Evropskega sejma likovnih umetnosti, ki ga poznamo pod kratico TEFAF (The European Fine Art Fair) in ki konec marca v majhnem nizozemskem mestu Maastrichtu zbere številne pomembne galeriste ter prestižne obiskovalce, najverjetneje ni treba posebej predstavljati. Spomnimo le, da se je ta sejem izoblikoval leta 1985 po spoju sejmov Pictura Fine Art Fair (obstajal je od leta 1975) in Antiquairs International (ustanovljen je bil leta 1978) ter si tri leta pozneje nadel ime TEFAF; takrat se je tudi preselil na sedanjo lokacijo (MECC, Maastricht Exhibition and Congress Centre). Osrednjemu razstavnemu programu, to je starim mojstrom in antikvitetam, so se leta 1991 pridružila dela moderne in sodobne umetnosti; potem ko so leta 2010 inavgurirali dela na papirju, se je število sekcij povzpelo na devet.

Letošnji srebrni jubilej so organizatorji proslavili s številnimi dogodki, med katerimi velja izpostaviti simpozij z naslovom Zbirateljstvo iz ljubezni ali za denar. Na njem je Clare McAndrew predstavila že tradicionalno raziskavo rezultatov poslovanja na umetnostnem trgu v predhodnem letu, raziskavo, ki jo TEFAF pripravlja od leta 2001. Letošnji rezultati so bili nadvse odmevni, saj so potrdili kitajsko prevlado pri trgovanju z umetninami, kar je bilo sicer pričakovati, vendar ne tako hitro. Kitajska rast se je namreč začela leta 2005; potem ko je Kitajska leta 2007 presegla Francijo in pristala na tretjem mestu, je leta 2009 premagala Veliko Britanijo; lansko leto ji je uspel pohod na sam vrh, s tem da je za en odstotek presegla ZDA (Kitajska ima sedaj 30-odstotni delež). Sicer pa so bili po besedah predsednika sejma Willema Barona van Dedema in sejemskega direktorja Bena Janssensa trgovci v umetninami letos izjemno zadovoljni s prodajo. Dodala sta tudi, da je bil zbirateljski interes obiskovalcev, če upoštevamo le tri največje sejemske sekcije, enakomerno porazdeljen, saj so stari mojstri dosegli 30 odstotkov celotne prodaje, antikvitete 30 odstotkov ter moderna in sodobna umetnost 34 odstotkov.

Toda zakaj TEFAF kljub vedno večji poplavi umetnostnih sejmov velja za najpomembnejšega? Eden od poglavitnih razlogov je prav gotovo izjemnost razstavljenih del in zanesljivost nakupa, saj vsako umetnino preveri strokovna komisija (29 različnih sestav z več kot 175 strokovnjaki), ki na podlagi kriterijev kvalitete, ohranjenosti in avtentičnosti odloči, ali bo delo vključeno v razstavni prostor ali pa bo konec sejma počakalo v strogo varovanem skladišču.

Drugi element je inovativnost, saj organizatorji ne spijo na lovorikah, ampak sledijo tendencam. V zadnjih letih so sejemski program bogatili z novimi sekcijami (odmevni sta bili zlasti dizajn in dela na papirju), sedaj pa krepijo sodobno umetnost, kajti — po besedah Bena Janssensa — »sodobna dela odsevajo duha časa in zato najbolj privabijo mlade (in manj mlade) zbiratelje«. Sodobna umetnost deluje tudi kot vaba, saj so trgovci z umetninami opazili, da se obiskovalci sicer najprej usmerijo h galerijam s sodobnimi deli, toda pozneje obiščejo stare mojstre in se velikokrat celo odločijo za nakupe. Zbiranje starih mojstrov je namreč bodisi zaradi sorazmerno nizkih cen v primerjavi s sodobnimi deli bodisi zaradi zgodovinsko izpričane kvalitete in omejene kvantitete v porastu.

Nadalje, čeprav je TEFAF izjemno pozoren do pomembnih novih trgov, zlasti do Kitajske in Bližnjega vzhoda (omenimo le katarsko kraljevo družino, ki velik del svojega kapitala vlaga v umetnine in ki naj bi lani kupila zadnjo verzijo Cézannovih Igralcev kart za okoli 158 milijonov funtov), ne zanemarja manjših tržišč. Tako so letos pripravili predstavitev TEFAF-a v Estoniji in gostili skupino štiridesetih estonskih zbirateljev (predstavnikov institucij in poslovnežev). Zakaj ravno Estonija? Talin je bil lani skupaj s finskim Turkujem evropska prestolnica kulture, Maastricht in limburška regija (evroregija Meuse-Ren) pa se pripravljata na prestolovanje leta 2018 in zbirata informacije iz prve roke. Tukaj bi morda bila priložnost za Maribor (in slovenski umetnostni trg). Morda, kajti priložnost je morebiti že zamujena, saj so predstavniki TEFAF-a v začetku leta obiskali tudi Portugalsko (Guimarães je letos kulturna prestolnica skupaj z Mariborom).

Ne nazadnje na sejmu poskrbijo za zadovoljstvo (prestižnih) kupcev z izjemno ambientacijo, in sicer s premišljeno postavitvijo sejemskih sekcij vzdolž avenij in z elegantnim dizajnom posameznih razstavnih prostorov (galeriste usmerjata nizozemski arhitekt Tom Postma in britanski oblikovalec razstav David Bentheim), s tisočimi tulipanov in z raznovrstnimi restavracijami ... TEFAF je tako po kvaliteti del kot prestižnosti dogodka postal blagovna znamka, ki se dobro prodaja v medijih. Obenem je svetovni tisk ugotovil, da jim senzacionalnih novic ne ponujajo le avkcijske hiše, ampak tudi umetnostni sejmi, med katerimi TEFAF dosega najvišje cene (npr. galerija Dickinson, London & New York, je lani zasebnemu zbiralcu prodala Renoirjevo Žensko, ki nabira rože za 15 milijonov ameriških dolarjev).

Toda najpomembnejše, TEFAF je kot muzej, v katerem je vse na prodaj. Umetnin in zanimivih del je toliko, da ni mogoče pripraviti objektivnega poročila, zato le nekaj zelo subjektivnih poudarkov (s cenami za ilustracijo).

Med antičnimi deli sta blesteli dve najvplivnejši ženski svojega časa, Hačepsut in Livija. Galerija Rupert Wace Ancient Art iz Londona je razstavila enega redkih reliefnih portretov egipčanske kraljice Hačepsut, ki je vladala kot faraon med letoma 1479 in 1457 pr. Kr. Upodobitev, ki najverjetneje izhaja z najvišje terase v tebanskem nagrobnem templju Deir el-Bahri, je bila na prodaj za 680.000 evrov. Portretno glavo Livije, izjemno redek primerek v črnem marmorju, je za 2 milijona evrov ponujala Galerija Mieke Zilverberg iz Amsterdama. Avgustova žena Livija (58 pr. Kr.—29 po Kr.) je bila konsakrirana šele pod Klavdijem leta 41 po Kr. Ob tej priložnosti je nastal tudi omenjeni portret, saj je bil v pričesko originalno vstavljen diadem, simbol deifikacije.

Kot smo že omenili, se v zadnjem času zanimanje za stare mojstre vedno bolj krepi. Eno najhitreje prodanih del je bila oljna slika Fransa Franckena (1581-1642) Večna človeška dilema — izbira med krepostjo in pregreho, signirana in datirana z letnico 1633. Londonska galerija Johnny Van Haeften jo je predala ameriškemu zasebnemu zbiralcu za 14 milijonov ameriških dolarjev. Galerija Daniel Katz iz Londona, ki je specializirana za evropsko kiparstvo, je razstavljala Marijino oznanjenje, enega redkih kipcev, ki ga je Tilman Riemenschneider okoli leta 1520 izdelal v alabastru (obstajalo naj bil le šest ali sedem njegovih del v tem materialu). Cena 2 milijona evrov je po mnenju galerista sorazmerno nizka, saj je leseni Riemenschneiderjev kip, ki je bil na prodaj v newyorškem Sotheby'su, dosegel ceno skoraj 6 milijonov evrov. Kupec ni bil nihče drug kot Jeff Koons, ki sedaj zbira umetnine s patino.

Pri moderni in sodobni umetnosti so izstopala »nenavadna dela« posameznih umetnikov, ki so se sicer proslavili v drugi zvrsti. Galerija Landau Fine Art iz Montreala je prodajala Le Corbusiereve slike za 2—5 milijonov evrov, münchenska galerija Daniel Blau zgodnje risbe Andyja Warhola iz petdesetih let. Večina primerkov (več kot 20) je bila prodana že prvi dan, čeprav se je njihova cena gibala med 50.000 in 60.000 evri. Newyorška galerija A La Vieille Russie, ki je sicer specializirana za Fabergéja, je ponujala Ustnice Marilyn Monroe. Gre za broško, na kateri so v zlato osnovo vdelani rubini, ki oblikujejo ustnice, in enajst biserov za zobe. Izjemno redek kos nakita (le 24 primerkov) je po zamisli Salvadorja Dalija izdelal draguljar Henryk Kaston, sicer violinist v newyorški Metropolitanski operi (cena: 50.000 ameriških dolarjev).

In še nekaj besed o prvih predstavitvah na sejmu. Merila za vključitev nove galerije na TEFAF so izjemno stroga. Letos se je na sejem uspelo uvrstiti italijanski Tornabuoni Art Gallery, ki je specializirana za prodajo italijanskih umetnikov druge polovice 20. stoletja. Omenjena galerija, ki ima razstavne prostore v Firencah, Milanu, Portofinu, Forte dei Marmiju, švicarski Crans-Montani in od leta 2009 tudi v Parizu, se ob vsaki otvoritvi novega razstavnega prostora predstavi z »muzejskim« izborom del Lucia Fontane, ki zaokrožijo vsa umetnikova obdobja. Prava ideja se poplača, saj je bila inavguracija v Maastrichtu nadvse uspešna, tako po medijski kot prodajni plati (dve deli sta bili prodani ameriškim muzejem). Na TEFAF-u je vsako leto del sejemske dvorane namenjen predstavitvi novih galerij (tako imenovani Showcase), ki so mednarodno vključene, visokokakovostne in ki delujejo ne manj kot tri leta in ne več kot deset let. Letos se je med šestimi razstavljavci predstavila tudi madžarska galerija Kálmán Makláry Fine Arts iz Budimpešte, ki se je osredotočila na promocijo madžarskih umetnikov, ki so živeli v Franciji (Judit Reigl, Alfréd Réth in István Sándorfi). Dokaz več, da je mogoče uspeti, tudi če izhajaš iz vzhodnega dela Evrope.