Katra JERMAN
Videm in Mladi Tiepolo
Il giovane Tiepolo. La scoperta della luce (Udine, Castello, Salone del Parlamento, 4. 6. 2011—4. 12. 2011)

Razstava z naslovom Il giovane Tiepolo. La scoperta della luce je bila postavljena na videmskem gradu (Castello di Udine) v času od 4. junija do 4. decembra 2011. Njena avtorja in urednika spremljajočega kataloga sta Giuseppe Pavanello in Vania Gransinigh. Katalog sestavljajo trije prispevki, v katerih urednika in Gianluca Poldi obravnavajo Tiepolovo mladostno ustvarjanje, njegov videmski opus ter tehniko slikanja. Temu sledi še katalog razstavljenih del s kataložnimi enotami različnih avtorjev.
Giambattista Tiepolo (Benetke, 1696—Madrid, 1770), eden najbolj prepoznavnih slikarjev beneškega rokokoja, se je v svojih vajeniških letih učil slikanja v delavnici Gregoria Lazzarinija. Medtem ko so za njegovo zrelo slikarstvo značilne svetle barve, lahkotnost, breztežnost in zračnost, je Tiepolo v svojih mladih letih predstavljal pravo nasprotje. V tem času je bilo njegovo slikarstvo osnovano na formulah tako imenovanih neotenebrosov, kot sta Giovanni Battista Piazzetta (1683—1754) in Federico Benković (1667—1756), ki sta nadaljevala »mračnjaški« in dramatičen tok beneškega slikarstva iz druge polovice 17. stoletja. Razvoj Tiepolovega slikarstva v tem zgodnjem obdobju je bil zato od nekdaj problematičen in tokratna razstava je še posebej dobrodošla, saj odpira nove možnosti za raziskave slikarjevega opusa.
Zadnja večja razstava o Tiepolu je bila postavljena leta 1996, ob tristoti obletnici njegovega rojstva. V tem primeru gre za manjšo razstavo, ki pa je po svojem pomenu velika, saj so prvič v večjem obsegu razstavljena prav dela mladega Tiepola. Gre za drugačen koncept prirejanja razstav, kot je bil v navadi zadnja leta. Ne gre namreč za razstavo, ki bi želela predstaviti umetnika in njegovo delo v celoti ter vsej njuni kompleksnosti (obenem pa bi hotela s slavnim imenom in nizanjem znanih mojstrovin privabljati množice obiskovalcev), temveč gre v tem primeru za osvetlitev Tiepolovega zgodnjega obdobja ustvarjanja. Naslov Mladi Tiepolo. Odkritje svetlobe je posrečen iz več razlogov, saj pomensko zajema predstavitev Tiepola v neki drugi »luči«, aludira pa tudi na Tiepolovo dejansko odkrivanje svetlobe. Časovno gledano razstava zaobjema slabih deset let njegovega ustvarjanja. Razstavljena so dela, ki so nastala med letom 1715, ko je Tiepolo izpolnil svoje prvo beneško naročilo za Ospedaletto (Santa Maria dei Derelitti), in letom 1726, ko ga je Dionisio Dolfin poklical v Videm z namenom, da okrasi nadškofijsko palačo.
Prav v Vidmu je Tiepolo začel slikati na način, zaradi katerega je kasneje postal tako priljubljen med svojimi naročniki in prepoznaven na umetnostnem trgu. Tedaj je začel odkrivati tisto lahkotnost in zračnost, ki je postala tako značilna za njegovo slikarstvo in predstavlja tudi enega največjih idealov evropskega rokokojskega slikarstva. Prav zaradi tega je izbor Vidma za kraj razstave zares najprimernejši, še posebej, ker poleg vsega predstavlja tudi odlično referenčno gradivo za umestitev oziroma jukstapozicijo Tiepola z njegovimi deli po tako imenovanem odkritju svetlobe. Kot primerjalno gradivo lahko omenimo poslikave v nadškofijski palači (slika 1) in v Oratoriu della Purità (slika 2).
Do razstave je treba najprej skozi stalno postavitev, vse do t.i. Salone del Parlamento, ki ga je po dokončanju del v nadškofijski palači s svojimi poslikavami deloma okrasil tudi Tiepolo (njegova sta dva monokromna ovala z angeloma nad okni, restavriral pa naj bi tudi druge poslikave iz 16. stoletja, ki so bile v tem času v slabem stanju). Razstavni prostor je razmejen s predelnimi stenami, ki gledalca cikcakasto usmerjajo skozi postavitev. Na začetku se seznanimo z deli, ki jih je Tiepolo naredil za t.i. Ospedaletto; kot primer izpostavimo dve platni z upodobitvijo Apostola Tomaža in Apostola Janeza (slika 3, 4), ki sta narejena v duhu močnega chiaroscura. Zanimiv je tudi portret doža Giovannija II. Cornerja (slika 5), ki je nastal v približno istem času kot poslikave za Ospedaletto, vendar pa je v tem primeru opaziti večji poudarek na kolorizmu, kar po eni strani že nakazuje Tiepolovo spogledovanje s slikarstvom Sebastiana Riccija (1659—1734), po drugi pa govori o sposobnosti prilagajanja slikarja glede na želje naročnika. Miniatura z motivom Memento mori (slika 6), za katero se domneva, da bi lahko bila pokrovček tobačnice, kaže na to, da je bil Tiepolo poleg svojih monumentalnih poslikav vešč tudi majhnih formatov. Razstavo zaokroži še na koncu razstavljena slika s prizorom Zmagoslavja cesarja Avrelijana (slika 7), na kateri Tiepolovo »odkritje svetlobe« najbolj pride do izraza. Svetloba tukaj osvetljuje oba protagonista in poudarja center samega dogajanja, medtem ko je obrobje prizora še vedno potopljeno v temo.
V ločenem prostoru pa so razstavljene tudi skice in risbe večjih kompozicij ter razne študije aktov.
Omenila bi lahko le dve slabi strani razstave. Ena je ta, da je katalog, ki je sicer podprt z izčrpnimi strokovnimi teksti, opremljen z zelo slabimi barvnimi reprodukcijami, tako da je razlika med tistim, kar se vidi na razstavi, in tistim, kar je v samem katalogu, zelo velika. Ta problem pa se povezuje tudi z drugo pomanjkljivostjo, in sicer, da je bilo nekaj skic še pred koncem razstave umaknjenih in vrnjenih izvornim lastnikom. Te so bile sicer zamenjane z reprodukcijami, ki pa žal ne morejo nadomestiti originala. Ne smemo namreč pozabiti, da je eden od namenov razstav prav ta, da se gledalec lahko sreča z originalom, saj si reprodukcijo vendar lahko ogleda v katalogih in drugih publikacijah ter celo na internetu. In v tem primeru so slabe reprodukcije v spremljajočem katalogu toliko bolj moteče.
Kljub tej manjši kritiki pa je razstava zelo zanimiva, dobro zastavljena in vsekakor vredna ogleda, saj prinaša, kot sem omenila že na začetku, neki nov pogled na Tiepola, ki ga do danes, vsaj v tako strnjenem smislu, še nismo poznali.

* Izlet v Videm z ogledom razstave o mladem Tiepolu je 19. novembra 2011 organiziralo Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. Program je vključeval tudi ogled Tiepolovih fresk v nadškofijski palači, videmske stolnice, le korak oddaljenega Oratoria della Purità in na koncu še cerkve klaris, ki jo je poslikal Giulio Quaglio, za strokovno vodstvo pa je poskrbel dr. Ferdinand Šerbelj.

Slikovno gradivo
1. G. B. Tiepolo, Rahela skriva idole pred očetom, detajl, poslikava galerije v nadškofijski palači, Videm.
2. G. B. Tiepolo, Poslikava Oratoria della Purità, detajl, Videm (foto: Matej Klemenčič).
3. G. B. Tiepolo, Apostol Tomaž, olje/platno, Santa Maria dei Derelitti (l'Ospedaletto), Benetke.
4. G. B. Tiepolo, Apostol Janez, olje/platno, Santa Maria dei Derelitti (l'Ospedaletto), Benetke.
5. G. B. Tiepolo, Portret doža Giovannija II. Cornerja, olje/platno, Ca'Rezzonico, Museo del Settecento veneziano, Pinacoteca Martini, Benetke.
6. G. B. Tiepolo, Memento mori, olje/les, Gallerie dell'Accademia, Benetke.
7. G. B. Tiepolo, Zmagoslavje cesarja Avrelijana, olje/platno, Galleria Sabauda, Torino.
Celotno slikovno gradivo, razen slike 2, je iz spremljajočega razstavnega kataloga.