencu in pri tem uporabljenih materialov je dragocen Sternenov dopis Steletu, zapisan 15. septembra 1925 (18). V dopisu Sternen podrobno navaja predvidene postopke snemanja štirih fragmentov stenskih slik ter potrebni material in orodje: papir za prvo plast zaščite lica slike pred snemanjem; platno, napeto na dva lesena okvirja različnih dimenzij, za drugo plast; železna mreža, napeta na železni okvir, ki se položi na s hrbtom navzgor obrnjeni sneti fragment, in mavčna malta, ki zazida skupaj oziroma zalije hrbet fragmenta in železno mrežo v trdno novo podlago (19). Ko se mavčna podlaga posuši in s tem utrdi, se fragment obrne z licem navzgor in z namakanjem z vodo se odstranita s klejem prilepljena platno in papir. Po odstranitvi zaščite lica se s poslikane strani odstranijo še preostanki kleja in druge nesnage.
Zgoraj opisani postopki in materiali se ujemajo z ugotovitvami, do katerih smo prišli ob pregledu stanja fragmentov s Filozofske fakultete pred in med tokratnim restavriranjem, kar velja tako za kose iz Vrzdenca kot Crngroba. Edina razlika je v tem, da je pri manjših kosih očitno prišlo do poenostavitve pri utrjevanju hrbta, saj smo namesto železnih okvirjev z mrežo našli le v mavčni omet vstavljene kovinske žice za dodatno ojačitev (sl. 11). Nasprotno pa je na verjetno sočasno snetem vrzdenškem kosu z upodobitvijo kralja z dvorjanom iz prizora Poklona sv. Treh kraljev, ki ga hranijo v Narodni galeriji (inv. št.: NG S 1261), še vedno mogoče videti ohranjen stari železni okvir (20).

Enega večjih in likovno pomembnejših snetih fragmentov iz Vrzdenca, ki so svoje mesto našli sprva v Narodnem muzeju in nato v Narodni galeriji v Ljubljani, je leta 1958 restavriral Emil Pohl z restavratorskega oddelka Zavoda za spomeniško varstvo LRS (21). Pri tem fragmentu je zanimivo, da je bil ob snetju dobro ohranjen odtis starejše poslikave z upodobitvijo stoječih figur iz prizora Pohoda sv. Treh kraljev (inv. št.: NG S 1258) na hrbtni strani, zaradi česar se je Stelè odločil za predstavitev te starejše poslikave, medtem ko so mlajši del s prizorom konjeniške bitke na drugi strani zalili z mavčno malto. V takšnem stanju je fragment ostal do leta 1958, ko so se odločili, da poskusijo prezentirati upodobitvi na obeh straneh fragmenta. Pri tem je restavrator Pohl odstranil Sternenovo mavčno armaturo in s fragmenta strapiral mlajšo poslikavo, ki jo je nato prilepil na platno, napeto na leseni okvir (22).
Tudi pri vseh štirih tokrat restavriranih fragmentih (dva »mlajša« iz Vrzdenca in dva iz Crngroba), pri katerih smo se odločili, da odstranimo Sternenovo mavčno armaturo, smo na hrbtni strani našli sledi odtisov starejše plasti poslikav (sl. 12–14). Ob tem sicer pričakovanem odkritju se je pojavilo vprašanje, ali tudi v tem primeru strapirati drugo plast poslikave in jo prenesti na nov nosilec ali morda cel fragment prezentirati tako, da bosta hkrati vidni obe poslikani strani. Na koncu smo se zaradi manjše likovne vrednosti odtisov ter pomanjkanja finančnih sredstev in časa odločili, da vendarle nadaljujemo običajni postopek in odtise na hrbtni strani ponovno prekrijemo z apneno-kazeinsko armaturo. Odtisa starejše poslikave na hrbtni strani fragmentov s perjanico in dlanjo iz Vrzdenca potrjujeta, da sta bila kosa sneta s tretje pole južne stene ladje (sl. 15).

Izjema med fragmenti s Filozofske fakultete je fragment z oker in rdečimi konturami glave iz Vrzdenca pri Horjulu (23), saj se je tudi tu podobno kot pri fragmentu z upodobitvijo Pohoda sv. Treh kraljev Stelè odločil, da prezentira odtis starejše poslikave na mlajši omet. To je dobro vidno ob natančnejšem pregledu poslikane površine fragmenta – tako kot pri omenjeni sliki iz Narodne galerije lahko tudi tu na površini opazimo izbokline, ki so nastale kot posledica ugrezanja na novo nametane sveže malte v nakljuvanine starega poslikanega ometa (sl. 16). Tako smo se pri tem kosu odločili, da Sternenovega mavčnega ometa s hrbtne strani ne odstranimo, ampak ga skupaj z ostanki časopisnega papirja ohranimo kot zanimiv primer za prikaz in študij nekdanjih restavratorskih postopkov. V staro mavčno podlogo je bil ob ustrezni prilagoditvi vstavljen le nov zaščitni okvir, pokitane in rahlo tonirane so bile večje razpoke in jamice na površini, celotno lice slike pa je bilo očiščeno (sl. 17).

Pri drugih štirih fragmentih s Filozofske fakultete je bilo ob tokratnem restavriranju prav tako glavno vodilo minimalni poseg, pri čemer smo se odločili, da vendarle odstranimo Sternenovo težko mavčno armaturo s hrbtov fragmentov (sl. 11 in 12) in jo zamenjamo z ustreznejšim nosilcem. Glavni namen posega je bil, da slike dodatno utrdimo, da preprečimo drobljenje pri ravnanju z njimi in s tem zavarujemo slikovni omet pred nadaljnjim propadanjem. Z vidika estetske prezentacije pa smo se omejili le na minimalno potrebne ukrepe, ki so obsegali čiščenje površine oziroma odstranjevanje prahu, umazanije in drugih sekundarnih nanosov s površine poslikav (sl. 18), dopolnjevanje manjkajočih delov znotraj in okoli fragmentov do robov okvirja z dekorativnim ometom iz apnene malte (sl. 19) ter barvno dopolnjevanje oziroma lokalno toniranje le na dopolnjenih (pokitanih) delih.

Pred odstranjevanjem mavčne armature je bilo treba lica fragmentov začasno zaščititi s plastmi gaze in platna. Po odstranitvi mavca smo hrbtno stran fragmentov na novo utrdili s plastmi apneno-kazeinskih premazov in vmesnimi nanosi plasti gaze. Po sušenju armature na hrbtni strani smo odstranili začasno zaščito lica slike in nato očistili površino slik (sl. 20). Sledil je poseben postopek lepljenja fragmentov na nove nosilce (sl. 21). Nosilci so bili izdelani iz plasti aluminijastih plošč, na katere je bila prilepljena tako imenovana intervencijska plast. Za okvir smo uporabili aluminijaste letvice z L-profilom. Prazna mesta med robovi fragmentov in okviri novih nosilcev smo zapolnili z dvema plastema dekorativnega apnenega ometa, pri čemer je za boljši oprijem spodnje plasti na novi nosilec poskrbela na nosilec predhodno prilepljena plast drobnega peska.

Največji izziv pri restavriranju so predstavljali ponovno sestavljanje in utrjevanje delno na koščke razpadlega fragmenta z naslikanim plaščem z brokatnim vzorcem iz Crngroba ter kasnejša odstranitev starega mavčnega ometa. Posebej zahtevno je bilo tudi odstranjevanje začasne zaščite z lica fragmentov po končanem postopku utrjevanja hrbta, saj se je z običajnim postopkom pri odstranjevanju gaze začela nepredvidljivo odstranjevati tudi barvna plast. Z izboljšanjem postopka delno s pomočjo segrevanja in dodatno z obkladki agarja (sl. 22) je bilo mogoče izgube precej zmanjšati (24). Za nove nosilce slik smo uporabili sicer nekoliko težje aluminijaste plošče, ki pa so bile bolj dosegljive v primerjavi z lažjimi sendvič ploščami z vmesnim aluminijastim satjem, s katerimi glede na relativno majhne dimenzije fragmentov verjetno ne bi občutneje prihranili pri teži.

Celotno restavriranje je bilo opravljeno med novembrom 2009 in januarjem 2011 v prostorih Oddelka za restavratorstvo v okviru predmeta Restavriranje stenskih slik. Po restavriranju so se fragmenti vrnili na Oddelek za umetnostno zgodovino. S krajšo prezentacijo in plakatom je bilo delo predstavljeno na 11. strokovnem srečanju konservatorjev-restavratorjev maja 2011 v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani (25), medtem ko na novo restavrirani kosi gotskih stenskih slik še čakajo na morebitno možnost predstavitve širši javnosti (sl. 23 in 24).

Zaključek
Fragmenti stenskih poslikav, že od Steletovega časa hranjeni na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, predstavljajo pomembne ostanke slovenske srednjeveške slikarske dediščine. Gre namreč za dele poslikav goriških delavnic v p. c. sv. Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu in mojstra Bolfganga v p. c. Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Zaradi pomanjkanja prostora so bili spravljeni v neprimernih okoliščinah, zato je bilo predvsem pet večjih kosov v precej slabem stanju. Restavratorski poseg je bil nujen in v lanskem letu končno tudi izvedljiv. S postopki kitanja, injektiranja in z vstavljanjem novih nosilcev in okvirjev so bili fragmenti dodatno utrjeni ter s tem zaščiteni pred nadaljnjim propadanjem izvirnega slikovnega ometa in dodanega nosilca. S čiščenjem površine, površinskim kitanjem, dopolnjevanjem z dekorativnim ometom in toniranjem je bilo med drugim poskrbljeno tudi za estetski vidik obnove, kar je tudi pomembno pri končni prezentaciji fragmentov. Še pomembneje pa je, da se fragmenti v prihodnje hranijo v ustreznejših razmerah.

(1) Anabelle KRIŽNAR, Fragmenti stenskih poslikav, hranjeni na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in njihova provenienca, in: Zbornik za umetnostno zgodovino, s. n. XLI, 2005, pp. 163–177.
(2) Blaž ŠEME, Poročilo o konservatorskih-restavratorskih posegih na fragmentih gotskih stenskih slik, hranjenih na Filozofski fakulteti, Ljubljana 2011 (tipkopis).
(3) France STELÈ, Popotni zapiski. Vrzdenec, p. c. sv. Kancijana, Župnija Horjul, Zap. C. 1924, 11'; Zap. XXXII, 1925, 10–14'; Zap. XXXII, 1925, 19–25'; Zap. XXXVI, 1925, 39–52'; Zap. XXXVI, 1925, 55–66'; Zap. XLI, 1926, 26–62; id., Popotni zapiski. Crngrob, p. c. oznanjenja prebl. D. M., Župnija Stara Loka, Zap. LXXXVIII, 1010, 81'; Zap. XVI, 1923, 24'; Zap. XXXV, 1925, 3'; Zap. LIV, 1935, 41', 48', 56', 63'. Dokumentacija INDOK centra DKD pri MK, Ljubljana.
(4) Več o tem v: Anabelle KRIŽNAR, Slog in tehnika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem, Ljubljana 2006 (z dodatno literaturo).
(5) Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji, III. Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, Ljubljana 2001, p. 221 (s starejšo literaturo). Že Stelè je freske datiral v prvo četrtino 14. stoletja (France STELÈ, Stenske slikarije v ladji na Vrzdencu, Študija o zgodnjegotskem slikarstvu v Sloveniji, in: Vjesnik hrvatskog arheološkog društva, s. n. XV, 1928, pp. 117–147); Tanja Zimmermann pa je v svoji doktorski disertaciji postavila poslikave v čas ok. leta 1330 (Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in 14. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1996 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 57, 231).
(6) Marjan MAROLT, Dekanija Vrhnika. Topografski opis, Ljubljana 1929, p. 173, fig. 75, p. 176.
(7) HÖFLER 2001, cit. n. 5, p. 221.
(8) STELÈ 1928, cit. n. 5, pp. 117–147; id., Monumenta artis slovenicae I. Srednjeveško stensko slikarstvo, Ljubljana 1935; id., Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969; id., Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae), pp. XLVII–XLIX; HÖFLER 2001, cit. n. 5, p. 220; Alenka VODNIK, Tekstilni vzorci v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem, Ljubljana 1998, p. 26.
(9) HÖFLER 2001, cit. n. 5, p. 220. Poročila o delu so v arhivu INDOK centra DKD pri MK v Ljubljani, o kasnejšem dogajanju in delih v notranjščini pa nimajo več dokumentacije. Podatke je posredovala Magda Miklavčič Pintarič iz INDOK centra.
(10) STELÈ 1925–1926, cit. n. 3, p. 12; KRIŽNAR 2005, cit. n. 1, p. 167.
(11) Več v: KRIŽNAR 2005, cit. n. 1, pp. 168-171. Ugotavljanje sledov organskega veziva zahteva tudi previdnost pri interpretaciji rezultatov, saj je zelo verjetno, da so na slikovni površini fragmentov tudi ostanki kleja, ki ga je Sternen uporabil pri postopku snemanja.
(12) STELÈ 1969, cit. n. 8; STELÈ 1972, cit. n. 8, pp. LII–LIII; Janez HÖFLER, Stensko slikarstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom Sv. Andreja iz Krašc, Ljubljana 1985, pp. 22, 65–67; id., Meister Bolfgangus und die Rolle der deutschen Druckgraphik in der Wandmalerei der zweiten Hälfte des 15. Jahrhunderts in Slowenien, in: XXV. Internationaler Kongress für Kunstgeschichte CIHA, Wien, 4.–10. 9., Band 9, Wien 1985, pp. 91–93; id., Mojster Bolfgang in njegov krog , in: Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6.–1. 10. 1995, ed. Janez Höfler), Ljubljana 1995, p. 272; id., Srednjeveške freske v Sloveniji, I. Gorenjska, Ljubljana 1996, pp. 86–92; VODNIK 1998, cit. n. 8; Janez HÖFLER, O Mojstru Bolfgangu in nekaterih pogledih na srednjeveško stensko slikarstvo v Sloveniji, in: Šumijev zbornik. Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem, Ljubljana 1999, pp. 343–364.
(13) HÖFLER 1996, cit. n. 12, p. 86.
(14) Slika je objavljena tudi v: HÖFLER 1985, Stensko slikarstvo, cit. n. 12, fig. 39.
(15) KRIŽNAR 2006, cit. n. 4, pp. 184, 189.
(16) Milan ŽELEZNIK, Ob restavriranju fresk, in: Varstvo spomenikov, VII, 1959, p. 77. V prispevku avtor celo navaja Steletovo trditev, da je pri snemanju v Vrzdencu šlo za pionirski podvig v srednjeevropskem merilu. Verjetno pa to vseeno ni prvi dokumentirani primer snemanja pri nas, saj na primer Ivan Franke leta 1910 piše, da je Sternen v p. c. sv. Nikolaja v Goropeči nad Ihanom stenske slike »snel in shranil otli slikani omet s sten, da ga pozneje s primerno malto zopet prilepi nazaj«; v: Ivan FRANKE, O naših zgodovinsko-umetniških spominkih, in: Dom in svet, XXIII/5, 1910, p. 386.
(17) Dušan KOMAN, Crngrobska cerkev v strokovni literaturi, in: Loški razgledi, 51, 2004, p. 126. Na isti strani je objavljena tudi fotografija iz leta 1935, ki prikazuje snemanje stenskih poslikav v crngrobski cerkvi.
(18) Dopis hranijo v arhivu Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri ZRC SAZU v Ljubljani.
(19) Železnik piše, da je bilo snetih 5 fragmentov; ŽELEZNIK 1959, cit. n. 16, p. 75.
(20) Nekoč običajne tehnike utrjevanja hrbta snetih fragmentov s pomočjo železne mreže in železnega ali lesenega okvirja zaradi velike teže in možnosti rjavenja danes ne uporabljamo več.
(21) ŽELEZNIK 1959, cit. n. 16, pp. 75-77.
(22) V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja dokaj običajnega postopka lepljenja strapirane stenske slike na platno zaradi nekompatibilnosti uporabljenih materialov danes načeloma ne uporabljamo več.
(23) MAROLT 1929, cit. n. 6, p. 175, fig. 75 (p. 176).
(24) Postopek, ki je sicer bolj običajen za čiščenje kamnite plastike, je bil zelo posrečena zamisel študentke Helene Valentin.
(25) Plakat za razstavo sta izdelali študentki Helena Valentin in Živa Garbas.

Slikovno gradivo
1. Obris glave, Vrzdenec pri Horjulu, fragment starejše plasti, 30 × 44 cm (foto Anabelle Križnar).
2. Dlan s posodico na ozadju s stiliziranimi cvetlicami, Vrzdenec pri Horjulu, fragment mlajše plasti, južna stena, 24 × 45 cm (foto Anabelle Križnar).
3. Del glave s perjanico, Vrzdenec pri Horjulu, fragment mlajše plasti, južna stena, 40 × 42 cm (foto Anabelle Križnar).
4. Rombasta kotna bordura, Crngrob, fragment Poklona sv. Treh kraljev, vzhodni zaključek severne ladje, 40 × 17 cm (foto Anabelle Križnar).
5. Bogata draperija z brokatnim vzorcem, Crngrob, fragment Poklona sv. Treh kraljev, vzhodni zaključek severne ladje, 39 × 45 cm (foto Anabelle Križnar).
6. Bogata draperija z brokatnim vzorcem, Crngrob, fragment Poklona sv. Treh kraljev, vzhodni zaključek severne ladje; na manjše koščke razdrobljeni del fragmenta, detajl (foto Blaž Šeme).
7. Fotografija naslikane figure s tretje pole severne stene ladje cerkve v Vrzdencu pri Horjulu (MAROLT 1929, cit. n. 6, fig. 75, p. 176) in zrcaljena fotografija fragmenta s konturami (desno) z označenim verjetnim mestom odtisa na poslikavi (grafična obdelava slikovnega gradiva: Blaž Šeme).
8. Fotografija dela poslikave južne stene pred snetjem, Vrzdenec pri Horjulu. Levo del glave s perjanico, na sredini kralj in dvorjan (danes v Narodni galeriji v Ljubljani), desno fragment roke s posodico, Ministrstvo za kulturo, INDOK center (foto France Stelè).
9. Fotografija Poklona sv. Treh kraljev pred snetjem, Crngrob, vzhodni zaključek severne stranske ladje, Ministrstvo za kulturo, INDOK center (foto France Stelè).
10. Izrezek iz časopisa iz leta 1926 z dvema fotografijama iz p. c. v Vrzdencu. Leva prikazuje Mateja Sternena in Fanceta Steleta med postopkom snemanja stenskih slik v Vrzdencu in desna pogled na steno po opravljenem snemanju (Vir: Ilustrirani Slovenec, II/25, 20. 6. 1926, p. 196).
11. Med odstranjevanjem mavčnega ometa s hrbtov fragmentov so se v mavcu pojavile kovinske žice, ki so služile za dodatno ojačitev (fragment z delom glave s perjanico iz Vrzdenca). Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
12. Med odstranjevanjem mavčnega ometa se je na hrbtu izvirnika začel pojavljati odtis starejše poslikave (fragment z dlanjo iz Vrzdenca). Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
13. Po odstranitvi mavčnega ometa s hrbta fragmenta z dlanjo se je na izvirnem ometu pokazal odtis starejše poslikave, ki je še vidna na južni steni v cerkvi v Vrzdencu. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
14. Po odstranitvi mavčnega ometa s hrbta fragmenta s perjanico se je na izvirnem ometu pokazal odtis starejše poslikave, ki je še vidna na južni steni v cerkvi v Vrzdencu. Večje vdolbine so pokitane. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
15. Fotografija poslikav na tretji poli južne stene ladje cerkve v Vrzdencu pri Horjulu (MAROLT 1929, cit. n. 6, fig. 78, p. 179) z vrisom mest, na katerih sta bila fragment s perjanico in fragment z dlanjo (grafična obdelava slikovnega gradiva: Blaž Šeme)
16. Na fragmentu z obrisom glave iz Vrzdenca so vidne izbokline, ki so nastale zaradi vtiska še sveže malte v nakljuvanine spodnjega ometa. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
17. Fragment z obrisom glave iz Vrzdenca ob zaključku konservatorskih-restavratorskih posegov. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
18. Do polovice očiščena slikovna površina fragmenta z dlanjo. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
19. Stanje po nanosu prve plasti apnene malte okrog manjšega fragmenta iz Crngroba. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
20. Med postopkom odstranjevanja zaščite z lica (facinga) fragmenta z dlanjo. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
21. Med postopkom lepljenja fragmenta na novi nosilec. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
22. Med postopkom odstranjevanja zaščite z lica (facinga) fragmenta s perjanico. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
23. Fragmenti ob zaključku konservatorskih-restavratorskih posegov (na fotografiji ni fragmenta z obrisom glave iz Vrzdenca). Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).
24. Večji fragment iz Crngroba ob zaključku konservatorskih-restavratorskih posegov. Dokumentacija Oddelka za restavratorstvo ALUO (foto Blaž Šeme).