Tomislav VIGNJEVIĆ: Obrazi renesanse v Berlinu

Portret in avtoportret sta zagotovo dve izmed najprivlačnejših zvrsti likovne umetnosti in tako se študije ter razstave na to temo kar vrstijo. Ena najzanimivejših in najobsežnejših je zagotovo razstava Obrazi renesanse: Mojstrovine italijanske portretne umetnosti (Gesichterder Renaissance: Meisterwerke italienischer Portrait-Kunst), ki je med 25. 8. in 20. 11. tega leta na ogled v Bode-Museumu in sta jo skupaj pripravila ter izvedla Gemäldegalerie – Staatliche Museen zu Berlin in Metropolitan Museum v New Yorku. Celoto sta zasnovala Keith Christiansen in Stefan Weppelmann, katalog v nemškem jeziku, ki obsega 410 strani, pa je izšel pri založbi Hirmer v Münchnu.
Ne glede na za tovrstne razstave običajne »grozde« gledalcev pred najslavnejšimi oziroma najboljšimi slikami, kakršen je, denimo, ves čas oblegal Leonardovo Damo s hermelinom, sta bili postavitev in organizacija celote izjemno uspešni v predstavitvi treh sklopov: portreta v Firencah, portretnih del na italijanskih dvorih ter razvoja portretnega slikarstva v Benetkah in v Benečiji.
Razvoj portreta v Firencah je na tej razstavi predstavljen z začetkom z Donatellovimi skulpturami in za zgodnji razvoj v 15. stoletju značilnimi profilnimi slikanimi portreti Masaccia, DomenicaVeneziana ter Fra Filippa Lippija, nato pa sledi sijajen prikaz različnih podzvrsti firenškega portreta vključno z risbami in medaljami. Prav z medaljo, in sicer s podobo Girolama Savonarole, ki jo je med letoma 1492 in 1494/8 ustvaril Niccolò Fiorentino, se zaključuje predstavitev firenškega portreta zgodnje renesanse. Seveda je ta zaključek z dominikanskim menihom in gorečim pridigarjem Savonarolo tudi simboličen, saj so prav v času njegove prevlade v Firencah na grmadah zgoreli tudi številni portreti, ki jih je obsojal ta vneti borec proti razkošju meščanstva ter pohlepu in korupciji vladajočih.
Portretna umetnost na italijanskih dvorih te dobe je predstavljena s portreti posameznih vladarjev in dvorjanov od Ferrare do firenškega »denarnega plemstva« z doprsnim portretom Niccolòjadi Leonarda Strozzija, ki ga je izklesal Mino da Fiesole, ter portretom pesnika in humanista Giovannija Gioviana Pontana, delom Adriana Fiorentina. Ta izjemna predstavitev različnih slogov slikanega in plastičnega portreta je dopolnjena s številnimi medaljami in risbami, med katerimi velja omeniti Pisanellova portreta cesarja Sigismunda Luksemburškega iz Louvra.
Tudi predstavitev beneškega portreta se začne z uverturo Pisanellove risbe, sledita pa Michele Giambono in Jacopo Bellini s portretom Bernardina Sienskega iz newyorške zasebne zbirke. V središču tega portretnega razvoja je vprašanje vpliva staronizozemskega slikarstva, ki je tu predstavljeno z Memlingovim portretom Moža z medaljo in pa seveda s portreti Antonella da Messine, ki mu neposredno sledi Giovanni Bellini s portretom mladeniča.
Katalog odlikujejo natančne kataložne enote ob posameznih umetninah in pa uvodne študije, ki so jih prispevali Patricia Rubin o firenškem portretu, Beverly Louise Brown o portretih na dvorih in Peter Humfrey o beneškem portretu. Sledita še dve razpravi, in sicer obravnava Stefan Weppelmann vprašanje mimetične podobnosti v zgodnjerenesančnih portretih, Rudolf Preimesberger pa teoretska vprašanja, ki jih je Leon Battista Alberti zastavil v svojih traktatih o slikarstvu in kiparstvu.