Rajka BRAČUN SOVA

Potujoča razstava Leonarda da Vincija – vprašljivo priporočilo MIZŠ in ZRSŠ 

Ob koncu šolskega leta se velja kritično ozreti na potujočo razstavo Da Vinci – genij, ki je od sredine februarja na ogled na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, maja pa so jo »zaradi izrednega zanimanja« – tudi šol, kakor na spletni strani sporoča organizator (1) – podaljšali še do septembra. Morda je vsaj del izjemnega zanimanja slovenskih šol mogoče pripisati Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter Zavodu RS za šolstvo, ki na svojih spletnih straneh od samega začetka razstave oziroma še pred njim z vabilom organizatorja nagovarjata k njenemu ogledu (2). A ker gre za tipično množično, »blockbuster« razstavo, katere osnovni cilj je čim večji zaslužek ob kar se da majhnem vložku, je glede na kakovost same razstave in posledično učnih izkušenj šolarjev priporočilo MIZŠ in ZRŠŠ vprašljivo. Vprašljivo je vsaj iz treh razlogov.

Prvi razlog, do katerega se presenetljivo doslej v slovenski javnosti še nihče ni kritično opredelil, je pa na tej razstavi vnebovpijoč in ga organizator tudi javno deklarira, je popolna odsotnost originalov. Gre namreč za razstavo muzejskega tipa – postavitev z eksponati, tematskimi sklopi in interpretacijo (spremljajočimi besedili, vodenimi ogledi idr.) je klasično muzeografska –, ki pa ne upošteva temeljne muzeološke teorije o artefaktu kot »objektu učenja« (3) in razstavi kot prostoru avtentičnega učenja. Praktično vse na razstavi je reproducirano: od Leonardovih tehničnih izumov (pri katerih bi še našli kakšen utemeljen razlog za delno, ne pa celotno uporabo modelov) do slik. To je še posebej problematično z vidika likovne vzgoje. Pri šolarju razvijati estetsko kompetenco (zmožnost doživljanja in razumevanja likovnih umetnin) ob reprodukcijah v naravni velikosti – dejstvo, ki ga organizator posebej poudarja (4) – je sprto z vsemi ključnimi pedagoškimi načeli, metodami in cilji. O tem v tujini ne nazadnje že obstajajo znanstvene edukacijske raziskave (5), pomen neposrednega doživetja pa sem s pedagoško raziskavo v Moderni galeriji potrdila tudi sama v doktorski disertaciji (predvidoma formalno zaključeni v tem letu). Namreč, če neposredno estetsko, zgodovinsko, kulturno in še kakšno doživetje za učenje ne bi bilo pomembno, povezav med šolsko in muzejsko pedagogiko preprosto ne bi bilo. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, kaj naj bi učenec na tej razstavi sploh videl – spoznal, doživel, se naučil (še posebej z vidika obravnave Leonarda da Vincija kot likovnega umetnika). Mono Liso je namreč mogoče »razkosati« v mnogotere slikovne reprodukcije tudi v šoli.

Drugi razlog za dvom o ustreznosti priporočila šolam je sama vsebina razstave – to, kar v muzejski pedagogiki poznamo pod terminoma posredovanje in predhodna konstitucija znanja oziroma vednosti (6), v šolski pedagogiki pa se to udejanja skozi vsebinski vidik učnih načrtov (7). Poglejmo zopet primer Mone Lise, ki ji je na razstavi odmerjen večji prostor: z reprodukcijami in spremljevalnimi besedili nas predvsem seznanijo s fizično ohranjenostjo eksponata (zlasti nam – na reprodukciji! – želijo pokazati prvotne barve) ter različnimi okoliščinami, ki so botrovale današnjemu stanju »slike«, bolj malo oziroma nič pa ne bomo izvedeli o renesančnem portretu (in vsem drugem, kar takšna tema lahko odpira), če izpostavim en pomembnejši vsebinski vidik. Nasprotno, obiskovalec je usmerjen k popolnoma nekritičnemu sprejemanju najbolj uveljavljenih stereotipov o tej sliki skozi »skrivnosti Mone Lise«. In enako velja za celotno razstavo: Leonardo je predstavljen kot renesančni genij v najbolj klišejski verziji (npr. v animiranem filmu o Zadnji večerji: »Bili so dnevi, ko je zgolj stal pred sliko in jo opazoval. Druge dni je slikal ves dan brez hrane in pijače.«), z nekakšnim genijem se enači tudi kustos (v tem primeru je ta genij Pascal Cotte), obiskovalca oddaljujejo od kritičnega razmišljanja tudi pretežno zaprti opisi Leonardovih izumov (8), manjka razstavi oziroma predstavljeni tematiki ustreznejši kulturnozgodovinski kontekst (9).

In tako je tu še tretji razlog, zaradi katerega smemo dvomiti o ustreznosti poteze MIZŠ in ZRSŠ. Razstava namreč predvideva množičen obisk in velik zaslužek. To sicer samo po sebi ne bi bilo problematično (pomemben kriterij kakovosti muzejskih razstav naj bi bila prav njihova obiskanost), če se v tem primeru ne bi slovenski javni denar stekal v tuje privatne roke. (Organizator razstave je avstralsko podjetje Grande Exhibitions.) Vstopnine so za slovenske razmere enormne, za šolarje, če ostanem pri njih, kar 8,50 evra na glavo. Za to vsoto je mogoče obiskati Narodno galerijo in Moderno galerijo – v primerjavi z razstavo na Gospodarskem razstavišču v teh umetnostnih muzejih avtentično učenje ni vprašljivo! – in še za manjši priboljšek je. Čeprav sem za primer vzela nacionalni umetnostni zbirki, pri katerih je vprašanje vstopnine za šole z nekega drugega vidika prav tako problematično, o čemer sem že pisala (10), je primerjava z razstavo Da Vinci – genij več kot zgovorna (11). Tu pa se končno odpre še eno pedagoško vprašanje, in sicer vprašanje šolske avtonomije. Načelo avtonomije je eno od splošnih načel slovenske vzgoje in izobraževanja. Pomeni samostojnost in neodvisnost učitelja pri njegovem strokovnem delu in avtonomijo institucij. Če morata »vzgoja in izobraževanje v javni šoli in vrtcu slediti načelom objektivnosti, kritičnosti in pluralnosti« (12), bi v primeru »muzejskih« razstav odgovornejše ravnanje pričakovali ne samo od učiteljev, ampak tudi od javnih institucij.

O vsem zapisanem velja seveda v prihodnje premišljevati tudi in predvsem v odnosu do slovenskih muzejev. Razstava Da Vinci – genij se bo namreč jeseni že preselila drugam (13).

(1) http://www.davinci.si/o-razstavi/o-razstavi/ (zadnjič uporabljeno 28. 6. 2013).

(2) http://www.mizs.gov.si/si/javne_objave_in_razpisi/obvestila/izobrazevanje/osnovnosolsko_izobrazevanje/, http://www.zrss.si/default.asp?a=1&id=1473 (zadnjič uporabljeno 28. 6. 2013). Vabilo organizatorja je datirano z dnem 14. 1. 2013.

(3) Po Eilean Hooper-Greenhill jo dobro povzema slovenska avtorica Lidija Tavčar. Gl. Lidija TAVČAR, Homo spectator. Uvod v muzejsko pedagogiko, Ljubljana 2009, pp. 78–82.

(4) Ko je vodnik skupino obiskovalcev pripeljal do zadnjega segmenta razstave, v katerem so reprodukcije Leonardovih likovnih del (Vitruvijski človek, Avtoportret, Oznanjenje, Dama s hermelinom, La Bella Principessa, Portret glasbenika, Devica v votlini, Madona s cvetlico, Madona, ki doji dete, Sveti Hieronim in končno tudi Mona Lisa ter Zadnja večerja, ki je predstavljena v animiranem filmu), nam je bilo rečeno, da »se slike splača občudovati«, ker da so sicer »po celem svetu«. (Naslovi so izpisani tako, kot so na razstavi.) Na steni pa piše: »Umetnine, ki jih vidite na razstavi, so digitalne reprodukcije in rekonstrukcije firenških oljnih slik v prvotni velikosti. Leonardove originale imajo za tako neprecenljive, da jih ne želijo seliti z njihovih stalnih lokacij. Risbo Vitruvijskega človeka imajo na primer za preveč občutljivo, da bi jo sploh razstavili.«

(5) Npr. Olga M. HUBARD, Originals and Reproductions: The Influence of Presentation Format in Adolescents' Responses to a Renaissance Painting, Studies in Art Education, 48/3, 2007, pp. 247–264.

(6) O tem v svojem objavljenem prvem delu disertacije pri nas piše že omenjena slovenska avtorica: Lidija TAVČAR, Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, Ljubljana 2001. Zainteresiranemu bralcu bi knjigo priporočila ne samo zato, ker gre za muzeološko knjigo v slovenskem jeziku, ki jih resnično ni veliko, ampak tudi zato, ker gre za eno boljših razprav o tej temi; avtorica je po mojem skromnem mnenju presegla nekatere že uveljavljene avtorje na polju historične muzeologije in obravnave muzeja z vzgojno-izobraževalnega vidika.

(7) Kot pravi Kelly, gre za vprašanje »zakaj«: »Potrebno je spoznanje, da ne gre le za metodiko, za to, kako se nekaj naredi v izobraževalni praksi, marveč da je še bolj pomembno od navedenega posamezno izobraževalno prakso utemeljiti, pri tem pa si postaviti vprašanje zakaj, pa tudi vprašanje kako.« Albert V. KELLY, The Curriculum. Theory and Practice, London – Thousand Oaks – New Delhi 1999 (četrta izdaja), p. 20 (poudarka v originalu).

(8) O zaprti in odprti interpretaciji gl. Christopher WHITEHEAD, Interpreting Art in Museums and Galleries, London – New York 2012. Klasičen primer opisa eksponata z razstave, gre za Arhimedov vijak: »To napravo za dvigovanje vode, ki človeka znatno razbremeni, so dobro poznali že v antiki. V Egiptu jo je opisal grški matematik Arhimed (287–212 pr. n. št.). Leonardo je narisal več različic s predlogi za spremembe in izboljšave. / Upošteval je razmerje med naklonom osi in številom potrebnih navojev. Glavna Leonardova izboljšava je bila, da je mogoče potegniti navzgor več vode in je ob tem veliko manj razliti. / Ta vijak še danes uporabljajo za namakanje in pri mnogih industrijskih črpalkah.«

(9) Če primerjamo opis t. i. Vitruvijskega človeka na razstavi z opisom istega umetniškega dela (Leonardo da Vinci: Človek v krogu in kvadratu, risba h knjigi »Vitruvij o proporcih«, 1485–1490, Benetke, Accademia) v srednješolskem učbeniku za predmet likovna umetnost – umetnostna zgodovina (Nataša GOLOB, Umetnostna zgodovina. Učbenik za umetnostno zgodovino v gimnazijskem izobraževanju, srednje tehniškem oz. strokovnem izobraževanju in poklicno tehniškem izobraževanju, Ljubljana 2006 (četrti natis), pp. 135–136), bomo našli nekaj vsebinskih podobnosti in tudi razlik – v prid učbeniku. Povedano drugače: v učbeniku bo dijak izvedel več.

(10) Rajka Bračun Sova, Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2011–2013, Ljubljana 2011 (Skupnost muzejev Slovenije), 187 strani, Bilten SUZD, 14, 2011. »Dejstvo, da imajo slovenski šolarji kot državljani Evropske unije prost vstop npr. v Alte Pinakothek v Münchnu, Akademijo lepih umetnosti v Benetkah in muzej Louvre v Parizu, za obisk Narodne galerije v Ljubljani pa morajo plačati vstopnino (če iz publikacije vzamemo en primer), ne govori v prid uspešnejši kulturno-umetnostni vzgoji.« Ibid.

(11) Osebno vem za primer, ko je učiteljica likovne umetnosti z ene od slovenskih gimnazij z dijaki raje obiskala razstavo Da Vinci – genij kot pa Moderno galerijo ali Muzej sodobne umetnosti Metelkova.

(12) Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, Ljubljana 2011, pp. 13–14.

(13) Slovenski muzeji bi se iz razstave, kakršna je Da Vinci – genij, konec koncev lahko tudi kaj naučili. Kot prvo se vprašamo, zakaj ne znajo posamično tako prepričljivo priporočati svojih zbirk, ampak se jim zdi obisk šol prejkone nekaj samoumevnega. Kot drugo velja – ob nakazanih vsebinskih pomanjkljivostih – poudariti to, da razstava obiskovalcu omogoča samostojen ogled, saj so eksponati interpretirani. V Sloveniji, kjer kulturna politika daje poudarek kvantiteti (število muzejskih razstav), ne pa kvaliteti (vzgojni proces oz. učinek muzejskih razstav), za pripravljanje interpretativnih materialov ni niti časa niti veščega kadra. Kot tretje lahko zapišem tudi, da razstava nagovarja družine. A ta vidik bi bilo treba še vsebinsko in didaktično dodelati, saj vsi starši sami niso zmožni voditi ustreznega pogovora z otrokom o eksponatih.

Slikovno gradivo:

1. Razstava Da Vinci – genij (foto Rajka Bračun Sova)