Tomaž ZADNIKAR
Naumburški mojster
Der Naumburger Meister. Bildhauer und Architekt im Europa der Kathedralen (Naumburg, Landesausstellung des Landes Sachsen-Anhalt, 29. 6.–2. 11. 2011)
Anonimni kipar, ki je sem prišel morda celo kot vodja stavbne delavnice, je bil močno vrasel v sodobni tok prepletanja na novo obujenih znanosti, tehničnih dosežkov in umetnostnih stremljenj. Iz ozadja klasičnega razcveta dvorne kulture, novega vrednotenja posameznika in tako imenovanega protohumanizma arhitekturnega okrasja katedralne gotike pa je očitno črpal tudi umetniško samozavest za svojo osupljivo naravno in čustveno dostopno sintezo osebnega in zgodovinskega, ki doseže svoj nesporni vrh in najmočnejši izraz v figurah »ustanoviteljev« v novem zahodnem koru Naumburške stolnice.
Okoli tega »Naumburškega mojstra« so avtorji razstave razvili vsebinsko večplasten projekt, ki naj bi dosežke njegove delavnice postavil v okvir fenomena evropskih katedralnih delavnic, predstavil predloge za nadaljnjo razpravo o njegovem osebnem umetniškem formiranju in vzpostavil kritičen dialog z nekaterimi dosedanjimi razumevanji pomena in sporočilnosti njegovih del.
Razstavni prostori vključujejo stolnico in njeno neposredno okolico, dve mestni kapeli, mestni muzej in nekdanjo renesančno mestno rezidenco protestantskega škofa. V njih je z Reimsom, Coucyjem, Noyonom predstavljena umetnost in delavniško okolje, čigar vpliv in znanje sta Naumburškemu mojstru prestavljala hkrati izhodišče in izziv za lastno snovanje in nove rešitve likovnih nalog; Mainz, Meißen, Magdeburg, Bassenheim pa so imena samo nekaterih mest iz nemške okolice, ki so predstavljena kot kraji njegovega neposrednega delovanja ali vpliva. Razstava seže vsebinsko tako rekoč preko vse gotske Evrope, in obiskovalca popelje mimo mešane množice pomembnih originalnih del in ravno tako velikega števila kopij in odlitkov. Tu se skriva hkrati odlika in slabost tako velikopotezno zasnovanega projekta. Čeprav lahko na hitro pritrdimo besedam z uvodnih strani spremljajočega kataloga, da so odlitki po svoji pripovedni vrednosti v znanstvene namene povsem enakovredni originalom, se po obisku Naumburga ne moremo znebiti občutka, da temu ni vedno tako. Originali in kopije si skozi vsebinsko nit razstave sledijo brez razmisleka o njihovi neizogibno različni izpovedni moči. Zdi se, kot da bi avtorji postavitve podcenjevali trenutek soočenja s spominom in izkušnjo žive roke ter pozabili, da odlitek pač ostaja zgolj to, kar je; pripoved o zgodbi nekoga drugega. Druga nerodnost, s katero se moramo spoprijeti na našem obhodu razstavljenih del, pa je velikost oziroma majhnost nekaterih razstavnih prostorov, ki je nedvomno in enako neizogibno pogojena z zgodovinskimi danostmi stavb, v katerih so ti prostori. Tako se nam lahko zgodi, da se na primer v Marijini cerkvi ob križnem hodniku stolnice namesto kakor na sprehodu med dvornim Parizom in škofovskim Bambergom počutimo kakor v kakšni prenatrpani srednjeevropski »Wunderkammer«. Ne glede na to pa bomo na mestne ulice zagotovo stopili zadovoljni zaradi bogatega spremljevalnega gradiva in pod čarobnim vtisom »ustanoviteljev« in vsega zahodnega kora, v katerem nam Naumburški mojster zaustavi korak in nas nevsiljivo vplete v zgodovinsko in duhovno izročilo prostora.
Glavni del razstave je simpatično razširjen z nekaj spremljevalnimi projekti in delavnicami. Lahko se odpravimo na posebej za to priložnost ponovno urejen in odprt vrt ob zahodnem koru stolnice, kjer so drug ob drugem predstavljeni rastlinski kapiteli iz njene notranjščine in njihove predloge »in natura«, v mestnem muzeju pa nas bodo pričakali odlitki »ustanoviteljev« in razstava, ki povzema najzanimivejše odzive, uporabo in zlorabo umetnosti Naumburškega mojstra. Ko se srečujemo z Uto kot mitološko zavetnico enot SS iz druge svetovne vojne in Uto kot Disneyjevo kraljico v Sneguljčici, lahko slovenskim obiskovalcem pogled na figuro Dietmarja, ki zahrbtno in strahopetno kuka izza svojega ščita, privabi na usta nasmeh in prikliče v spomin lik viteza Strahomirja našega mojstra devete umetnosti, Mikija Mustra, ki je nekaj časa ustvarjal tudi v Nemčiji. Tudi to razstavo spremlja manjši katalog.
Glavni katalog, ki je v dveh zvezkih izšel pri založbi Mihael Imhof Verlag, bi težko bil boljši. Izjemna likovna oprema zelo dobro sledi zgoščenim, toda dostopnim tekstom, ki posežejo na vse nivoje in v vse strukture te tako obsežne razstave. V uvodu se soavtorja besedila precej obširno ukvarjata tudi s problematiko (ne)znanstvenega vrednotenja zgodovinske osebnosti Naumburškega mojstra in njegovih figur iz zahodnega kora Naumburške stolnice. Nacistična ideologija večvrednosti in posebnega mesta germanskega duha v evropski umetnosti je žal še posebej zaznamovala strokovni diskurz o pomenu umetnosti Naumburškega mojstra.
Kakor pogosto ob takih priložnostih še tako dober katalog vendarle ne zmore enako prepričljivo povzeti našega osebnega vizualnega vtisa z razstave; lahko pa ga z upoštevanjem dodatnega in za razstavo fizično nedosegljivega gradiva na svoj način drugače obogati. Če bomo listali po straneh, posvečenih viteško-dvorni kulturi, ne bomo mogli ravnodušno mimo primerjave figure Ekkeharda in v enaki drži urejenih posmrtnih ostankov španskega kronskega princa Ferdinanda de la Cerda iz samostana Las Huelgas v Burgosu. Po kataloško akribični primerjavi obleke in okrasja ostane v ospredju samo ta pretresljiva podobnost. Naumburški mojster je v Ekkehardu povzel tradicijo pokopa, zadnje intimnosti človeškega telesa; in v svoji figuri združil spoznanje o minljivosti in tako zelo človeško upanje, da za plemenitim življenjem ostane enak spomin: »ecce justus«.
Slikovno gradivo
1. Kapitel s trto, zahodni lektorij stolnice sv. Petra in Pavla, Naumburg (© Bildarchiv der Vereinigten Domstifter, Foto M. Rutkowski)
2. Konzola z atlantom, zahodi portal stolnice Notre-Dame, Noyon (© Bildarchiv der Vereinigten Domstifter, Foto M. Rutkowski)
3. Pogled na celoten zahodni kor, Naumburg (© Bildarchiv der Vereinigten Domstifter, Foto M. Rutkowski)
4. Sv. Martin, Bassenheim (© Bildarchiv der Vereinigten Domstifter, Foto M. Rutkowski)
