Maja LOZAR
Darko Knez, Od zore do mraka. Križi iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije = From dawn till dusk. Crosses in the collection of the National Museum of Slovenia
Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 2010 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev, 8), ISBN: 978-961-6169-72-1, 207 strani, ilustrirano

Slovenija sodi med dežele, ki od nekdaj dihajo s krščanstvom, o čemer priča od rimskega časa naprej več kot poltretji tisoč cerkva in na desetine samostanov. Največ pozornosti so bile doslej deležne arhitektura cerkva ter njihova kiparska in slikarska oprema, pa tudi romanja — v Rim, Sveto deželo, Köln, Santiago, Francijo, na Portugalsko in v domače božjepotne kraje. Precej manj študij se posveča množici liturgičnih in nabožnih predmetov, ki so se skozi stoletja poleg relikvij, vzidanih v temelje cerkva, vstavljenih v oltarje in izpostavljenih v dragocenih posodah, ter osrednjih nabožnih podob, kipov in slik, razvili v zvezi z javnim bogoslužjem in zasebno pobožnostjo. Gre za zelo raznovrstne predmete, izdelane iz najrazličnejših materialov in v najrazličnejših tehnikah. Bogoslužje je za duhovnikovo rabo narekovaloposodje, paramente in druge tekstilije. Cerkve so, posebno sledeč odločitvam Tridentinskega koncila v 17. in 18. stoletju, opremljali z več in več opreme, z večnimi lučmi, svečniki, kanonskimi tablami itd. Pri sebi so posamezniki nosili svetinjice, podobice, moleke, na domačih stenah so imeli kropivčke, hišne oltarje, drobne tiske v okrašenih okvirčkih. Posebno kategorijo so predstavljala nunska dela, drobne mojstrovine, v izdelavo in krašenje katerih so bile vložene dolge ure truda. Vsi ti predmeti govorijo o duhovnem in socialnem življenju naših prednikov, življenjskem ciklu in obredju od rojstva do smrti, o skromnih možnostih ali razkošnem razkazovanju, intimnih oziroma reprezentančnih potrebah, predvsem pa so — znotraj srednjeevropskega kulturnega kroga v okviru habsburške monarhije — viden izraz pripadnosti veri in Cerkvi.
Devocionalije in liturgični predmeti so majhni posredniki velikih idej in novih pogledov. Poznavanje tovrstnega gradiva nam lahko pomaga bolje razumeti širše zgodovinsko in umetnostno okolje, v katerem so vzniknile predvsem religiozne, pa tudi posvetne umetnine neke dobe. Z njihovim preučevanjem so se pri nas doslej poleg etnologov in cerkvenih zgodovinarjev ukvarjalitudi umetnostni zgodovinarji in zgodovinarke, na primer Marjetica Simoniti, Gorazd Makarovič, Nataša Polajnar Frelih (1). Liturgično posodje in devocionalije najdemo v mnogih slovenskih javnih muzejskih in zasebnih zbirkah. Seveda je Narodni muzej Slovenije v svoji stodevetdesetletni zgodovini kot prvi in največji slovenski muzej med drugim ustvariltudi izjemno tovrstnozbirko. Zadnjih petnajst let jo zavzeto preučuje njen kustos, etnolog in zgodovinar mag. Darko Knez. Svoja dognanja je doslej objavil v vrsti člankov, razstavnih katalogov in monografij (2). Tokratna monografija je posvečena križu, temi, ki doslej pri nas še ni doživela obsežnejših študij (3).
Križ že od nekdaj sodi med pomembna znamenja svetovnih kultur, predvsem pa je postal prvi simbol krščanstva in to ostaja še po dva tisoč letih. Najdemo ga samega ali znotraj kompleksnejših motivov, naslikanega, izrezljanega, izklesanega, intarziranega in še vse drugače zarisanega na vseh mogočih površinah, tloris v obliki križa ima večina cerkva. Skozi stoletja je križ kot znamenje Kristusove odrešilne smrti pridobival pomen in vsebinoter v številnih manjših, prenosnih oblikah postal del vsakdanjika in praznika (od zore do mraka) tudi na Slovenskem. Pričujoča pregledna publikacija ponuja prvi sistematičen in reprezentativen pregled križev in križcev kot pomembnega dela naše premične kulturne dediščine. Njihov nastanek sega od srednjega veka do 20. stoletja, glavnina pa je iz zadnjih dveh stoletij.
V prvem delu avtor oriše nastanek muzejske zbirke več kot štiristo križev in križcev. Med najpomembnejšimi akvizicijami je sto petdeset križev znotraj velike narodopisne zbirke Otona Grebenca, profesorja na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani, ki jo je muzej odkupil leta 1929. Mnogi križi so bili najdeni ob arheoloških izkopavanjih, drugi spet pridobljeni z donacijami in odkupi, z znano provenienco ali brez nje. Po materialih sta na splošno dve skupini, in sicer sovečji križi in razpela predvsem iz lesa, manjši križci pa so večinoma kovinski, v prvi vrsti iz brona. Pri kovinskih so bile kot osnova za nadaljnje preučevanje izpeljane analize vsebnosti kemijskih elementov (Zoran Milić, Narodni muzej Slovenije).
Po kratkem povzetku pojavnih oblik križa kot simbola skozi zgodovino sledi seznam pogostih okrajšanih (latinskih) napisov na križih, ki na primer označujejo imena svetnikov, molitve in kratke svetopisemske navedbe. Osrednji del študije je posvečen posameznim skupinam križev in križcev, kakor so se oblikovale znotraj same zbirke ali pa so značilne za določeno uporabo oziroma izvor. Z ljudsko pobožnostjo v upanju na pomoč v vsakršnih stiskah so povezani križi obeski, ki se večinoma nosijo okrog vratu. Med njimi je posebna skupina t. i. karavaka križcev, ki so jih romarji zlasti v 16. in 17. stoletju prinašali z romanja k Sv. Jakobu v španski Composteli. Misijonski križi so spomin na udeležbo v ljudskih misijonih. Omenjeni so t.i. ruski križi. Nekateri križi so votli in skrivajo relikvije, mednje sodijo t.i. križi enkulpioni, relikviariji z domnevnimi koščki lesenega križa, na katerem je umrl Jezus. Viseči križci so tudi del rožnih vencev, zavozlanih molilnih vrvic z molilnimi jagodami. Med križe, ki so del obredja, sodijo tisti, ki se nosijo na čelu procesij. V cerkvah, zasebnih in javnih profanih stavbah so bila posebno v zadnjih štirih stoletjih na oltarjih in oltarčkih, mizah, klečalnikih in drugih površinah stoječa razpela običajen kos opreme interjerjev. Gre za križe s pribitim Kristusovim telesom. Za zaključek se avtor dotakne tudi najrazličnejših šeg v zvezi s križi.
Drugi del publikacije je posvečen kronološko zastavljenemu katalogu, najprej križem obeskom, potem stoječim križem. Znotraj teh se zvrstijo podskupine glede na ikonografske, slogovne in tipološke podobnosti. Vsaka kataloška enota ponuja standardne osnovne podatke: ime, datacijo, kraj izdelave, najdišče oziroma vir, material, mere, težo, napise, motiv, inventarno številko, literaturo in barvno fotografijo (Tomaž Lauko). Dodana je še priročna literatura. Večina v knjigi predstavljenih muzealij je na ogled v sklopu stalne razstave Zgodovinske in umetnostne študijske zbirke Narodnega muzeja Slovenije v razstavni stavbi na Metelkovi.
Predstavljanje zbirk domači in tuji znanstveni skupnosti ter splošni javnosti sodi med temeljne naloge muzejskih kustosov. Knjiga o križih je izšla kot osma v seriji Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev, ki jo od leta 1994 izdaja Narodni muzej Slovenije (urednica Maja Žvanut, od leta 2010 Maja Lozar Štamcar, medinštitucionalni uredniški odbor). Dosedanje znanstvene monografije so bile posvečene steklu, beloprsteni keramiki, srednjeveškim pečatom, pletenemu pohištvu in svetinjicam. Serija je prvenstveno namenjena sistematični objavi obsežnih zgodovinskih in umetnostnih fondov Narodnega muzeja Slovenije v slovenskem in širšem evropskem oziroma svetovnem kontekstu. Pogosto jih spremljajo temeljne študije, s katerimi se odpirajo vrata v spet eno izmed doslej v Sloveniji nedotaknjenih raziskovalnih področij in ki vabijo k nadaljnjemu delu. Vedno izhajamo iz avtentičnih predmetov v vsej njihovi materialnosti, ki jih je mogoče umestiti v brezštevilne vsebinske kontekste. Praviloma gre za izredno raznoliko gradivo v razponu več stoletij, ki zato ne terja samo temeljitega poznavanja cele vrste ozko specializiranih področij znotraj zgodovinskih ved, ampak tudi znanje o materialih, tehnikah izdelave in podobno. Šele tako obdelane zbirke so lahko temelj nadaljnjih komparativnih študij.

(1) Npr. Marjetica SIMONITI, Zakladi slovenskih cerkva. Zlatarska umetnost in obrt (Ljubljana, Narodna galerija), Ljubljana 1999; Gorazd MAKAROVIČ, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981, pp. 244—263, 304—307, 329—343; ID., Votivi. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 1991; Nataša POLAJNAR FRELIH, Jesulus Pragensis. Praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem), Stična 2005.
(2) Darko KNEZ, Svetinjice iz župnijske cerkve sv. Jurija v Piranu, Annales, 5, 1994, pp. 65—72; ID., Križi-enkulpioni — vitrina meseca, Argo, XLI/1—2, 1998, pp. 114—115; ID., Ampule, Argo, 42/2, 1999, pp. 9—11; ID., Romarsko znamenje sv. Volbenka: kulturna dediščina, Gea, 9/12, 1999, p. 87; ID., Svetinjice iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2001; ID., Nove-stare-devocionalije, Argo, 46/1, 2003, pp. 48—50; ID., Križi iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije, Argo, XLVIII/1, 2005, pp. 16—30; ID., Slovenjegraške devocionalije, Koroški zbornik, 4, 2005, p. 41; ID., Breverl - zagovor ali blagoslov?, Argo, LI/2, 2008, pp. 46—53; Darko KNEZ et al., Dotik svetnikov. Vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem, ed. Nataša Polajnar Frelih), Stična, Ivančna Gorica 2008; ID., Rožni venec, Predmet kot reprezentanca. Okus, ugled, moč, 2009, pp. 89—122.
(3) Na to z odsotnostjo kakršnih koli bibliografskih navedkov opozarja geslo Križ v Enciklopediji Slovenije (Emilijan Cevc, s. v. Križ, Enciklopedija Slovenije, 6, 1992, pp. 18—19).