Mateja KOS
Zgodbe iz steklenega gozda
Sodobno finsko steklo, Narodni muzej Slovenije, 19. 1.–1. 4. 2012
Razstava v sodelovanju Finskega muzeja stekla v Riihimäkiju, Veleposlaništva Finske v Ljubljani in Narodnega muzeja Slovenije
Razstavni katalog Finnish Glass Art 2005–2010, cena 12 €
Postavitev razstave v NMS: Mojca Gabrič in Vid Zabel

V svojem govoru na otvoritvi razstave Sodobno finsko steklo 2005–2010 je Tanja Pak v zvezi s steklom uporabila besedo magija. Steklo kot material ima lastnosti, ki jih oblikovalka čuti kot magijo, kot pretok nenavadne energije med njo in snovjo, kot nekaj čudežnega, kar skozi proces, ki ga lahko razumemo kot transfiguracijo, postane sijajno, čudovito, popolno.
Steklo velja za nenavaden material že od prvih začetkov uporabe, čeprav takrat še niso vedeli, da gre pravzaprav za zamrznjeno tekočino. Možnost, da iz najpreprostejših naravnih surovin, namreč peska, kamenja in lesa s pomočjo ognja nastane popolnoma prozorna, kristalno čista snov, je že sama po sebi na robu čarovnije.
Zaradi prozornosti, čistosti, inertnosti in velike možnosti oblikovanja je bilo steklo zelo iskan plemenit material. Kot snov za namizno, predvsem pivsko posodje, je bilo zelo zaželeno že v antiki, svoj drugi vrhunec pa je doživelo v srednjem veku, z razvojem steklarstva v Benetkah. Beneške (kasneje muranske) steklarne so bile v času od 12. do konca 16. stoletja standard za okus, modo in prestiž. Gojili so zelo različne tehnike oblikovanja stekla, najznačilnejša med njimi je morda tehnika oblikovanja pred lučjo, ki omogoča izdelavo optičnega okrasa, namreč nataljevanje stekla različnih barv in oblik na polizdelek. Barvno in brezbarvno steklo, poslikano in nataljeno ter oblikovano s steklarskim orodjem v fantazijske oblike, je še danes zaščitni znak beneških steklarn.
Pozneje, v začetku 17. stoletja, so na kraljevem dvoru v Pragi odkrili novo tehniko, namreč brušenje in graviranje stekla. Nova tehnika je zahtevala prilagoditev sestave steklene mase, ki je morala postati trša, po drugi strani pa je morala omogočiti rezanje površine. Izdelki iz brezbarvnega prozornega stekla z vgraviranimi motivi in brušeno dekoracijo so postali novi standard oblikovanja stekla, ki je prevladoval do druge polovice 19. stoletja. Zanimivo je, da so prav to vrsto okrasa, namreč brušeno dekoracijo, posnemali prvi izdelki iz strojno stiskanega stekla v ZDA. V dobi historičnih slogov, nekako po letu 1850, so se oblikovalci stekla lotili preučevanja starih beneških tehnik. Na novo so jih odkrili, in svet oblikovanja stekla je spet postal bolj barvit, artefakti pa fantastičnih oblik in nenavadnih dekorativnih struktur.
Druga polovica 19. stoletja je torej čas eksperimentiranja s tem nenavadnim materialom in tudi čas nastanka prvih artefaktov, ki jih lahko uvrščamo na področje kiparstva v steklu. V tem času so nastale nekatere še danes delujoče steklarne, v njih pa so se zaposlili (ali z njimi sodelovali) industrijski oblikovalci.
Tudi nekatere finske steklarne so v tem času doživljale razcvet, čeprav se je steklarstvo tam, na daljnem severu Evrope, razvilo nekoliko pozneje kot drugod, namreč v 2. polovici 18. stoletja (v Sloveniji, na primer, v dvajsetih letih 16. stoletja).

Finsko oblikovanje stekla je že zadnjih sedemdeset let pojem in eden od temeljev skandinavskega oblikovanja. Kot njegova prva ikona in ena od pomembnih ikon oblikovanja sploh služi vaza Savoy iz leta 1936, delo arhitektov Alvarja Aalta in njegove žene Aino. Del opreme kavarne Savoy v Helsinkih je bil leta 1937 razstavljen na svetovni razstavi in je že tam vzpodbudil veliko zanimanje. Vaza je nastala kot natečajni projekt steklarne Karhula – Iitala. Natečaji za pripravo kolekcij stekla in posameznih izdelkov so značilnost skandinavskih steklarn, ki v nasprotju z ostalimi evropskimi pogosto niso najemale oblikovalcev, ampak so raje pridobivale ideje in načrte na tak način. Kupci so tako kolekcije povezali z oblikovalci; kolekcije so bile torej avtorska dela in ne anonimna kot drugod. Na enak način nastajajo novi izdelki še danes.
Danes doživlja finsko steklarstvo podobno usodo kot steklarstvo drugod po svetu. Tovarne propadajo, obrati se združujejo. Nekateri med njimi, tudi Iitala, najemajo oblikovalce od drugod, le redko domače. Zato ni naključje, da najpomembnejši sodobni oblikovalci, namreč Anu Penttinen, Mikko Laakkonen in Markku Salo, sodelujejo s turško steklarno Paşabahçe iz Beykoza ob Bosporju.

Finski muzej stekla je referenčna ustanova za to področje. Nastanjen je v poslopju bivše steklarne Riihimäki, v muzej pa jo je preuredil znani oblikovalec stekla Tapio Wirkkala. Od leta 1985 se muzej intenzivno posveča promociji oblikovalcev in steklarstva. Prav muzealizacija je eden od načinov, kako Finska promovira svoje oblikovalce in s tem tudi industrijo. Zato so pripravili cikel razstav, ki vsakih pet let predstavijo aktualno produkcijo. Prva je zajemala čas od leta 1980 do leta 1985, zadnja, za obdobje od leta 2005 do leta 2010, pa trenutno gostuje v Ljubljani.
Za omenjeno razstavo, namreč Sodobno finsko steklo 2005–2010 (Finnish Art Glass 2005–2010), so iz svoje obsežne zbirke izbrali 63 oblikovalcev in njihove izdelke v obliki potujoče razstave poslali po Evropi. Prvotna razstava – najprej so jo pripravili v lastnem muzeju – je predstavljala še enkrat toliko ustvarjalcev, v Narodnem muzeju Slovenije, ki je prva postaja, pa je predstavljen izbor najboljših izmed njih. Značilnost razstavnega cikla, prav tako pričujoče razstave, je velik delež mladih oblikovalcev, tudi tistih, rojenih po letu 1985, ki svojo oblikovalsko pot pravzaprav šele začenjajo. Možnost, da se kljub mladosti predstavijo občinstvu doma in v svetu, gotovo vpliva na njihovo ustvarjalnost.

Kaj nas torej čaka, ko se sprehodimo po gozdu (vitrine so postavljene med drevesi, namreč kartonskimi valji, ki simulirajo gozd; ta se razprostira v atriju muzeja in predstavlja eno od značilnosti Finske)? Vsekakor predmeti, ki jih, glede na sloves skandinavskega oblikovanja, nikakor ne bi umestili tja. Skandinavsko oblikovanje, tudi finsko, je v naši zavesti povezano z modernizmom, s premisami industrijskega oblikovanja, kot jih je razvila šola za oblikovanje in arhitekturo Bauhaus. Njegove značilnosti so preproste, čiste linije, poudarjena funkcionalnost, ki je istočasno tudi okras, poudarek na optičnih značilnostih stekla in primernost za industrijsko izdelavo. Pričujoča razstava to ikonično obdobje preskoči oziroma ga nadgradi s pregledom današnjega stanja na področju oblikovanja stekla.
Kot hommage temu obdobju so v dveh vitrinah razstavljeni predmeti, izdelani v tradiciji funkcionalizma. Med njimi prevladuje tako imenovano reciklirano steklo, ki tu nastopa v drugem pomenu, kot ga poznamo iz vsakdanjega življenja: oblikovalec namreč iz že izdelanega predmeta, na primer steklenice, s tehniko pred lučjo oblikuje nov izdelek.
Predstavitev sodobnega oblikovanja stekla je glede na naše izkušnje s skandinavskim oblikovanjem nenavadna, celo presenetljiva. Preproste oblike in zadržane barve je tudi na Finskem zamenjala množica nenavadnih oblik, barv in struktur. Lahko bi rekli, da je prevladala druga smer, ki je, podobno kot funkcionalizem, zaznamovala arhitekturo in oblikovanje v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za art dèco, slog, ki je svoje ime dobil šele precej pozneje, v polni meri pa je zaživel na svetovni razstavi leta 1925 v Parizu. Značilne so močne, žive barve, geometrijske oblike, bogati folklorni vzorci in podobno. Art dèco je, po vnovičnem razcvetu v šestdesetih letih 20. stoletja, ponovno prevladal v devetdesetih in interierje, posamezne predmete za vsakdanjo rabo in celo fasade stanovanjskih hiš obarval v žive barve in pisane, intenzivne vzorce.
V finskem steklarstvu je barvitost in slikovitost prevladala, ko so nekatere steklarne povabile k sodelovanju italijanske, predvsem muranske mojstre. Ti so na Finsko uvedli tehnike oblikovanja beneškega stekla, znane že iz srednjega veka.
Poleg uporabnega stekla je na razstavi precej tako imenovanega studijskega stekla, tistega, ki nastaja v ateljejih in ga z drugimi besedami imenujemo tudi umetniško oblikovano steklo. Studijsko steklo je v Evropo prišlo iz ZDA, kjer je bilo zelo priljubljeno. Američani so uporabili metodo, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja v uporabi v evropskih tovarnah porcelana in je omogočala unikatno in maloserijsko produkcijo. Na Finskem danes na tem področju dela več oblikovalcev stekla kot v steklarnah.
Slovenci nimamo svoje vaze Savoy. Imamo pa vrhunske sodobne oblikovalce stekla, kot sta na primer Tanja Pak in Janja Lap. Manjka nam samo to, da bi znali izdelke sodobnih slovenskih oblikovalcev tudi ceniti, in to ne samo na deklarativnem nivoju, ampak tudi, ko opremljamo naše domove.