Vladimir VIDMAR
Beti Žerovc, Slovenski impresionisti
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. 263 str.: ilustr.; 30 cm. ISBN 978-961-01-1656-1 : 54,96 EUR
Slovenski prostor je bogatejši za še eno publikacijo o tako priljubljeni, pogosto tudi kontroverzni temi slovenske umetnostne zgodovine: slovenskih impresionistih. Kanonizacija, vzporedno s tem pa tudi mitologizacija gibanja, se je začela že v času, ko so nekateri izmed njih še živeli in ustvarjali. Štirje slikarji niso samo odločilno zaznamovali slovensko slikarstvo prvih desetletij 20. stoletja, temveč so bili tisti, ki so pravzaprav vzpostavili lokalno umetniško sceno. Nekateri izmed njih so se resno ukvarjali s problematiko kulturne politike in kulturnega menedžmenta. Spomnimo se, da se je avtorica pričujoče monografije že sama lotila te dimenzije delovanja slovenskih impresionistov v sijajni študiji iz leta 2002 Rihard Jakopič: Umetnik in strateg, v kateri je fenomen slovenskih impresionistov temeljito dekonstruirala.
Monografska publikacija Slovenski impresionisti predvsem odlično umesti in kontekstualizira življenjsko in poklicno pot Ivana Groharja, Matije Jame, Riharda Jakopiča in Mateja Sternena. Kot smo pri avtorici že navajeni, tudi tokrat sledimo razvejani argumentacijski liniji, ki se zelo resno loteva tako razčlembe potencialnih likovnih vzorov kakor kompleksnih družbeno- in kulturnopolitičnih elementov, ki usodno zaznamujejo delo štirih umetnikov. Že na začetku Žerovčeva na kratko, vendar relevantno oriše formativna münchenska leta, vpliv Ažbetove šole in še bolj münchenske Secesije. Kozmopolitska bavarska prestolnica daljnosežno zaznamuje delo četverice s slogovno heterogenostjo slikarskih prejemov od impresionizma in postimpresionizma do simbolizma in tipično srednjeevropskega naturlyrismus krajinarstva. Tej liniji razlage avtorica prepričljivo in utemeljeno sledi skozi opus vseh štirih slikarjev, istočasno pa z drugih zornih kotov odpira vprašanje njihove »modernosti«, a je pri priznavanju le-te zelo previdna. Tako nas ob pogledu na Groharjevega Moža z vozom na prvi pogled zmoti njena opomba, da so Groharjevi monumentalni kmečki prizori »nostalgične vizije harmoničnega sveta« (str. 153), ko bi si isto podobo bralec najraje interpretiral kot zgodni pojav ekspresionistične družbene kritike. Vendar ko nas Žerovčeva spomni, da gre pravzaprav za nedokončano delo, ki je ikonografsko še kako zasidrano v evropski umetniški tradiciji, postane jasno, kako pomembno je trezno in kontekstualizirano umeščanje slovenskih impresionistov. Podobno opaža avtorica v Jakopičevem opusu napetost med zelo pogumnim modernističnim eksperimentiranjem in vsebinsko‐nazorsko zavezanostjo »slogu velikih romantikov« (str. 160). Kljub temu da je na slogovni ravni vpliv simbolizma pri Jakopiču precejšen, se ta izogne spopadanju s temno platjo človeške eksistence. Podobno negativno se odzove tudi na idejni svet ekspresionizma. Njegov svet ostane, kot dobro opazi Žerovčeva, zavezan idejam krščanskega humanizma. To odlično ponazori z izpostavljanjem nabožne figuralike, ki je vedno predstavljala pomemben del Jakopičevega slikarstva, v ozadje pa naj bi padla zaradi neskladnosti najprej z modernistično umetniško doktrino, potem pa še z ideologijo socialistične Jugoslavije. Dekonstruirana je tudi znamenita Jakopičeva izjava o prepletanju impresije in ekspresije, v kateri avtorica vidi zeitgeistovsko usmeritev kombiniranja naturalističnih in simbolističnih tendenc, ne pa spajanja impresionističnih in ekspresionističnih prejemov.
Pred seboj imamo torej pregledno publikacijo, ki v grobem dela četverice razdeli na zgodnji, zreli in pozni opus, kar se sklada tudi z zgodovinskim okvirom mladostniškega šolanja v Münchnu, slikarskega eksperimentiranja in kulturnopolitičnega pozicioniranja v zadnjih desetletjih avstro-ogrske monarhije ter slikarstva že uglednih umetnikov v času Kraljevine SHS. Opusi četverice so pregledno podani v nenehnem prepletu s kompleksnimi kulturnopolitičnimi dejavniki rojstva slovenskega umetnostnega sistema in njegovih institucij. Vzporedno s slogovno in ikonografsko analizo Beti Žerovc tudi pazljivo locira nevralgične točke, v katerih se križa ozaveščanje mlade slovenske buržoazije in slovenskih umetnikov. Tako ta specifična mešanica ekonomske konsolidacije slovenskega meščanstva in Jakopičevega kulturkampfa pripelje do naslednje specifike slovenske kulturne zgodovine: »Medtem ko se je drugje začetni modernizem praviloma uveljavljal kot nadnacionalni moment, so Slovenci na te slike kmalu začeli gledati kot na tipično slovenske, narodno identifikacijske itd., čeprav so bili subjektivizem, intimizem in druge podobne značilnosti dotlej, ravno nasprotno, v literaturi preganjani kot »neslovenski« oziroma celo škodljivi narodu« (str. 79).
V kratkem, vendar zelo stimulativnem uvodu avtorica posveti nekaj vrstic terminološki zagati pri poimenovanju slikarskih opusov Groharja, Jakopiča, Jame in Sternena z oznako impresionizem. V času, ko se je ta termin začel povezovati z njihovimi deli, je bila to splošnejša oznaka, ki je pokrivala precej široko področje neakademistične maniere. Zato avtorica v samem uvodu predlaga možnost ustreznejše terminološke opredelitve, kot je likovna moderna. Škoda je, zlasti glede na briljantno analizo v nadaljevanju, ki gre nenehno v prid temu poimenovanju, da termina likovna moderna dejansko ne začne uporabljati kot ustreznejšo oznako za dela četverice. S tem bi jih, kot sama pravi, »razbremenili zamudništva, ki ga implicira današnje pojmovanje termina« (str. 8).
Vsekakor predstavlja publikacija Slovenski impresionisti odlično analizo in umestitev del umetnikov, ki so tako močno vrezani v kolektivni vizualni spomin tega prostora, da je vnovično premišljevanje njihove pozicije pravzaprav nuja. Samo s tovrstnim znanstvenim vrednotenjem se lahko izognemo fetišizaciji, ki je percepcijo njihovega dela že načela, in tako postanejo izhodiščna točka za resno, znanstveno in razbremenjeno pisanje slovenske umetnostne zgodovine.
