Tomaž ZADNIKAR
Niclaus Gerhaert. Der Bildhauer des späten Mittelalters
Liebieghaus Skulpturensammlung, Frankfurt am Main, 27. oktober 2011—4. marec 2012

Sloves Niclausa Gerhaerta kot enega najizrazitejših umetnikov pozne gotike v umetnostnozgodovinski stroki že dolgo potrjujeta tako vseskozi visoka kvaliteta vseh njegovih del samih kot njihova dediščina v delih njegovih sodobnikov in poznejših mojstrov.
In vendar je avtorjem razstave v frankfurtskem muzeju Liebieghaus uspelo z eno potezo vsakega obiskovalca ponovno presenetiti. Takoj ko vstopimo v prvega izmed štirih razstavnih prostorov, se dobesedno iz oči v oči srečamo z enim od Gerhaertovih najznamenitejših del, s tako imenovanim avtoportretom iz Straßburga, nastalim okoli leta 1463. Že na prvem koraku na poti skozi razstavo smo tako soočeni z vsem, kar povzema naše vedenje o kiparjevem absolutnem rokodelskem mojstrstvu in njegovi umetniški svežini ter prepričljivosti. Upodobljena figura kljub motivu zamišljenosti deluje razgibano, pripovedno, material je obdelan z naravno samozavestjo, ki poživlja ne samo njegovo površino, ampak pusti samostojno zadihati tudi praznemu, izvotljenemu prostoru, ki ga figura zavzema. Enako dovršenost bomo srečali pri vseh delih tega umetnika, in to v vseh materialih. Kamnu, marmorju in enako lesu je znal Gerhaert izvabiti pulz naravnega dotika, ne da bi se ob tem izgubil v golem naštevanju in posnemanju očem vidnih podrobnosti.
O vsem tem se lahko prepričamo ob verjetno enkratnem dosežku, ki ga predstavlja razstava pod vodstvom Stefana Rollerja, kuratorja kiparske zbirke muzeja Liebieghaus. Iz evropskih in ameriških zbirk so tu razen nekaj del, ki se zaradi fizičnih danosti ali konservatorskih razlogov ne dajo premakniti in so predstavljena v posebni sobi s serijo diapozitivov, zbrani vsa Gerhaertu pripisana dela in bogat izbor del njegove delavnice ali nasledstev. Žal spadajo med manjkajoča dela prav tista, ki v glavnem določajo naše znanje o umetniški poti Niclausa Gerhaerta: obe deli, ki stojita na začetku in koncu njegove med letoma 1462 in 1473 izpričane dejavnosti, to sta nagrobnika trierskega nadškofa Jakoba von Siercka in cesarja Friderika III., epitaf iz Straßburga in Dangolsheimska Marija iz Berlina; baden-badensko Križanje pa je predstavljeno z odlitkom.
Razstava je med drugim združila slavni figuri preroka in sibile iz Straßburga; ob opazovanju portretne izpovedne moči obeh glav postaneta anekdotični imeni Jakoba iz Lichtenberga in Ottenheimske Barbke še kako živi.
V istem prostoru sta na ogled tudi skrbno restavrirani impozantni figuri sv. Jurija in sv. Magdalene z oltarja v Nördlingenu. Z vprašanji njegovega nastanka in novimi dognanji na podlagi restavratorskih posegov se izčrpno ukvarja spremljevalni katalog razstave. Pred obiskovalca pa se postavlja zanimiva naloga, da primerja prisotna Gerhaertova dela s tistimi, ki manjkajo. Poleg omenjenega mojstrstva oživljenih figur in obdelave materialov je vsem skupna skrbna obdelava draperije. Ta postane mestoma tako domiselno oblikovana, da preneha biti samo razgiban podaljšek figure, temveč stopa z njo v prostorski dialog in lahko sama postane nosilec nove likovne zamisli. Bolj kot pri figurah z nördlingenskega oltarja je to opazno pri berlinski Dangolsheimski Mariji in Križanem iz Baden-Badna. In če lahko Gerhaertovi Kristusovi opasici v umetnosti grafike sledimo precej daleč v 15. stoletje, je treba ugotoviti, da Dangolsheimska Marija posnema celo desetletje starejšo likovno predlogo v Mariji z detetom in zvončki (L. 79) Mojstra E. S. Vprašanje vpliva zgodnje grafike na opus Niclausa Gerhaerta je na razstavi in v katalogu sicer nakazano, ne poseže pa na področje avtorstva samih figur, kar bi morda moralo. Dangolsheimska Marija se namreč od drugih Gerhaertovih del poleg očitno prevzetega oblikovanja draperije loči tudi po ženstvenem tipu obraza, ki je na primer pri sv. Juriju in sv. Magdaleni manj izrazito določen in pravzaprav enak pri obeh svetnikih.
Že omenjeni katalog razstave, ki je izšel pri založbi Imhof Verlag, je bogato likovno opremljen in dobro povezuje funkcijo vodnika po razstavljenih umetninah z besedili o Gerhaertovem času in umetniški zapuščini.
Po obisku frankfurtske razstave se bomo težko uprli želji, da bi si v živo ogledali še kakšno od Gerhaertovih del, ki jih v prostore Liebieghausa ni bilo mogoče pripeljati. Baden-Baden je za nemške razmere blizu, tamkajšnje Križanje pa eno najmočnejših del pozne gotike nasploh. Izklesano iz enega samega bloka kamna se iz pravljično nagrmadenega skalovja dviga nad obiskovalca kot kakšno arhitekturno delo, v katerem rase telo iz križa in obratno. Po tem in po svojih merah spominja na pol tisočletja starejše križe z irskega otoka, po dialogu kamna z živo naravo in sporočilu, ki brezčasno združuje neživo z živim, pa na Beuysov bazaltni križ za Josepha Kocha. Največji učinek doseže, ko se mu približamo frontalno in pustimo, da nas med opazovanjem čudovito lahkotno izklesane opasice nenadoma prevzame drža Kristusovih rok. Čeprav mrtve, ne visijo obteženo s križa, ampak ga tam, kjer so pribite z žeblji, spreminjajo iz kamnitega molka v živo deblo. Skoraj kot da bi z Goyo združil sprejemanje smrti in uporen objem življenja.

Slikovno gradivo
1. Niclaus Gerhaert von Leyden, Avtoportret, Musée de l'Oeuvre Notre-Dame, Strasbourg
(foto M. Bertola © Musée de l'Oeuvre Notre-Dame, Strasbourg)
2. Niclaus Gerhaert von Leyden, Sv. Jurij, evangeličanska ž. c. sv. Jurija, Nördlingen (Foto: Rühl & Bormann © Liebieghaus Skulpturensammlung, Frankfurt am Main)