Ob koncu leta 2011 je predvsem strokovno javnost razveselila za slovenski prostor izjemna publikacija o zbirki slik Narodnega muzeja Slovenije, ki sta jo pripravili dolgoletni sodelavki te inštitucije, umetnostni zgodovinarki dr. Jasna Horvat in dr. Mateja Kos. Katalog je posebno dragocen zaradi objave celotnega fonda slik, ki sicer niso del stalne razstave in so tako le redko dostopne širši in strokovni javnosti. Od leta 2008 je v okviru Zgodovinske in umetnostne zbirke na Metelkovi razstavljen le njen manjši del. Kot sporoča že kratek tekst na zavihku platnice (gre za tri odstavke iz različnih prispevkov, ki sledijo), je katalog namenjen nadaljnjemu preučevanju — torej vsem raziskovalcem, ki se v svojem raziskovalnem delu kakor koli povezujejo tudi s starejšo likovno umetnostjo, kar potrjuje tudi hiter pregled publikacije. Glavnino broširane knjige manjšega formata (visoka je 24 centimetrov) zapolnjuje popis slik (985 enot na 172 straneh) z osnovnimi podatki, zgodovinskimi zapisi predvsem iz starih inventarnih knjig, podatki o provenienci in razstavah, tem podatkom pa so dodane tudi manjše barvne reprodukcije navdušujoče kakovosti.
Knjiga se začne z uvodnim besedilom Mateje Kos (Zbirka slik v Narodnem muzeju Slovenije, strani 10—14), v katerem je predstavljen zelo podroben historiat zbirke, ki je bila prva javna zbirka slik na Slovenskem (do ureditve razstavnih prostorov Narodne galerije tudi edina) in je začela nastajati že kmalu po ustanovitvi muzeja leta 1821. Največ slik je prišlo v zbirko v času ravnateljevanja Josipa Mantuanija in Josipa Mala — predvsem v drugem in tretjem desetletju 20. stoletja. Pomembno je tudi opozorilo o nadaljnji zapleteni zgodovini zbirke, saj je bila razdeljena med več drugih muzejev, poseben problem pri zelo pomembnem raziskovanju provenience posameznih slik pa predstavlja epizoda s federalnim zbirnim centrom, od koder je po drugi svetovni vojni ogromno predmetov prišlo tudi v Narodni muzej. Glede na starost in pomen zbirke je tako morda odveč vprašanje, ki si ga avtorici zastavljata v uvodu, zakaj pisati o slikarski zbirki Narodnega muzeja.
Uvodnemu tekstu sledita besedili, v katerih so predstavljeni izpisi iz bogatega arhiva Narodnega muzeja Slovenije, ki se nanašajo na najpomembnejše obdobje za slikarsko zbirko: ravnateljevanje Josipa Mantuanija in Josipa Mala, ki je v obdobju pred drugo svetovno vojno večino zbirke prepustil Narodni galeriji. Prvo besedilo je posvečeno dr. Josipu Mantuaniju, ki je to inštitucijo vodil med letoma 1908 in 1924 (Mateja Kos, Josip Mantuani in umetnostna zbirka Deželnega muzeja, strani 22—35). Vsestransko izobraženemu Mantuaniju, ki je na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine, je bila očitno slikarska zbirka posebno ljuba. Že takoj po nastopu službe se je lotil natančnega sistematiziranja in tudi dopolnjevanja zbirke slik, kar mu je tudi odlično uspevalo. Leta 1914 mu je uspelo pripraviti razstavo zbirke slik v palači Narodnega muzeja, zbirka pa se je z nakupi in donacijami tudi ves čas bogatila. Kljub vodstvenemu položaju v takrat osrednjem muzeju za Kranjsko in pozneje Slovenijo (Dravsko banovino) ter kadrovski podhranjenosti se je zbirki ves čas posvečal tudi znanstveno. Njegovo afiniteto do muzejske umetnostne zbirke pa dokazuje tudi upiranje predlogom društva Narodna galerija o njenem prenosu v zbirko nastajajoče Narodne galerije. Na žalost pa ti izpisi, ki praviloma omenjajo konkretne umetnine, niso povezani z ustreznimi kataloškimi enotami.
Naslednje besedilo je posvečeno prenosu večine slikarske zbirke v Narodno galerijo, kar je potekalo pod ravnateljevanjem Mantuanijevega naslednika dr. Josipa Mala (Jasna Horvat, Narodni muzej - Narodna galerija: odstop umetnin iz muzejskih zbirk v letih 1933—1934, strani 51—61). Mal je sicer na Dunaju doktoriral iz zgodovine, pred tem pa je študiral tudi umetnostno zgodovino. Iz arhivov je razvidno, da se je prav tako kot njegov predhodnik dobro zavedal pomena in dragocenosti zbirke. Že od prvih pobud iz leta 1924 naprej pa je bil očitno tudi naklonjen združitvi zbirke umetnin Narodnega muzeja s sicer veliko skromnejšo zbirko Narodne galerije. Današnja ureditev zbirk obeh osrednjih inštitucij je v veliki meri posledica prav njegovih pogajanj in odločitev, saj Narodni galeriji že od začetka ni želel izročiti bogate grafične zbirke, zadržan pa je bil tudi do prepustitve kiparske zbirke, ki je bila po njegovem mnenju preblizu umetnostni obrti. Mal se je v letih 1933 in 1934 nato le dogovoril za odstop slik Narodni galerij, vendar z zadržkom lastnine, saj kar nekaj slik ni bilo niti v lasti muzeja — muzej je namreč hranil tudi bogato zbirko ljubljanskega škofijskega muzeja in banovinske uprave.
Uvodnim besedilom sledi obsežen katalog slik. Zbirka obsega slike v različnih tehnikah, zaobjema pa čas od 16. do sredine 20. stoletja. Slike so po kvaliteti (od čisto amaterskih in podobarskih del do vrhunskih umetnin) in motiviki zelo različne, kar glede na naravo in zgodovino muzeja nikakor ni presenetljivo. Prav ta različnost pa je glavna vrednost zbirke, saj ravno zaradi nje ni zanimiva le za umetnostne zgodovinarje, ampak tudi za raziskovalce drugih znanstvenih disciplin, kot so zgodovinarji, kulturni zgodovinarji, etnologi itd., kar ugotavljata tudi avtorici, in zato tudi za najširšo javnost.
Avtorici, ki sta zapisali, da je objavljeno gradivo kot vir namenjeno nadaljnjemu preučevanju, sta si tako zadali težko, a nujno in prepotrebno nalogo, da se dostop do zbirke slik omogoči najširšemu krogu raziskovalcev. Za lažji pregled nad skoraj tisoč enotami sta se odločili za ureditev v več skupin, ki temelji na bolj ali manj uveljavljenih žanrskih razdelitvah. V prvi skupini so zbrane »Nabožne slike« (strani 66—121, 305 enot), v drugi »Portreti« (strani 122—187, 365 enot), v tretji »Krajine in vedute« (188—209, 143 enot), v četrti »Žanr in tihožitja« (strani 210—235, 154 enot), v zadnjo skupino pa so vključene »Bitke« (236—238, 15 enot). Z vidika umetnostne zgodovine je sicer ta način razdelitve mogoče za ta tip publikacije nekoliko nenavaden, saj so v podobnih študijskih katalogih v tujini slike pogosteje razvrščene po obdobjih, posameznih šolah ali po avtorjih, ker pa je katalog namenjen raziskovalcem drugih znanstvenih disciplin, pa v izhodišču razdelitev ni napačna.
Žal pa bo raziskovalec, ki si bo poskušal pomagati s to razdelitvijo, hitro zadel ob veliko prepreko: znotraj teh skupin so posamezne slike razvrščene brez kakršnega koli reda, kar je posebno moteče pri prvih dveh skupinah, ki vključujeta skoraj 700 enot. Slike si ne sledijo ne po obdobjih, avtorjih, tehnikah, v primeru prve skupine pa ikonografskih motivih ali zvrsteh (oltarna slika, milostna slika, banderska slika ...). Šele natančen ogled posameznih sklopov pokaže, da so slike razvrščene po naraščajočih inventarnih številkah— ureditev, ki je z muzeološkega vidika morda ustrezna, z vidika uporabnika pa zagotovo ne.
Še bolj problematična pa je nedoslednost pri delitvi posameznih del v navedene skupine. Že v drugi skupini bi nekatere upodobitve bolj sodile v žanr kot portret (npr. 337, 338, 342, 343 in posebno 506, ki je celo naslovljena »Moški v parku s psom«, v stari inventarni knjigi pa »Vaški motiv«). Podobno je s tretjo skupino »Krajine in vedute«, v katero so uvrščene tudi nekatere slike z mitološko motiviko (npr. 769 »Venerina toaleta v pokrajini s templjem«) in nekatere slike z izrazito žanrsko vsebino (npr. 772 »Vaška šola«). Še več zapletov je v četrti skupini »Žanr in tihožitja«, v kateri bi bila razdelitev slik po podskupinah posebno nujna, saj so vsebinsko izjemno različne: zgodovinske slike, marine, interierji, slike z mitološkimi prizori, personifikacije, alegorije in celo nabožne slike. Te slike bi bilo treba razvrstiti v samostojne skupine, kot je to narejeno za upodobitve bitk. Večina teh podskupin po uveljavljenih delitvah namreč ne sodi v žanr ali tihožitje. S tega vidika ni zares jasno, zakaj si bitke zaslužijo svojo skupino, marine, ki jih je številčno več in so za čuda razdeljene med tri skupine, pa ne. V skupino »Bitke« je uvrščenih petnajst slik, med katerimi je ena marina (971 »Fregata« — gre za upodobitev bojne ladje, ki ni vključena v kakršen koli konflikt), dve pa bi sodili bolj med portrete oziroma žanr (979 »Napoleon narekuje svoje spomine«; 981 »Vojaki v krčmi«). Napačno umeščenih slik je žal toliko, da mora vsak raziskovalec, ki išče točno določeni motiv (na primer marine), pregledati ves katalog, saj katalog nima imenskega in stvarnega kazala, ki bi iskanje olajšalo.
Pri podrobnem pregledu posameznih slik se izkaže celo, da so naslovi slik napačni oziroma ikonografski motivi niso prepoznani. To je gotovo posledica dejstva, da slovenski umetnostni zgodovinarji še vedno nimamo terminološkega slovarja, kljub temu pa vsaj slike z Marijino upodobitvijo (npr. 154, 159, 191) glede na dostopno literaturo (Lev Menaše, Marija v slovenski umetnosti, Ljubljana 1994; Metoda Kemperl, Baročne in v baroku češčene milostne podobe na Gorenjskem in v Ljubljani, Argo, LIII/3, 2010, pp. 18-37) ne bi smele biti problematične.
Obsežnemu katalogu sledi še kratka predstavitev preiskave barvnih pigmentov (Irma Langus Hribar, Žiga Šmit, Preiskave barvnih pigmentov z metodo PIXI, strani 248—260): dodaten pozitiven učinek priprave kataloga je bila očitno tudi vsaj osnovna raziskava vseh slik z metodo protonsko vzbujenih rentgenskih žarkov. Temu tehničnemu prispevku pa sledi še seznam 606 slik, ki jih je Narodni muzej izročil Narodni galeriji (Seznam slik, izročenih Narodni galeriji — izpis iz inventarnih knjig Narodnega muzeja Slovenije, strani 261—284).
Vsekakor bo po katalogu posegel marsikateri ne le slovenski strokovnjak ali ljubitelj slikarstva, saj so vsa poglavja (razen seznama na koncu) v celoti prevedena v angleški jezik, katalog pa bogatijo tudi celostranske kakovostne reprodukcije iz zgodovine slikarske zbirke.