Zora ŽBONTAR: Sanje, spanje, smrt: prepletanje pomenov med antiko in srednjim vekom. Povzetek diplomskega dela

V diplomskem delu je predstavljen odnos do smrti, spanja in sanj v antiki ter srednjem veku. Prek teh treh komponent je v ospredju preučevanje fuzije/kolizije krščanstva in preteklih mitskih predstav. Delo izhaja iz spoznanj več strok, s katerimi poskuša izbrani opus podob prebrati v njihovi celovitosti. Metodološko sledi usmeritvam zgodovine mentalitet in antropološke šole, ki se je razvila v centru Louisa Gerneta, ter dognanjem novejših arheologov in antropologov smrti, ki dajejo prednost raziskovanju pogrebnih ceremonialov, vedenju in diskurzu, ki so ju ti sprožili, in ne raziskovanju obrazcev verovanja v posmrtno življenje. Z vpogledom v kulturo spanca, sanjanja in občutenja smrti sta osvetljena tudi svet živih in senzibilnost tedanjega človeka. Delo odpira vprašanje, do kolikšne mere lahko prakse pogrebnih ceremonij spregovorijo o motivih, prepričanjih, verovanjih, ki so jim ljudje sledili. Lahko te prakse razkrijejo kognitivne procese, ideološke konstrukte in njihovo politično motivacijo? Z odstiranjem različnih plasti pomenov želi delo pokazati, da pomen sanj, pomen spanja in odnos do smrti niso od zgodovine neodvisna človeška realnost, temveč so kulturno pogojeni in se skozi čas spreminjajo ter prepletajo s preteklimi, veljavnimi in tujimi vzorci. Obnašanje ljudi vsebuje presenetljivo trdoživo ohranjanje ritualov, zakoreninjenih gest, ki se ponavljajo še dolgo po tem, ko njihovega smisla ni več mogoče razumeti.
V uvodnem delu je predstavljen odnos do sanj v antiki, s poudarkom na kultu boga Asklepija. Sledita osvetlitev odnosa do smrti v grškem in rimskem svetu ter raziskovanje poteka pogrebne ceremonije, komunikacije med mrtvimi in živimi z grobnimi daritvami ter korenin krščanskega kaznovanja po smrti. V drugem delu je poudarek na vzponu zahodnega krščanstva in načinih kulturnega prisvajanja preteklosti. Raziskuje, v kolikšni meri je pogansko tipologijo sanj prevzelo krščanstvo. Pod drobnogled je postavljeno razmerje med sanjami v Stari in Novi zavezi, v katerih so podobe iz sanj in videnj nastopale kot pogosta oblika neposrednega božjega razodetja. V sklepnem delu je poudarek na dvojnosti v občutenju smrti v srednjem veku in krščanskem humanizmu, ki je v ospredje postavil temo človeške minljivosti. Predvsem kriza družbene vezi in krhanje preteklih družbenih oblik oblasti (npr. kriza fevdalne ali viteške družbe) prispevata k večji obremenjenosti in negotovosti v zvezi z dojemanjem lastne smrti.