Mateja KOS
Pripovedovanje keramike. Namizno posodje 18. in 19. stoletja
Razstava Pokrajinskega muzeja Koper, avtorica Tina Novak Pucer, 2011
Gostovanje v Narodnem muzeju Slovenije – Prešernova, 13. 9.-18. 11. 2012
Katalog, 191 strani, ilustr.

V letošnjem letu smo v Narodnem muzeju pripravili ali gostili kar tri razstave s področja uporabne umetnosti, namreč »Sodobno finsko steklo 2005–2010«, »Umetnost iz tovarne – keramika Dekor« in zadnjo, ki poteka prav zdaj, tj. »Pripovedovanje keramike: Namizno posodje 18. in 19. stoletja«, razstavo Pokrajinskega muzeja Koper.
Tokrat se v Narodnem muzeju Slovenije po daljšem času spet srečujemo s kronološkim in tehničnim pregledom keramike. Zadnja takšna pregledna razstava je bila namreč »Porcelan iz tržaške zbirke« leta 2003. Zanimivo je, da sta obe zbirki/razstavi prišli z obalnega področja in da zato obe kažeta precejšnje razlike v primerjavi s keramiko, kot jo poznamo v celinski Sloveniji in v srednji Evropi nasploh. Mediteran je s svojo drugačnostjo glede na celinsko produkcijo zaznamoval izdelovalce, obenem pa s široko odprtimi pomorskimi potmi povzročil prihod nenavadnega gradiva, pogosto iz daljnih vzhodnoazijskih dežel, ki ga drugod skoraj ne zasledimo.
Zbirka keramike 18. in 19. stoletja Pokrajinskega muzeja Koper je torej značilna za obalno, se pravi sredozemsko območje. V njej najdemo marsikaj izredno dragocenega, celo predmete, ki so redki v velikih evropskih muzejih. Po drugi strani so v njej tudi spominki, ki so jih kapitani in mornarji prinašali s svojih potovanj in ki so zanimivi kot ilustracija, kaj je bilo v nekem obdobju dragoceno in zanimanja vredno za najširše kroge uporabnikov keramičnih izdelkov, to pa so bili predvsem spominki in drobni okrasni predmeti.
Zanimivost zbirke je tudi ta, da v njej skoraj ni keramike, ki bi bila izdelana na slovenskem ozemlju. Tudi to kaže na samostojnost in samosvojost obalnega področja glede na celinsko Slovenijo. Tam namreč prevladujejo izdelki štajerskih keramičnih tovarn, na primer tiste v Nemškem Dolu ali Schützeve v Libojah. Beloprstena keramika, to je edina keramična zvrst, ki so jo izdelovale keramične delavnice v današnji Sloveniji, je sicer v zbirki prisotna z največjim deležem razstavljenih predmetov, vendar ti prihajajo predvsem iz severnoitalijanskih, zlasti tržaških, ter drugih evropskih delavnic, angleških in celinskih.
V zbirkah slovenskih muzejev pa obratno skoraj ne najdemo izdelkov, ki bi prihajali iz Italije, z izjemo fajanse. To je keramični material, ki ga že samega po sebi povezujemo z izdelovalci iz te dežele, saj so ga razvili do popolnosti. Fajansa in njena zgodovina sta znani, fajansni izdelki iz severnoitalijanskih delavnic pa so obilno zastopani v naših zbirkah. Zelo redek je italijanski porcelan, zato je pri nas v primerjavi z nemškim, češkim ali francoskim dokaj neznan, in to kljub temu, da je bila tovarna Francesca Vezzija v Benetkah ustanovljena leta 1720, takoj za Du Paquierovo manufakturo na Dunaju (kasnejšo Dunajsko porcelansko manufakturo), torej tretja v Evropi. Vrhunski porcelan so izdelovali še marsikje, med najbolj znanimi je tovarna Capodimonte pri Neaplju, ki je slovela predvsem po figurinah.
Na pričujoči razstavi je videti nekaj kosov italijanskega porcelana, še več pa jih je verjetno med predmeti, ki so zaradi pomanjkanja izkušenj in referenc ostali nerazporejeni.
Razstavljeni predmeti so se uporabljali bodisi kot namizno posodje za vsakdanjo ali praznično rabo bodisi kot posode za kozmetiko in higieno ali kot okras bivalnih prostorov. Med njimi je nekaj tudi v evropskem merilu posebej pomembnih artefaktov. Omeniti velja na primer dva čajnika iz črnega bazalta, ki ju pripisujemo pomembnemu angleškemu proizvajalcu in inovatorju Josiahu Wedgwoodu. Bazalt je poseben, zelo trd keramični material črne barve, ki še najbolj spominja na kamenino. Razvil ga je prav Wedgwood, ki je tudi izumitelj beloprstene keramike.
Zelo pomemben je še servis za kavo, izdelan leta 1811 v cesarski manufakturi porcelana Sèvres v Franciji. Posamezni deli so signirani z napisom ali z vtisnjeno značko. Poslikava je zelo bogata, posamezni okrasni elementi so poudarjeni s pozlato. Sèvreška manufaktura je bila znana po inovacijah na področju barvnih pigmentov in pozlate. Servis je zanimiv še zato, ker je ohranjen vir, iz katerega izvemo, da ga je istega leta (1811) v Parizu kupil istrski prefekt Angelo Calafatti.
Razstavo spremlja bogat katalog, v katerem avtorica, Tina Novak Pucer, oriše zgodovino keramike in vse glavne keramične zvrsti. Nadvse uporaben je slovarček pogostejših izrazov za tehnike, postopke, ikonografske in okrasne motive. S kataloškimi enotami in fotografijami so v kataloškem delu predstavljeni vsi razstavljeni predmeti.
Zbirka keramike Pokrajinskega muzeja Koper je ena redkih objavljenih zbirk tega gradiva pri nas. Zato bo njen katalog gotovo v pomoč zbirateljem in ljubiteljem keramike, drugim muzejem pa navdih pri urejanju in objavljanju njihovih tovrstnih zbirk.

Slikovno gradivo:
1. Josiah Wedgwood, čajnik, bazalt, po 1768 (foto Zdenko Bombek)
2. Solnica, fajansa, Severna Italija, konec 17.–začetek 18. stoletja (foto Zdenko Bombek)
3. Pogled v razstavo (fotodokumentacija NMS)