Tina KOŠAK: Žanrske upodobitve in tihožitja v plemiških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 18. stoletju. Povzetek doktorske disertacije

Tihožitje in žanr sta se kot ikonografski zvrsti v kranjskih in štajerskih slikarskih zbirkah postopoma uveljavljala od sredine 17. stoletja. Med vidiki, ki so pomembno vplivali na priljubljenost nekaterih tipov tihožitja in žanrskih tem, je bila poleg splošne uveljavitve profanih vsebin v likovni tradiciji tudi razmeroma široka ponudba na domačem trgu. Ta je vključevala dokaj raznoliko lokalno produkcijo in cenovno dostopna uvožena dela. Naročniki, ki so po sočasni modi s kabinetnimi deli opremljali svoje rezidence, so lahko izbirali med umetninami višjega kakovostnega razreda in cenovno ugodnejšimi deli serijske produkcije. Na njihov izbor je vselej vplivalo več dejavnikov, med drugim tudi okus, poznavalstvo, premoženje, trendi priljubljenosti posameznih šol in ne nazadnje ponudba sama.
Cilj doktorske raziskave je bil analizirati vlogo in pomen žanrskih del in tihožitij v kranjskih in štajerskih zbirkah v 17. in 18. stoletju. Pri tem sem skušala odgovoriti na vprašanja, kako je občinstvo na Kranjskem in Štajerskem dojemalo vsebino žanrskih podob in tihožitij, kje so lokalni slikarji iskali vire za svoje upodobitve, kakšna je bila vloga žanra in tihožitij v zbirkah glede na druge ikonografske zvrsti in motive, druge umetnine in širše – v okviru materialne kulture.
Da bi osvetlili vlogo žanra in tihožitij, ne nazadnje pa tudi drugih profanih ikonografskih zvrsti v zbirkah, je bila umetnostnozgodovinska raziskava nadgrajena s kvantitativno analizo zapuščinskih inventarjev. Pri zahodnoevropskih raziskavah okusa, zbirateljskih trendov in umetnostnega trga je tak pristop uveljavljen že od konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko ga je v raziskavah nizozemskega slikarstva prvič uporabil ameriški ekonomist John Michael Montias (1). V slovenski umetnostni zgodovini je bil tu preizkušen prvič, in sicer na vzorcu 302 kranjskih plemiških zapuščin iz Arhiva Republike Slovenije (2).
Osebna baza transkripcij navedb slik v kranjskih zapuščinskih inventarjih, ki je bila zasnovana za potrebe kvantitativne analize, je služila tudi kot temelj za analizo atribucij, oznak regionalnih šol in terminologije. Poleg omenjenega vzorca 302 kranjskih plemiških zapuščin sem tu uporabila tudi več neplemiških inventarjev in inventarjev cerkvenega plemstva ter – da bi bila omogočena primerjava med okusom in zbirateljskimi vzorci kranjskega in štajerskega plemstva – osebno bazo transkripcij približno osemdesetih štajerskih plemiških zapuščin, ki jih hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu (3), in objavljeni del arhiva flamskih trgovcev Forchondt (tudi Forchoudt) (4). Ti so od začetka šestdesetih let 17. stoletja do začetka 18. stoletja delovali na Dunaju, dela zlasti nizozemskih in flamskih slikarjev pa so dobavljali tudi štajerskim plemičem. Med atribucijami žanrskih slik v štajerskih zapuščinah s konca 17. in začetka 18. stoletja srečamo imena lokalno delujočih nizozemskih, flamskih in nemških slikarjev, mdr. Jana van Ossenbeecka, Jacoba Toorenvlieta, Martina Dichtla in Justusa van der Nypoorta. Med avtorji tihožitij so v štajerskih inventarjih navedeni avstrijski slikarji Martin Janneck, Johann Caspar Waginger in Franz Ignaz Flurer ter »severnjaki« Jan van Ossenbeeck, Jan Vogelaer, Frans Snyders, Johannes Cordua, Wilhelm Bauer in eden od Verelstov. V vzorcu kranjskih zapuščinskih inventarjev kot doslej edini identificirani avtor žanrskih slik izstopa Almanach, ki je tudi sicer najpogosteje omenjeni slikar v kranjskih inventarjih.
Kot študija primera zbirateljstva in beleženja slikarskih zbirk na Kranjskem so v disertaciji podrobneje predstavljeni trije novoodkriti lastniki Almanachovih slik (5). Solicitator ograjnega sodišča in notar Janez Jožef Mugerle pl. Edelhaimb ter njegov sin odvetnik Janez Andrej sta, kot je mogoče razbrati iz njunih zapuščinskih inventarjev, na začetku 18. stoletja zapustila deset Almanachu pripisanih slik neznane tematike in neznane vrednosti, jurist dr. Leopold Krištof pl. Radič pa leta 1757 eno samo, in sicer na dva goldinarja ocenjeno krajino. Zbirateljske podvige obeh Mugerlov in Radiča lahko povežemo z naročniškimi dejavnostmi kranjskih intelektualcev in novega plemstva, kateremu je tudi sicer pripadala večina znanih lastnikov Almanachovih del.
Kot študija primera zbirateljstva na Štajerskem je v disertaciji obravnavana zbirka grofov Herberstein v gradu Hrastovec in v Gradcu. Večji del hrastovške zbirke je v drugi polovici 17. stoletja pridobil Erazem Friderik grof Herberstein (1631–1691), njegovi nasledniki v 18. stoletju pa so jo dopolnjevali. Vpogled v historiat zbirke sta omogočila zapuščinska inventarja Erazma Friderika grofa Herbersteina in Janeza Ernesta II. grofa Herbersteina (1709–1780), ki ju hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu (6). V inventarju Erazma Friderika je bila identificirana vrsta slik iz Hrastovca, ki jih danes hranita pokrajinska muzeja v Mariboru in na Ptuju, s čimer je bilo mogoče opredeliti njihovo provenienco v 17. stoletju. Ker so navedbe slik v tem inventarju zelo natančne in ker se je razmeroma velik del slik iz zbirke ohranil, je bil Erazmov zbirateljski okus podrobneje analiziran tudi v kontekstu sočasnih evropskih zbirateljskih trendov.
Drugi del disertacije vključuje sklop poglavij, v katerih so podrobneje ikonološko, tipološko in slogovno analizirane izbrane žanrske teme in slike v slovenskih zbirkah, v tretjem delu pa so analizirani vsebinski, tipološki in slogovni vidiki izbranih tipov tihožitij. Reprodukcije obravnavanih slik so zbrane v končnem pregledu, v katerem so tudi podatki o njihovi provenienci, tehnični podatki in bibliografija.
Ohranjeno gradivo kaže, da so kranjski in štajerski naročniki v veliki meri posegali po žanrskih upodobitvah in tihožitjih srednjeevropskih, zlasti lokalno delujočih – danes po večini anonimnih – slikarjev. Njihova dela so pogosto pasticci, ki kombinirajo elemente različnih regionalnih šol, posamezni motivi in figure pa so na njih mnogokrat postavljeni v nov vsebinski okvir. Manjši del ohranjenega gradiva predstavljajo importirane slike: med žanrskimi podobami, lovskimi prizori in prizori s tržnic je največ del nizozemske in flamske šole, med nekaterimi zvrstmi importiranih tihožitij (na primer cvetličnih tihožitij in tihožitij z živili) pa prevladujejo dela severnoitalijanskih – zlasti beneških in lombardijskih – slikarjev.
Med raziskavo se je bilo ob velikemu obsegu nadvse raznolikega gradiva najbolj smiselno poglobiti v izbrane teme in umetnine. Odločilni kriteriji za izbor so bili priljubljenost posameznih tem in zvrsti v obravnavanem obdobju, njihova vpetost v srednjeevropski prostor ter pomen ugotovitev in novopridobljenih podatkov; posebna pozornost je bila posvečena doslej neobjavljenim in manj znanim delom. Na podlagi novih ugotovitev in z raziskovalnimi pristopi, uporabljenimi za potrebe te disertacije, bo mogoče raziskati tudi preostale profane slikarske zvrsti v zbirkah na Kranjskem in Štajerskem. Pri raziskovanju profanega slikarstva smo na Slovenskem vendarle na začetku, saj na študije, ki bi osvetlile vlogo, pomen in recepcijo drugih profanih slikarskih zvrsti, še čakamo.

(1) Cf. zlasti John Michael MONTIAS, Artists and Artisans in Delft. A Socio-Economic Study of the Seventeenth Century, Princeton 1982; za objavo celotne bibliografije umetnostnozgodovinskih študij Johna Michaela Montiasa cf. Art-Historical Publications by John Michael Montias, in: In His Milieu. Essays on Netherlandish Art in Memory of John Michael Montias (ed. Amy Golahny, Mia M. Mochizuki, Lisa Vergara), Amsterdam 2006, pp. 23–28.
(2) Z izjemo ene same zapuščine, ki je hranjena v fondu Graščinski arhivi, so vsi analizirani inventarji iz Arhiva Republike Slovenije hranjeni v fondu Zbirka zapuščinskih inventarjev deželnega sodišča v Ljubljani (1544–1813), AS 309. Za splošne značilnosti kranjskih zapuščinskih inventarjev cf. Marko ŠTUHEC, Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir, Ljubljana 1995, pp. 9–42; Marko ŠTUHEC, Besede, ravnanja in stvari. Plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja, Ljubljana 2009, zlasti pp. 16–20.
(3) Velika večina analiziranih zapuščin iz Štajerskega deželnega arhiva (StLA) je hranjena v fondu Deželna pravda (Landrecht), nekaj pa v fondih posameznih plemiških družin.
(4) Cf. Jan DENUCÉ, Kunstausfuhr Antwerpens im 17. Jahrhundert. Die Firma Forchoudt, Antwerpen 1931.
(5) Poglavje je bilo objavljeno v: Tina KOŠAK, Trije novoodkriti lastniki Almanachovih slik, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. XLVI, 2010, pp. 276–297.
(6) Poglavje vključuje transkripcije rubrik s slikami.