Pred kratkim je izšel katalog vseh slik Narodnega muzeja Slovenije, ki je posebno dragocen zaradi objave nerazstavljenega gradiva (1). V obsežni depojski zbirki je tudi veliko slik, katerih avtorstvo ni določeno. Med njimi sta oljni sliki na lesu z naslovoma Sprehod s štirivprežno kočijo (inventarna številka N 9876, velikost 36,5 × 24 cm) in Enovprežna kočija z damami (inventarna številka N 9877, velikost 36,5 × 24 cm), obe datirani v konec 19. stoletja (2). V članku predlagam, da sliki v katalogu, označeni s številkama 921 in 922, pripadata opusu danes manj znanega slikarja Alfreda Tominca, potomca slavnega Jožefa Tominca (3).
Alfred Tominc (Alfredo Tominz), rojen 21. maja 1854 v Trstu, je bil sin slikarja Avgusta Tominca (1818—1883) in vnuk znamenitega slovenskega portretista Jožefa Tominca (1790—1866) (4). Slikati se je sprva učil pri svojemu očetu Avgustu, nato pa je okoli leta 1870 šel študirat v München, kjer je ostal vse do leta 1876 (5). Tam je bil sprejet na zasebno likovno šolo animalistov Benna in Emila Adama, po katerih se je v začetku tudi zgledoval. Za sprejem na šolo ga je priporočil takrat zelo priljubljeni tržaški slikar Cesare dell'Acqua (1821—1905). Dell'Acqua je od leta 1848 sicer živel v Bruslju in morda Alfreda ni niti osebno poznal, zelo verjetno pa je poznal njegovega očeta Avgusta; med drugim sta oba študirala slikarstvo na beneški likovni akademiji (Accademia delle Belle Arti) pri slikarjih Ludovicu Lippariniju in Odoricu Politiju (6). Predstavniki slikarske družine Adam, katerih šolo je Alfred Tominc obiskoval v Münchnu, so bili znani nemški animalisti, specializirani za upodabljanje konjev in psov, prizorov lova in bitk, temu žanru pa je vso svojo kariero ostal zvest tudi Alfred. Oče Albrecht, sinova Franz in Benno ter vnuk Emil Adam so zaznamovali predvsem njegov zgodnejši opus, v katerem je opazen tudi poznoromantični slog njegovega očeta. Vpliv slikarjev Adamov zlahka prepoznamo v zelo jasno izrisanih obrisnih linijah, v pozornosti do detajlov in realističnem upodabljanju živali, da lahko vidimo, kako se natančno narisana živalska dlaka svetlika.
Vendar pa je bil vpliv družine Adam omejen predvsem na čas bivanja v Münchnu, saj pozneje opazimo Tominčevo postopno odmikanje od pedantnega realističnega upodabljanja in tudi od »tehnike njegovega očeta«. Leta 1877 se je Alfred Tominc za krajši čas odšel izpopolnjevat v Firence, kjer je spoznal Giovannija Fattorija in umetniško gibanje Macchiaiolijev (7), ki se zdi pomemben povod za novo usmeritev. Slikarji tega gibanja so nastopili proti realističnemu akademizmu, kar se predvsem kaže v njihovi sproščeni obrisni liniji, značilnih barvnih lisah in skicozni obdelavi motivov (8), torej v tendencah, ki jih, vsaj deloma, sčasoma zaznamo tudi pri Tomincu. Ta del Alfredovega življenja in ustvarjanja sicer še ni bil podrobneje raziskan, primerjave z nekaterimi Fattorijevimi deli — posebno z motivi konjev, ki so nastajali v letih 1875-1890, kot sta Cavalli al sole, Lo scoppio del cassone (9), — pa kažejo nekaj skupnih potez (konjske noge se pri teku stapljajo z ozadjem, podoben nanos barve pri upodabljanju krajine itd.).
Po krajšem obdobju v Firencah se je Alfred leta 1877 vrnil nazaj v Trst, kjer je začel dejavno slikati. V tem obdobju je nastalo veliko število njegovih del in začel je tudi zelo aktivno razstavljati. V Italiji in tudi drugod je postal zelo iskan med bogatimi lastniki velikih konjušnic, ki so mu naročali upodobitve svojih najplemenitejših živali. Ker je večina njegovih slik v zasebni lasti, težko rečemo, v kašni maniri je ustvarjal za različne naročnike, njegov slogovni razvoj pa se vsekakor še ni ustavil (10). Na posthumni razstavi njegovih del februarja 1937 v Trstu je Alfredov prijatelj Silvio Benco v besedilu, ki mu ga je posvetil ob razstavi, omenil nemškega animalista Heinricha von Zügla kot njegovo »zadnjo ljubezen« (11). Zügel in Alfred Tominc sta bila slikarja iste generacije in sta v istem obdobju tudi študirala v Münchnu, le da je Alfred obiskoval zasebno šolo, Zügel pa münchensko likovno akademijo. Kje se je Alfred srečeval z Züglovimi deli, ne vemo natančno — obstaja možnost, da jih je videl na razstavah ali v revijah, kjer so bila ta pogosto reproducirana. Zügel je ob koncu 19. stoletja postal za srednjo Evropo pomembna referenca v animalistiki, med drugim tudi zato, ker je leta 1895 postal profesor te smeri na münchenski akademiji (12). V Münchnu sta se umetnika mogoče že med študijem tudi osebno seznanila, vendar je Züglovo slikarstvo na Tominca vplivalo šele po odhodu iz Münchna, ko je nemški animalist začel opuščati realizem in sproščati svojo obdelavo slike v smeri t. i. nemškega impresionizma.
Sliki v Narodnem muzeju Slovenije sta za Tominca motivno zelo tipični (13). Prva, Sprehod s štirivprežno kočijo, prikazuje štiri konje v kasu, ki so vsi v enakem gibu z levo iztegnjeno nogo. Na kočiji lahko vidimo dva elegantna para, eden od moških pa poganja kočijo. Druga slika je Enovprežna kočija z damami. V tem primeru gre za enovprežno kočijo, ki jo poganjata dami sami, in kaže, kot da bi ravnokar zaustavili konja, saj se je ta potegnil nazaj in dvignil desno nogo. Pri obeh motivih lahko opazimo psička v ospredju pred kočijami. Na obeh slikah prevladujejo tople barve rjavo-rumenih in rožnatih odtenkov, krajina je izdelana precej sumarično in poteza je že precej zabrisana. Zelo zanimivo je dejstvo, da so na sliki, kjer so konji v kasu, noge pri koncu zabrisane, tam, kjer konj miruje, pa so lepo izrisane. To se pojavlja tudi pri nekaterih drugih Tominčevih delih.
Omeniti velja še poseben moment, ki je pomembno zaznamoval slikarje animaliste, predvsem slikarje konjev. Leta 1880 je fotograf Eadweard Muybridge prvič ujel gibanje konja s posebno tehniko zaporednih fotografij. S to tehniko mu je uspelo dokazati gibanje konja v galopu in tako je v trenutku zavrgel mit o t. i. letečem konju, ki so ga dotlej upodabljali umetniki. Dokazal je, da ima konj v galopu vselej svojo težo preneseno na noge, ki se držijo tal. Leta 1881 je na pobudo francoskega umetnika Jeana Meissonierja v Parizu razstavil fotografije konja v gibanju, leta 1882 pa je izšla publikacija z naslovom Horse in motion (14). Nekateri slikarji so zavračali to idejo in ga napadali, da je zamrznil gibanje, drugi pa so ubrali nov način slikanja — torej upodabljanje konja v galopu z nogami pri tleh. Za Alfreda je znano, da je poznal Muybridgeevo ugotovitev in začel upodabljati konje v galopu na nov način (15). Na precej njegovih delih tako lahko vidimo t. i. leteče konje, obstajajo pa tudi upodobitve konjev v galopu z nogami konkretno na tleh (tako, kot je gibanje prikazal Muybridge). Toda na žalost nam to vedenje v našem konkretnem primeru ne pomaga pri datiranju, saj je slika s konji v teku obdelana tako skicozno, da so stiki konj s tlemi povsem zabrisani. S časovno opredelitvijo slik v katalogu v konec 19. stoletja bi se, vsaj v grobem, torej lahko strinjali, čeprav bi lahko nastali tudi v širšem razdobju. Datiranje zelo otežuje dejstvo, da so slike z zelo podobnimi motivi, podobnih formatov in tehnično zelo podobno izdelane zares množično nastajale v okviru Alfredove produkcije. Prodajale so se znotraj Avstro-Ogrske in tudi v tujino, na primer v Rusijo in Ameriko. Danes v spletni prodaji zasledimo izredno veliko število tovrstnih del in nekatera med njimi so slikama iz Narodnega muzeja tako podobna, da bi jih z njima zlahka tudi zamešali. Podobne slike so tudi v spletnih prodajalnah in na avkcijah večinoma datirane med leti 1890 in 1900 ter ne dosegajo visokih cen. Cene ambicioznejših Tominčevih del pa so se povzpele tudi čez 20.000 evrov (16).

(1) Jasna HORVAT — Mateja KOS, Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2011.
(2) Ibid., pp. 227—228.
(3) Na možnost, da sta sliki delo Alfreda Tominca, me je opozorila doc. dr. Beti Žerovc. Na tem mestu bi se ji rada tudi zahvalila.
(4) Edgardo SAMBO — France STELÈ, s. v. Tominz, Alfredo, Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart, XXXIII, Leipzig 1939, p. 267; Ksenija ROZMAN, s. v. Tominc Alfred, Slovenski biografski leksikon, IV, Ljubljana 1971, pp. 113—114; Verena KORIŠIČ, s. v. Tominc (Tominz) Alfred (Alfredo), Primorski slovenski biografski leksikon, 16, Gorica 1990, pp. 11—12.
(5) Lucia D'AGNOLO, Il Tominz »dei cavalli«, Arte in Friuli, Arte a Trieste, Udine 1986, p. 130.
(6) Dell'Acqua je zaradi svoje nadarjenosti med letoma 1842 in 1847 za študij v Benetkah prejemal štipendijo tržaške občine, Avgust Tominc pa je tam študiral med letoma 1836 in 1842; ROZMAN 1971, cit. n. 4, p. 114; Maddalena MALNI PASCOLETTI, s. v. Dell'Acqua, Cesare, Dizionario Biografico degli Italiani, 36, Roma 1988, treccani.it http://www.treccani.it/enciclopedia/cesare-dell-acqua_(Dizionario-Biografico)/) [23. 4. 2012].
(7) D'AGNOLO 1986, cit. n. 5, p. 135. Za gibanje Macchiaiolijev gl.: Toskanische Impressionen. Der Beitrag der Macchiaioli zum europäischen Realismus (München, Bayerische Staatsgemäldesammlungen und Ausstellungsleitung Haus der Kunst, 18. 10. 1975—4. 1. 1976, ed. Dario Durbè et al.), München 1975.
(8) Anna MAESTRI, Fattori, Milano 1991 (I maestri del colore, 15).
(9) Raffaele MONTI, Fattori, Firenze 1995 (Giunti — Dossier art, 101), p. 30.
(10) Nekaj njegovih slik hranijo v Civici Musei di Storia ed Arte v Trstu in v drugih javnih zbirkah po Italiji, tri pa so še v Narodni galeriji v Ljubljani (NG S 605, Konjeniška bitka, 1893, o. pl., 55,5 x 90,5 cm; NG S 1487, Dvorišče s konji, o. pl., 100 x 55 cm; NG S 2888, Konj, o. pl., 57 x 44,7 cm). Zahvala gre Alenki Simončič iz Narodne galerije Slovenije za posredovane podatke o umetninah.
(11) Silvio BENCO, Alfredo Tominz. La s.v. è invitata ad onorare di sua visita la mostra postuma di Alfredo Tominz, [1937].
(12) 200 Jahre Akademie der Bildenden Künste München: »... kein bestimmter Lehrplan, kein gleichförmiger Mechanismus« (ed. Nikolaus Gerhaert, Walter Grasskamp, Florian Matzner), München 2008, p. 558.
(13) Primeri naslovov njegovih del so: Konji na paši, Sprehod, Konji na prostosti, Trg s konji, Beg konjev, Galop, Konji in sani, Konji v galopu, Konji s kočijo, Cigan na konju, Sprehod s kočijo ipd.
(14) The human figure in motion. Eadweard Muybridge (ed. Robert Taft), New York 1955, pp. vii—ix; Animals in motion. Eadweard Muybridge (ed. Lewis S. Brown), New York 1957.
(15) D'AGNOLO 1986, cit. n. 5, p. 132.
(16) Spletne strani in katalogi s Tominčevimi deli, kjer so vidne tudi cene posameznih slik: Koller. Gemälde des 19. Jh. Lot 3101—3191. Auktion: Freitag, 22. September 2006, 16. 30 Uhr (ed. Cyril Koller, Nathalie Fayet), s. l. [2006], p. 149, cat. 3188, 3189 (http://www.kollerauktionen.ch/shared/pdf/A138_w210/138bi_teil2_19jh_low.pdf); Porro & C. Asta 45 — parte II. Milano, via Santa Maria Valle, 2. Mercoledì, 14 maggio 2008, ore 18,00 (ed. Alessandro Galli, Umberto Savoia), [Milano 2008], p. 137, cat. 297 (http://www.porroartconsulting.it/pdf/Porro_asta_45_B.pdf); Quipus Auctioneer: http://www.quipus.nl/auctioneer/auctionlots_display.asp?Page=8&HouseId=CHRAMS&AuctionId=2602; La Gazzetta delle Aste, 29. 10. 2004, p. 14 (http://www.anca-aste.it/pdf/numero_0.pdf).

Slikovno gradivo
1. Alfred Tominc (?), Sprehod s štirivprežno kočijo, Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko)
2. Alfred Tominc (?), Enovprežna kočija z damami, Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko)