Simpozij je potekal 18. novembra 2011 v slavnostni dvorani dvorca Dornava pri Ptuju. Ob tem dogodku so se zbrali različni strokovnjaki, projektanti in raziskovalci vrtne umetnosti. Enodnevni simpozij, na katerem je bilo mogoče slišati prispevke v slovenskem in nemškem jeziku, je (v obeh jezikih) povezovala Mojca Mavec. Za uvodnimi nagovori organizatorjev simpozija — torej za vodstvom konservatorskega društva, predstavnikom ministrstva za kulturo in županom občine Dornava — je besedo dobila gospa Anka Aškerc, upokojeni vodja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Celje. Slednja je svoje besede namenila življenju in delu Alenke Kolšek (1957—2006), ki ji je bil simpozij tudi posvečen. Mag. Alenka Kolšek je bila krajinska arhitektka, ki je svoje življenje posvetila raziskovanju, varovanju in ohranjanju (tudi rekonstrukciji) vrtne umetnosti na naših tleh, njeno znanstveno delo in sloves pa sta segala tudi preko naših meja.
Raziskovanje, varovanje in rekonstrukcija objektov vrtne umetnosti so bili tudi okvir pričujočega simpozija. V štirih sklopih so bile predstavljene teme, ki so segale od teoretičnih do praktičnih izkušenj vseh, ki delujejo na področju vrtne umetnosti.
Prvi sklop je bil namenjen dvorcu Dornava in vrtnoarhitekturni umetnosti 18. stoletja na Slovenskem. Vodilo tega sklopa je bila težnja po rekonstrukciji dvorca in vrta. Zaslužni profesor Dušan Ogrin z Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete je pohvalil simpozij prav zaradi izražene pobude za prenovo najpomembnejšega krajinskoarhitekturnega spomenika pri nas, hkrati pa je izpostavil dejstvo, da je ta simpozij prvo strokovno posvetovanje s področja krajinske arhitekture oz. vrtne umetnosti na naših tleh. V okviru svojega predavanja je orisal lastne predloge za rekonstrukcijo vrtne zasnove dvorca Dornava, ki naj bi temeljili na baročni zasnovi iz časa Attemsov. Poudaril je tudi, kako pomembno je določiti namembnost samemu objektu, saj takšen korak omogoča nadaljnje premike v prenovi. Kot meni sam, bi se moral dornavski dvorec uporabljati kot popularizatorski in učni objekt. Za profesorjem Ogrinom je Svjetlana Kurelac predstavila konservatorska izhodišča za obnovo in prezentacijo. Opozorila je na zaostanke v procesu prenove dornovskega dvorca z vrtom, saj so na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območni enoti Maribor že leta 2007 izdelali konservatorski program prenove in program konservatorsko-restavratorskih posegov na ometih v notranjščini, vendar do izvajanja programa še ni prišlo. Mitja Simič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto pa je predstavil pomembnejše objekte slovenske vrtne umetnosti 18. stoletja v kontekstu srednjeevropskega prostora in njihovega družbenega pomena.
V drugem sklopu (preučevanje zgodovinskih virov, arheološke raziskave in obnova elementov, ki sooblikujejo zgodovinski vrt) smo v petih prispevkih lahko podrobneje spoznali posamezne elemente in pristope v raziskovanju objektov vrtne umetnosti. Ines Unetič s Filozofske fakultete v Ljubljani je predstavila arhivske vire, tako spisovno kot slikovno gradivo, s katerimi lahko raziskovalec pridobi podatke o zgodovinskih vrtovih in parkih. Doc. dr. Polona Vidmar s Filozofske fakultete v Mariboru je spregovorila o svojih spoznanjih o kiparskih delih v vrtu dornavskega dvorca. Asist. dr. Marko Dobrilovič je predstavil primere rabe cvetlic, grmovnic, zelenjave, tudi anorganskega gradiva v baročnih vrtovih Evrope in rastlinsko gradivo nekaterih baročnih vrtov na Slovenskem (Begunje, Črnci, Dornava, Zoisovi vrtovi v Ljubljani, Brdo pri Kranju). Sledila je predstavitev geofizikalne raziskave, ki jo je pripravil doc. dr. Branko Mušič. Geofizikalno metodo je prikazal kot možnost za odkrivanje različnih elementov vrtne arhitekture v sklopu srednjeveških dvorcev, in to na primeru dvorca Odescalchi v Iloku na Hrvaškem. Doc. dr. Dimitrij Mlekuž pa je na primeru parka v Dolu pri Ljubljani predstavil novo, neinvazivno metodo - lasersko skeniranje površja ali lidar (LiDAR, Light Detection and Ranging).
Tretji sklop je prinesel praktične izkušnje in primere. Obe govornici tega sklopa sta bili iz tujine. Ob tem dejstvu bi se lahko upravičeno vprašali, ali nemara praktičnih izkušenj oz. primerov dobre prakse na področju vrtnoarhitekturne dediščine pri nas preprosto ni. Prva govornica, Brigitte Mang, direktorica avstrijskih nacionalnih vrtov (Die Österreichischen Bundesgärten), je predstavila delovanje te inštitucije, ki je podrejena zveznemu ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in vodno gospodarstvo. Yvonne Kumlehn, samostojna vrtna in krajinska arhitektka, pa je predavala o rekonstrukciji baročnega vrta dvorca Hof v Avstriji. Dvorec in vrt, ki sta bila še leta 2004 v zelo slabem stanju, danes sodita med bisere avstrijske vrtne in arhitekturne dediščine. Ob tem je treba omeniti, da jim je prvo fazo rekonstrukcije uspelo dokončati v enajstih mesecih; leta 2005 so kompleks namreč že odprli za javnost.
Zadnji sklop se je ukvarjal z vprašanjem priprave projektov za obnovo zgodovinskih vrtov in parkov. Prof. dr. Ana Kučan z Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani je orisala problematiko in načrtovalske dileme, s katerimi se načrtovalci srečajo ob prenovi zgodovinskih vrtov in parkov (problemi razbiranja preteklosti, odsotnost zgodovinske ostaline, pomanjkljivi in nezanesljivi viri, neustrezna raba, neustrezni posegi, programska neopredeljenost, spremenjen prostorski kontekst itd.). Predstavila je tudi nekatere idejne in realizirane projekte, pri katerih je delala oz. sodelovala (Novo Celje pri Žalcu, Slovenska Bistrica, Ravne, Brdo pri Kranju). Kathrin Franz, samostojna vrtna in krajinska arhitektka iz Nemčije, nam je na posameznih primerih predstavila metodologijo in manevrski prostor pri revitalizaciji in ohranjanju formalnih vrtov iz obdobja do 18. stoletja. Poudarila je pomembnost primarnih rastlinskih shem, ki so danes velikokrat prezrte, in uporabno vrednost zgodovinskih vrtov, tudi kuhinjskih, katerih raba je danes pogosto neprimerna (npr. parkiranje avtomobilov ipd.).
Simpozij je zaključila razprava, ki je kot preslikava začetnega dela srečanja v ospredje prinesla vprašanje prenove dornavskega dvorca in vrta. Razpravo je vodil Miran Krivec, konservator dornavskega vrta. Gotovo je dala nekaj bodrilnih nasvetov, kot sta bila ta dva: naredi naj se predčasna strategija prenove, ki bi prihranila čas in preprečila napake po sprožitvi projekta; določi naj se program stavbe, in kot je bilo dodano, mora biti ta program javen. V razpravi se je pojavilo tudi vprašanje, ali bo dornavski vrt revitaliziran ali rekonstruiran, poleg vsega pa smo lahko slišali že dobro znano frazo, da trenutno ni denarja. Gotovo pa je čutiti premik in interes za obnovo tega baročnega spomenika, kar je v prihodnje treba še naprej spodbujati.
Prispevki predstavljenega simpozija bodo v letu 2012 objavljeni v redni številki Vestnika, ki ga izdaja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dornavski simpozij je bil sicer nekakšna nadgradnja raziskav in prispevkov, zbranih v Vrišerjevem zborniku Dornava iz leta 2003. Tako v ospredju niso bila nova spoznanja o dvorcu in vrtu v Dornavi, ampak je bila na simpoziju poudarjena želja po ohranitvi in prenovi tega baročnega spomenika. Poleg tega je bil simpozij pomemben premik na področju krajinske arhitekture, saj je izpostavil pomembnost zgodovinskih vrtnih in parkovnih zasnov ter predvsem opozoril na pomembnost njihovega raziskovanja, varovanja in prenove, hkrati pa je dal tudi nekaj primerov dobre prakse s področja vrtnoarhitekturne dediščine. Odprtih je ostalo sicer še veliko vprašanj oz. področij, npr. načini prenove vrtnoarhitekturnega spomenika kot predmeta rekonstrukcije, revitalizacije ali konserviranja. Upamo lahko, da bodo takšna in drugačna vprašanja prinesla naslednji vrtnoarhitekturni simpozij in seveda nove primere dobre prakse na področju vrtnoarhitekturne dediščine pri nas.