Marko JENKO: Recepcija srednjeveške umetnosti v prvi polovici dvajsetega stoletja: medievalizem v teoriji in umetnosti. Povzetek doktorske disertacije

Pričujoča doktorska naloga razdeluje koncept medievalizma, medievalesknega in medievistike v njihovi medsebojni povezavi, seveda predvsem znotraj likovne umetnosti in umetnostne zgodovine, osvetljuje pa tudi njihovo nadvse problematično zgodovino, ki se začne na angleških tleh v drugi polovici devetnajstega stoletja, pri čemer se sama disertacija poglavitno osredotoča na prvo polovico dvajsetega stoletja. Medievalizem podaja kot kakršno koli recepcijo srednjega veka in njegovih spomenikov, torej recepcijo, ki se je rodila z moderno dobo in ki je prisotna vse do današnjih dni. Mišljenje medievalizma vodita dve poglavitni točki: prvič, sostavljanje srednjeveškega in modernega, ki je lahko prisotno na zelo različne načine in na več ravneh, s primerjavo dveh dob pa omogoča analizo in kritiko lastnega časa oziroma mišljenje modernega preloma, ki vplete tudi sostavo renesanse in srednjega veka; drugič, medievalizem odpira napetost ali celo vmesni prostor med subjektivnim in objektivnim v vseh teoretskih in drugih posledicah, kolikor se po eni strani sprašuje o pristranskem in neavtentičnem, torej o možnosti avtentične sodbe, in kolikor po drugi strani - posledično - skozi vprašanje zgodovinskega razkriva neke strukturne plati, vezane na človeško naravo. Temeljno izhodišče naloge je, da medievalizem vselej predpostavlja dva objekta: srednji vek, tj. njegove spomenike, in odnos do srednjega veka ter njegovih spomenikov. Ponuja pa pravo reartikulacijo problema objektivnega in subjektivnega, s čimer se približamo psihoanalitičnemu pojmu fantazme, s katero to polje dobi svojo pravo mero.
V drugem delu je v ospredju zasuk dediščine devetnajstega stoletja, ki jo povzema oče medievalizma, John Ruskin, ki je medievalizem prvi podal kot neki termin, s katerim je skušal zaobjeti navdušenje svoje generacije – utelešene v predrafaelitih – nad srednjim vekom, katerega recepcija na angleških tleh seže v čas okoli leta 1760, ko so se pojavile prve ljubiteljske pobude za njegovo raziskovanje in seveda oživljanje. Če je dolgo časa veljalo, da je dvajseto stoletje – skupaj s svojimi miselnimi kompleksnostmi, ki nastopijo, recimo, s saussurjansko lingvistiko in vsaj še psihoanalizo – medievalizem devetnajstega stoletja pustilo za seboj, pa je v zadnjih letih v ospredju prav njegovo nadaljevanje, najprej v delu Gilberta Keitha Chestertona in angleških katoliških krogov, ki so svoj največji družbeni vpliv dosegli v času po prvi svetovni vojni. ChestertonRuskinovo misel prenese v dvajseto stoletje, a vendar ne več v obliki iskanja ali vzdrževanja idealnega srednjeveškega, saj ga artikulira znotraj vprašanja razgradnje znakovnih sistemov in upada pomena. V njegovi sostavi srednjega veka in moderne dobe so v ospredju vse zagate njemu lastnega časa, predvsem z ozirom na kapitalizem in ogroženo Božje.
V tretjem delu se odpira analiza dveh umetnostnozgodovinskih del iz prve polovice dvajsetega stoletja. Prvo je Gothic Architecture and Scholasticism Erwina Panofskega, drugo pa Formprobleme der Gotik Wilhelma Worringerja. Analiza se osredotoča na tisto, kar je bilo že izpostavljeno v predhodnih poglavjih: na vprašanje vmesnega, ki pa je tokrat uzrto z zornega kota habitusa in gotskega duha, ki se še danes zunanje manifestira kot gotska katedrala. S tem se skuša osvetliti neka skupna točka, ki je navzoča v predpostavki, da je najbolj notranje zunaj, da sta način mišljenja in način čustvovanja vidna, da se ju torej še danes da razbrati. Tudi to poglavje skuša pojasniti vozel umetnosti in misli, pri čemer se mora zopet sklicevati na psihoanalizo, predvsem zaradi umetnostnozgodovinskega mišljenja pozunanjenja notranjega oziroma topike ekstimnega, s tem pa t. i. sublimne gotske histerije.
V zadnjem delu je izpostavljen opus francoskega slikarja GeorgesaRouaulta, in sicer skozi prizmo štirih različnih, a med seboj prepletenih modelov recepcije srednjega veka: kreativno, reproduktivno, akademsko in politično-ideološko. Rouaultov opus omogoča nadaljnje sledenje temam, ki so se odprle že v drugem delu pričujoče naloge, prav kolikor se Rouault sam umešča v katoliško linijo, ki svoj temelj, tako kot Chesterton, najde v (neo)tomizmu in z njim povezanih medievalističnih tokovih.