Zora ŽBONTAR

Preučevanje srednjega veka v Ameriki – poročilo o konferenci To Move and Be Moved: Physical and Psychological Transportation and Transformations in the Middle Ages, Denton, Severni Teksas

North Texas Medieval Graduate Student Symposium: To Move and Be Moved: Physical and Psychological Transportation and Transformations in the Middle Ages, 11.–12. april 2013; University of North Texas, College of Visual Arts and Design, Department of Art Education and Art History: http://art.unt.edu/medieval-symposium/schedule.php?year=2013

            V pričujočem zapisu povzemam glavne zaključke konference To Move or Be Moved: Physical or Psychological Transportation and Transformations in the Middle Ages. Univerza Severni Teksas v Dentonu je pod okriljem oddelka za umetnostno zgodovino letos že sedmič organizirala mednarodno konferenco podiplomskih študentov, ki se ukvarjajo s srednjim vekom. Med študenti, ki so sodelovali s svojimi prispevki, so bili umetnostni zgodovinarji, filozofi, jezikoslovci, literarni komparativisti in muzikologi. Zaradi interdisciplinarnosti konference se bom omejila zlasti na prispevke s področja umetnostne zgodovine.

Simpozij je potekal na Collegeu of Arts and Design in je trajal dva dneva, pričel pa se je v četrtek, 11. aprila. Ameriški študenti in študenti, ki študirajo v Ameriki, so predstavili večino prispevkov (15). Konferenca je potekala v dveh dnevih in je bila razdeljena na različna tematska področja: Transformative Ideas, Transformative Spaces, Sensual Transformations, Bodily Transformations in Ephemeral Transformations.

            Pod tematiko Transformative Spaces so svoja predavanja s področja umetnostne zgodovine ali estetike predstavili Rostislav Tumanov, Elizabeth Nogan Ranieri in Lauren Richman. Rostislav Tumanov (Universität Hamburg) je v predavanju A Movement of Devotion through the Space of the Book: The Copenhagen Hours and its Layout spregovoril o rokopisu Copenhagen Hours, ki je nastal okoli leta 1500 v Toursu. Umestil ga je v kontekst laične pobožnosti, ki je narekoval molitev od zgodnjega jutra do noči. Zanimiva je nenavadna razdelitev strani tega rokopisa. Večina od 80 folijev ima na sredini luknje v obliki romba, 16 folijev pa ima upodobljene miniature, ki jih prav tako zamejujejo rombi. Te upodobitve lahko razdelimo v osem parov, eden od njih je denimo kralj David, ki opazuje Batšébo pri kopeli, upodobljeno v drugem rombu. Med upodobitvama, ki sta povezani, je vedno preluknjana stran. Listanje rokopisa vzbudi občutek tridimenzionalnih figur in objektov v prostoru. Tumanov je v zaključku poudaril, da je v poznem srednjem veku praksa branja molitvenikov spodbudila aktivnost bralcev in njihovo duhovno zrenje ter svarila pred pregrešnim delovanjem.

Elizabeth Nogan Ranieri (University of Texas, Humanities and Aesthetics) je predstavila potovanja Marca Pola po svileni poti (Christian Miracles in Marco Polo’s Description of the World) in se pri tem naslonila na knjigo Marca Pola The Travels, ki jo je prevedel Ronald Latham. Osredotočila se je na njegovo opisovanje drugačnega načina življenja v Aziji. Izpostavila je njegove napake pri poimenovanju nepoznanih religij, budiste in hindujce je denimo označil kot brezbožne muslimane. Pri opisovanju krščanskih sekt je do potankosti opisal, kako se razlikujejo od prevladujočega krščanstva.

Lauren Richman (Southern Methodist University) je v predavanju Expanding an Understanding: The Synagogue of Santa Maria la Blanca predstavila faze razvoja sinagoge Santa Maria la Blanca v Toledu. Posebnost te srednjeveške sinagoge je njen petladijski tloris. Veliko slogovnih vzorov je povezala s severnoafriško islamsko tradicijo.

            V petek, 12. aprila, sta v okviru Sensual Transformations svoji temi predstavila Courtnee Kendrick in Georg Geml. Courtnee Kendrick (University of North Texas) je v svojem predavanju Transformations of the Last Supper: Nuns Moved by Images of Christ and St. John the Evangelist at St. Katherintal tematizirala motiv sv. Janeza Evangelista, ki se naslanja na Kristusove prsi. Ta motiv je na začetku 13. stoletja postal priljubljen v ženskih samostanskih skupnostih severno od Alp (Courtnee Kendrick se je osredotočila na samostan St. Katharinental). Raziskovalci so pokazali, da gre za vzporejanje Janezove čistosti z nunami, ki so si sebe predstavljale na njegovem mestu. Predavateljica je poudarila, da je prav zmanjšanje števila upodobljenih oseb na motivu zadnje večerje intenzivneje pripomoglo k vzporejanju nun z vlogo sv. Janeza Evangelista.

Georg Geml (KU Leuven) je v svoji predstavitvi "iam servus allato capite": The Johannesschüssel and its Public spregovoril o motivu mrtve glave sv. Janeza Krstnika. V samostanu Denkendorf so izvajali ritual v poklon Kristusovemu trpljenju, kakršnega so imeli v Jeruzalemu v baziliki Božjega groba. Zelo zanimiv predmet v samostanu Denkendorf je t. i. Johannesschüssel, ki je bil narejen v prvi polovici 13. stoletja. Gre za kiparski okras glave Janeza Krstnika na krožniku, ki jo je kot trofejo za svoj ples dobila Saloma. Ta motiv se je pojavljal v različnih predelih srednjeveške Evrope. V 13. stoletju je Krstnikovo trpljenje postalo pogost motiv tudi v religioznih dramah. Geml je predstavil lesene kipe glave sv. Janeza Krstnika, ki so po njegovih besedah vplivali na drugačen odnos med gledalcem in kipi, saj ti niso bili nepremični tako kot kamniti kipi, temveč prenosni, kleriki pa so jih nosili v procesijah in stopali v stik z njimi. Nekatere kipe so nosili med procesijo, kar ponekod počnejo še danes. V kripti samostana Denkendorf so Kristusov pasijon slavili tako, da so podoživljali smrt in vstajenje, običajno so pri tem uporabljali tudi kipe in relikviarije. V zaključku je Geml poudaril, da so morda na enak način uporabljali tudi kip Krstnikove glave na krožniku, zlasti na dan praznovanja sv. Janeza Krstnika.

            Sledila so predavanja tematskega sklopa Bodily Transformations, v okviru katerega sta se vprašanja podobe dotikali predavanji Dongmyung Ahn in Monice Salazar. Muzikologinja in glasbenica Dongmyung Ahn (Graduate Center, City University, New York) je v svoji predstavitvi Orientis Partibus or the »Song of the Ass« (MS Egerton 2615): An Agent of Transformation and Transportation predstavila pesem Orientis Partibus, ki se je pela zlasti v Franciji v 13. stoletju. Pesnitev slavi vlogo osla v bibliji. Dongmyung Ahn se je osredotočila na trenutek, ko je bila pesem odpeta med mašo. Poudarila je, da je pesem psihološko učinkovala na poslušalca, saj je prenašala sporočila krščanstva. Elementi glasbe, teksta in podobe so delovali tako, da so podkrepili božjo resnico.

Monica Salazar (University of Texas, Humanities and Aesthetics) je v predavanju Medieval Dances of Death naredila primerjavo med srednjeveškimi in renesančnimi upodobitvami motiva mrtvaškega plesa. Po njenem mnenju je kasnejše upodobitve tega motiva dopolnjevalo tudi drugačno občutenje lastne smrti, ki je postajalo bolj individualizirano in vse manj del kolektivnega občutja skupnosti. Spregovorila je o povečani tesnobi glede usode duše v kombinaciji s preobremenjenostjo razmišljanja o smrti, kar je povzročilo opustošenje po kugi (1347–1353), ki je terjala življenja približno tretjine prebivalstva tedanje Evrope. Sama se je osredotočila na vizualne prikaze tega motiva, ki je bil pogost tudi v literaturi tistega časa. Izpostavila je, da je bila vodilna tema minljivost posvetnega blagostanja in neizogibnost smrti.

            V zadnjem sklopu Ephemeral Tranformations je Paige Prater (University of North Texas) predstavila temo Marvelous Monstrosities: Hybrid Images of Christ and the Saint Michael in the Middle Ages. Osredinila se je na hibridnost oblik na upodobitvah tako Kristusa kot nadangela Mihaela. Pokazala je upodobitve srednjeveških fresk in iluminacij, na katerih je krilati Mihael upodobljen v trenutku, ko z mečem ubije zmaja z več glavami ali zmagoslavno stoji na njem. Predstavila pa je tudi Kristusa, upodobljenega na križu ali nad zmajem oziroma kačo.

V tem sklopu sem sodelovala tudi sama s prispevkom Transgressions through Dreams in the Middle Ages, poudarek pa je bil na nezaupljivem odnosu do sanj v delih krščanskih piscev in na pomenu vizij, ki so nastale pri polni zavesti.

Sledila je predstavitev Emily Anderson (Southern Methodist University), ki je nastopila s predavanjem Flesh and Bone: The Materiality of Ivory in Medieval Iberia. Kristjani so z juga Iberskega polotoka prinesli muslimanske slonokoščene skrinjice, v katerih so shranjevali kozmetiko in parfume, ter iz njih naredili relikviarije. Islamska ikonografija je bila redko v celoti spremenjena, običajno so skrinjicam dodali le kosti krščanskih svetnikov. Prav slonova kost naj bi po besedah Emily Anderson zadostila spiritualnim in fizičnim potrebam tako kristjanov kot muslimanov. Izpostavila je, da je bila slonova kost nadomestilo za meso, pa naj je šlo za neomadeževano meso svetnikov ali kalifov.

            Na predhodnih konferencah so spregovorili profesorji umetnostne zgodovine dr. Corine Schleif (Arizona State University), dr. Joan Holladay (University of Texas, Austin), Jan Marquardt (Eastern Illinois University), dr. D. Fairchild Ruggles in dr. Anne D. Hedeman (University of Illinois) ter dr. Jean Givens (University of Connecticut). Povabljena predavateljica umetnostne zgodovine je bila tokrat dr. Janet Snyder (West Virginia University). V predavanju z naslovom The Medieval Metamorphosis of Materials: Discovering Power and Meaning in Appropriated Eastern Textiles as Depicted in Western Art je predstavila vpliv tekstila z Vzhoda na umetnost v Zahodni Evropi s posebnim poudarkom na upodobitvah trakov na kipih. Predavala je tudi muzikologinja dr. Susan Boynton (Columbia University), ki je v svojem predavanju From Seeing, to Hearing, to Singing: Transformations of the Man of Sorrows, ca. 1340–1503 prepletala elemente glasbe, teksta in podobe, kar je dodatno poudarila z glasbenimi izseki pevcev.

            Opisana predavanja s področja umetnostne zgodovine so se dotikala različnih področij srednjeveške umetnosti, od kiparstva, arhitekture do slikarstva. Predavatelji so obravnavali zlasti umetnost v Zahodni Evropi in judovsko, muslimansko ter krščansko likovno tradicijo. Ukvarjali so se predvsem z ikonografskimi in slogovnimi vprašanji, ki so jih običajno umestili v širši družbeni kontekst, v katerem so nastala obravnavana dela.V zaključku velja omeniti gonilno silo in snovalko teh konferenc, in sicer profesorico srednjeveške umetnostne zgodovine na Collegeu of Arts and Design univerze Severni Teksas dr. Mickey Abel. Njena želja je s kontinuiteto tovrstnih dogodkov povezati različna področja znanj in povečati prepoznavnost medievalistike. Srečevanje študentov in profesorjev iz različnih držav ter povabljenih predavateljev tako privede do spodbudnega okolja za nadaljnje raziskovanje in izmenjavo različnih znanj.

Slikovno gradivo:

1. College of Arts and Design (foto Zora Žbontar)

2. Udeleženci konference (foto Zora Žbontar)

3. Rostislav Tumanov (foto Scott Manning)

4. Lauren Richman (foto Scott Manning)

5. Courtnee Kendrick (foto Scott Manning)

6. Georg Geml (foto Scott Manning)

7. Emily Anderson (foto Scott Manning)

8. Janet Snyder (foto Scott Manning)

9. Susan Boynton (foto Zora Žbontar)