Monika OSVALD

TEFAF 26 Maastricht in Art Market Report 2013 – Kitajska in Brazilija, obetajoča umetnostna trga

Letošnji TEFAF (The European Fine Art Fair), ki je potekal od 15. do 24. marca v Maastrichtu in je že šestindvajseti po vrsti, se lahko pohvali z visokimi številkami: 70.000 obiskovalcev (med temi kar 9.500 gostov na predogledu), 265 skrbno izbranih razstavljavcev iz 20 držav in mojstrovine v skupni vrednosti 4 milijarde €.

TEFAF 26 – Preverjeni in učinkoviti načini komunikacije

Med sejemskimi prodajami, ki so bile po zagotovilih organizacijskega odbora zelo dobre, je bila največ medijske pozornosti deležna londonska galerija Johnny Van Haeften. Omenjeni galeriji, ki je med vodilnimi v Evropi za nizozemsko in flamsko slikarstvo, sta namreč uspeli dve preprodaji z velikimi zaslužki. Prva je bila finančno sicer manj pomembna, vendar prestižna, saj je sliko flamskega slikarja in grafika Paula Brila z naslovom Sv. Hieronim v skalnati krajini kupila Kraljeva slikarska zbirka Mauritshuis v Haagu (1). Galerija, ki je za sliko na avkciji pri londonski hiši Christie's decembra 2012 plačala približno 500.000 £, je na sejmu postavila ceno 950.000 £, vendar naj bi bilo delo po pogajanjih prodano za 750.000 £.

Več zaslužka je prineslo delo Jacoba Jordaensa, Srečanje med Odisejem in Navzikao, ki ga je galerija na isti avkciji kupila za približno 2.05 milijona £, na sejmu pa naj bi zanj iztržila 6.5 milijona $; kupec v tem primeru ni znan. Medijsko odmevnost prodaje je podkrepilo »naključje«, saj je bila varianta Srečanja med Odisejem in Navzikao na prodaj tudi pri londonski galeriji Jean-Luc Baroni, vendar je v tem primeru šlo za pripravljalni karton za nikoli izdelano tapiserijo.

Zgodba o nakupu za (sorazmerno) nizko ceno na dražbi in kasnejši prodaji na TEFAF-u, seveda z velikim dobičkom, je stalnica v promociji sejma – kljub klišejskosti se vedno obnese, pa čeprav ni zmeraj povsem verodostojna (ker morda do sklenitve posla sploh ni prišlo). Recimo, galerija Otto Naumann iz New Yorka je na sejmu prodajala delo Diega Velázqueza Portret moškega v belem ovratniku. Sliko je kupila na dražbi pri londonski avkcijski hiši Bonhams decembra 2011 za 4.7 milijona $, na sejmu je zanjo zahtevala 14 milijonov $. V tiskovnih poročilih TEFAF-a se je kot morebitni kupec omenjal The Getty Museum, vendar je na spletni strani galerije slika še vedno na prodaj (2).

Razstava van Goghovih risb, simpozij in TEFAF Peking 2014

Osrednje sejemsko dogajanje sta dopolnila razstava osemnajstih risb Vincenta van Gogha iz muzeja v Amsterdamu, ki so zaradi občutljivosti le redko na ogled, in že tradicionalni simpozij, letos poimenovan Rising Stars in the Art World. Emerging Markets and Top Performing Artists. Primerno zvezdniško je nastopila glavna gostja simpozija, portugalska umetnica Joana Vasconcelos, ki je lansko leto kot prva ženska in doslej najmlajša umetnica gostovala v Versaillesu. Njeno živopisno visečo kreaturo z lovkami, poimenovano Mary Poppins, ki je bila lani na ogled v Trianonu, so kot kandelaber obesili v vhodni avli sejma (seveda na prodaj za 300.000 €). Na simpoziju je, kot že več let zapored, Clare McAndrew predstavila poročilo o lanskoletnem stanju umetnostnega trga, tokrat s posebnim poudarkom na Kitajski in Braziliji (povzetek sledi v nadaljevanju).

Organizacijski odbor z Benom Janssensom na čelu je tik pred koncem sejma oznanil pomembno novost: TEFAF Peking 2014, in to po zgledu evropskega sejma, vendar krajši, le štiri do pet dni, in v jesenskem terminu. TEFAF bo kitajski sejem organiziral v sodelovanju z newyorško ekspozituro hiše Sotheby's, ki je pred tem sklenila »joint venture« s pekinško državno družbo GeHua Cultural Development Group. TEFAF bo pri tem nadzoroval izbor galerij, Sotheby's pa bo zagotovil pravno svetovanje in podatke o kitajskih zbirateljskih preferencah, pridobljene na avkcijah in zasebnih prodajah; za plačilo pričakuje provizijo od prodaje. Povsem nova in nenavadna oblika sodelovanja med avkcijsko hišo in umetnostnim sejmom kaže na specifičnost in pomembnost kitajskega trga, saj se kitajski kupci raje obračajo na avkcijske hiše, kot pa hodijo v galerije.

TEFAF Art Market Report 2013 – Polarizacija umetnostnega trga

Tako rekoč tradicionalno poročilo o umetnostnem trgu v preteklem letu – TEFAF Art Market Report 2013. The Global Art Market with a focus on China and Brazil – je tudi letos pripravila dr. Clare McAndrew, kulturna ekonomistka, specialistka za umetnostne trge in ustanoviteljica Arts Economics. Rezultati kažejo, da je umetnostni trg vedno bolj vpet v splošno ekonomsko in družbeno dogajanje, saj se polarizacija na bajno bogastvo na ozkem vrhu in životarjenje od sredine proti dnu vse bolj zrcali tudi v prodaji umetnin.

Vrednost globalnega umetnostnega trga (avkcijske hiše in trgovci z umetninami) se je zaradi upočasnjene rasti in negotovosti v globalni ekonomiji zmanjšala za 7 % na 43 milijard €, obenem je upadel tudi volumen transakcij, in sicer za 4 % na 35.5 milijona.

Glavni vzrok je dramatičen upad kitajskega trga za 24 % vrednosti na 10.6 milijarde €. Globalno zmanjšanje je nekoliko omilil porast prodaje v ZDA za 5 % na 14.2 milijarde €, kar je privedlo tudi do deloma spremenjene geografske porazdelitve umetnostnega trga. ZDA so sedaj spet na prvem mestu (33 %) – naj spomnimo, da je bila leta 2011 prva Kitajska s 30-odstotnim deležem –, Kitajska je na drugem (25 %) in Velika Britanija na tretjem mestu (23 %). EU kot celota predstavlja 36 % svetovne prodaje (3 % manj kot lani, 15.8 milijarde €), pri tem se je prodaja v Veliki Britaniji zvišala za 1 %, Francija, Nemčija in Italija pa so imele upad za 12 %.

Avtorica poročila prepoznava sorodnost med trgovanjem z umetninami in drugimi trgi, na katerih so lani prevladovale varnejše naložbe v obveznice in »blue-chip« delnice. Bogati zbiratelji in skladi so se tako odločali za najbolj znana imena na skrajnem vrhu tržišča, imena, ki so se v zadnjih letih prodajala po stabilno najvišjih cenah. To je posledično privedlo do izrazite polarizacije umetnostnega trga z največjimi prodajami na skrajnem vrhu ter zelo skromnimi v srednjem in nižjem cenovnem razredu. Pri »dragih« prodajah so bile uspešne zlasti avkcijske hiše, ki jim je v lanskem letu uspelo dobiti najboljša dela majhnega števila »bue-chip« umetnikov moderne in sodobne umetnosti. Sicer pa je razmerje med trgovci z umetninami in avkcijskimi hišami 52 % proti 48 % glede na vrednost (na razvitih trgih, to je v ZDA, Veliki Britaniji in Franciji) ter 55 % proti 45 % v volumnu.

Toda kljub visokim cenam na vrhu se je avkcijska prodaja (likovne umetnosti) lani zmanjšala za 10 % na 20.9 milijarde € (Kitajska vodilna s 33 %, druge ZDA 30 %, tretja Velika Britanija 20 %); manjši je bil tudi volumen, in sicer za 8 % (3).

Porazdelitev prodaje po sektorjih je na avkcijskih prodajah odsevala glavni trend, saj so bile najvišje cene dosežene pri »povojni in sodobni umetnosti«, ki predstavlja 43 % vrednosti (lani dosežen rekordni nivo ok. 4.5 milijarde €), sledi »moderna umetnost« s 30 %. Drugi sektorji so stabilni, »impresionisti in postimpresionisti« z 12 %, »stari mojstri« z 11 % itd.

Povprečna cena prodanega dela likovne umetnosti je v Evropi znašala nekaj več kot 21.000 €, v Veliki Britaniji 66.000 € in v ZDA približno 48.400 €. Tu se je zvišala za 34 %, saj so bila lani najdražja dela prodana ravno v New Yorku, recimo Krik Edvarda Muncha pri Sotheby's za 120 milijonov $, kar predstavlja rekord za avkcijsko prodajo, in na primer dve platni Marka Rothka – Orange, Red and Yellow pri Christie's in Royal Red and Blue pri Sotheby's – za 87 milijonov $ oziroma za 75 milijonov $. Drago so se prodajala tudi dela v Londonu, med njimi Abstraktna podoba Gerharda Richterja pri Sotheby's za 26 milijonov €, kar je rekord za še živečega umetnika. Toda pri tem velja izpostaviti dejstvo, da je mediana za prodano delo v Veliki Britaniji le približno 4.400 € in v ZDA okoli 2.660 €. Velika večina, to je skoraj 93 % prodanih del, je dosegla vrednost pod 50.000 € (vendar to predstavlja le okoli 19 % vrednosti celotne prodaje avkcijskih hiš) in le 0.2 % nad 2 milijona € (kar je približno 34 % vrednosti celotnega prometa).

Vrednost prodaje se je pri trgovcih z umetninami (likovna in dekorativna umetnost plus antikvitete) zmanjšala za 4 % na 22.2 milijarde €, kar je posledica stagnacije »srednjega trga« in upada prodaje v malih galerijah. Pri tem so zelo zgovorne številke: trgovci s celoletno prodajo pod 500.000 € so imeli lani 17-odstotni padec, prodaji med 500.000 € in 2 milijonoma € ter med 2 in 10 milijoni € sta upadli za 1 % oziroma 2 %, toda prodaja nad 10 milijonov € je porastla za 55 %. Pri tem je 76 % trgovcev doseglo manj kot 2 milijona € in 40 % manj kot 500.000 €, kar pomeni, da se velika večina galerij »bojuje« na majhnem prostoru.

Trgovci so največ prodaje dosegli na sejmih, kar 36 % (13 % na mednarodnih, 23 % na domačih), kar je 5 % več kot leta 2011. Sledijo prodaja v galerijah s 44 %, zasebno z 8 %, avkcije s 4 % in spletna prodaja z 8 %.

Manjša prodaja na kitajskem trgu, toda tudi manj špekulacij

Kitajski trg je bil zadnjih pet let najhitreje rastoči trg na svetu in najpomembnejši med novimi trgi, tako po obsegu prodaje kot po mednarodni pomembnosti njegovih kupcev. Po dveh letih izjemne rasti (naj spomnimo, da je leta 2011 Kitajska postala vodilni umetnostni trg s 30-odstotnim deležem) je lani prodaja dramatično upadla, in to za 24 % na 10.6 milijarde €, kar je Kitajsko spet postavilo na drugo mesto za ZDA. Razlogi za upad prodaje so manjše povpraševanje (manjša ekonomska rast in omejitev likvidnosti), omejeno število visokokakovostnih in dragih umetnin na trgu ter umik ali zmanjšanje deleža številnih skladov in špekulativnih investitorjev.

Glavno gibalo kitajskega trga so avkcije, saj predstavljajo 70 % prodaje na Kitajskem. Galerijski sektor, čeprav v porastu, še ni zadostno razvit. Tudi avkcijska prodaja ni optimalna, saj je premalo regulirana in ji precej primanjkuje strokovnih kadrov. Med letoma 2009 in 2011 se je avkcijska prodaja povečala za 350 %, lani pa se je zmanjšala za 30 % na 6.9 milijarde € (4).

Če pogledamo prodajo po sektorjih, prevladuje likovna umetnost (glede na dekorativno umetnost in antikvitete) s 57 % vrednosti prodaje in 54 % volumna. Pri tem je na prvem mestu kategorija »tradicionalno kitajsko slikarstvo in kaligrafija« (primerjamo jo lahko z »evropskimi starimi mojstri«) z 48 % vrednosti. Keramika in druge dekorativne umetnosti predstavljajo 27 % vrednosti, oljno slikarstvo in sodobna umetnost pa le 9 % vrednosti, čeprav ravno sodobna umetnost dosega najvišje cene. Recimo, slika umetnika Li Kerana z naslovom Rdeče gore je na avkciji pri Poly International dosegla ceno 35 milijonov € in Oda domovini slikarja Qi Baishija pri isti avkcijski hiši približno 10 milijonov €.

Izjemno pozitiven je podatek, da je število skladov in s tem špekulacij v lanskem letu radikalno upadlo, in to kar za 75 %; na vrhuncu leta 2011 je bilo na trgu več kot 70 skladov, ki so upravljali 1.5 milijarde € vredno premoženje.

Kljub lanskoletnemu padcu ostaja Kitajska najpomembnejša med umetnostnimi trgi v razvoju, tako po obsegu domače prodaje kot po mednarodni pomembnosti njenih kupcev. Kitajska je namreč pomemben uvoznik umetnostnih del, saj je s 7 % četrta na svetu, za ZDA, Veliko Britanijo in Švico, obenem pa njen uvoz krepko presega izvoz (preko 1 milijardo € proti 589 milijonom €).

V zadnjem času sicer nekoliko upočasnjena, a kljub temu vztrajna rast bruto domačega proizvoda vpliva tudi na umetnostni trg. Tudi v lanskem letu je število bogatih potrošnikov narastlo in Kitajska je z 1.1 milijona dolarskih milijonarjev globalno na sedmem mestu s 4 %, poleg tega ima kar 116 dolarskih milijarderjev, po številu katerih je na drugem mestu z 12 % (5). Porast bogastva vpliva tudi na širitev srednjega sloja in leta 2020 bo predvidoma 21 milijonov kitajskih gospodinjstev z dohodki nad 34.000 $ letno, kar pomeni 60 milijonov sorazmerno premožnih potrošnikov.

V raziskavi, ki jo je Ledbury Research leta 2012 pripravil za banko Barclays in v kateri so predstavljene globalne nakupovalne ter naložbene navade dva tisočih »high net worth individuals« (6), se je pokazalo, koliko premoženja imajo ti posamezniki naloženega v dragocenosti (umetnine, antikvitete, novci, vino, luksuzni avtomobili, dragulji in žlahtne kovine) (7). Po državah je seznam takle: Združeni arabski emirati 18 %, Kitajska 17 %, Brazilija 15 %, ZDA 9 %, Velika Britanija 7 %. Pri kitajskih milijonarjih izstopa zlasti dejstvo, da jih je kar 39 % vlagalo iz finančnih motivov (ZDA 9 % in Velika Britanija 11 %) (8). Kitajski zbiratelji umetnin so usmerjeni zlasti na domači trg, starejši v »tradicionalno kitajsko umetnost«, mlajši v sodobno umetnost. Na celinskem Kitajskem (brez Hongkonga) naj bi bilo le 30 zbirateljev internacionalne umetnosti.

Brazilija, vzhajajoča zvezda

Če je Kitajska pomemben uvoznik (s strogo regulativo pri izvozu lastne, zlasti tradicionalne produkcije), je situacija v Braziliji diametralno nasprotna, saj je država protekcionistično naravnana do internacionalne umetnosti, ima pa bogat primarni trg in številne subvencije pri izvozu lastne produkcije. To so splošne ugotovitve Clare McAndrew, ki je v poročilo vključila prvo študijo o brazilskem umetnostnem trgu nasploh.

Lanskoletna prodaja v Braziliji je obsegala 455 milijonov €, kar predstavlja okoli 1 % celotnega globalnega trga. Razmerje med prodajo v galerijah in v akcijskih hišah je z 79 % proti 21 % močno v prid galerij. Trgovci z umetninami so lani dosegli porast za 31 % na 358 milijonov €, vendar so še pod vrhuncem iz leta 2011 (391 milijonov €). Toda posamezni parametri se precej razlikujejo tako glede na globalni kot na kitajski trg. Kar 87 % trgovcev je imelo lani promet pod 50.000 € in nihče ni presegel 350.000 € (globalno 6 %). Avkcijska prodaja je lani upadla za 31 % vrednosti na 97 milijonov € (vrhunec leta 2011 s 141 milijoni €). Največji avkcijski hiši sta Bolsa de Arte in Lordello and Gobbi. Galerij je okoli 4.000, od tega jih je 80 % v São Paulu in Riu de Janeiru, v prestolnici Brasilii so le redke. Omenimo samo nekaj najpomembnejših: Raquel Arnaud, Luisa Strina, Nara Roesler, Fortes Vilaça, Marilia Razuk, Mercedes Viegas, Laura Marsiaj, A Gentil Carioca itd.

Brazilija ima izjemno visoke uvozne davke, zato predstavljajo domači umetniki – in pri tem zlasti primarni trg – kar 79 % prometa. Dela so se v približno uravnoteženem razmerju prodajala tako v galerijah (49 %) kot na sejmih (47 %), zlasti na domačih (35 %). Med sejemskimi prireditvami se mednarodno vedno bolj uveljavljata São Paolo Arte (od leta 2005 dalje) in ArtRio (ustanovljen leta 2011). Stroga uvozna zakonodaja je v sejemskem času »zamrznjena«, zato sta omenjena sejma pomembna priložnost zlasti za velike mednarodne galerije. Zaradi visokih davkov in stroge uvozne regulacije obsega uvoz le 12 milijonov €, nasprotno pa se je izvoz v desetih letih povečal za 1500 % in je leta 2011 obsegal 41 milijonov €.

V umetnostnem svetu je zanimanje za latinskoameriško in zlasti brazilsko umetnost vedno večje (recimo Armory Focus leta 2011 in Europalia. Brasil istega leta v Bruslju), kar je vplivalo na porast prodaje brazilskih umetnikov zunaj Brazilije med letoma 2010 in 2012 za 80 %. Toda trg je skoncentriran le na nekaj imen, saj je ozka skupina petih umetnikov (Vik Muniz, Ernesto Neto, Cildo Meireles, Adriana Varejão in Beatriz Milhazes) v zadnjih treh letih dosegla 69 % prodaje (med njimi Beatriz Milhazes 24 %). Na avkcijskih prodajah zunaj Brazilije so med letoma 2005 in 2012 cene narastle za 55 %, najbolj za dela Beatriz Milhazes, in sicer za 629 % (s povprečne cene 104.000 € na okoli 758.000 €), sledi Vik Muniz z rastjo cen za 71 % (s približno 22.000 € na 37.400 €). Leta 2011 je brazilsko delo prvič preseglo milijonsko vrednost, saj je bila slika Adriane Varejão, Parede com Incisões a la Fontana II, pri londonski hiši Christie's prodana za 1.1 milijona £. Toda že leto kasneje je nov rekord postavila Beatriz Milhazes s sliko Meu Limão, ki je pri newyorški hiši Sotheby's dosegla ceno 2.1 milijona $.

Toda največji pomen Brazilije ni v obsegu njenega notranjega trga, ampak v kupni moči rastočega števila bogatih zbiralcev. V Braziliji namreč prebiva 227.000 dolarskih milijonarjev, kar sicer predstavlja le 0,8 % svetovne milijonarske populacije, vendar ima Brazilija največ milijonarjev v Latinski Ameriki, med državami BRICS pa jih ima več le Kitajska. Brazilija ima tudi kar 3 % milijarderjev, kar pomeni osmo mesto na svetu (in največ milijarderjev pro capita). Pri tem je pomemben zlasti podatek, da so številni milijarderji in milijonarji zbiratelji umetnin ter da za naložbe v dragocenosti namenijo kar 15 %.

(1) http://www.mauritshuis.nl/index.aspx?ChapterID=2015&FilterID=974 (21. 4. 2013).

(2) http://www.dutchpaintings.com/velazquez.htm (21. 4. 2013).

(3) Med avkcijskimi hišami imata na trgu največji delež Christie's in Sotheby's, in sicer 36 % ali 9 milijard €. Pri tem je Christie's nekoliko uspešnejša, saj je lani ustvarila 4.8 milijarde €, Sotheby's pa 4.1 milijarde €. Sledita največji kitajski avkcijski hiši, Poly International s 732 milijoni in China Guardian s 625 milijoni €.

(4) Pri tem so največ škode utrpele največje avkcijske hiše na Kitajskem: Poly International je zaslužila 732 milijonov € (skoraj polovico manj kot v letu 2011, ko je presegla 1.4 milijarde €), China Guardian pa 625 milijonov € (54 % manj kot leta 2011 z 1.3 milijarde €). Tudi za Sotheby's in Cristie's v Hongkongu leto ni bilo dobro, saj sta izgubila 60 % oziroma 39 % prodaje.

(5) Izraz dolarski milijonarji (dollar millionaires) zasledimo v Global Wealth Databooks, ki jih publicira Credit Suisse. Leta 2012 naj bi bilo na svetu 28.6 milijona posameznikov, ki imajo premoženje v vrednosti najmanj enega milijona dolarjev (pri tem so upoštevane vse naložbe, tudi v nepremičnine). Strožja so merila za vstop v kategorijo HNWI (high net worth individual), ki jo v svojih poročilih World Wealth Report uporablja Capgemini (skupaj z Merrill Lynch ali RBC Consulting): milijon dolarjev velja le za sredstva, ki so namenjena investiranju (torej brez rezidence); takih posameznikov naj bi bilo konec leta 2011 okoli 11 milijonov.

(6) Ledbury Research za Barclays, Wealth Insights. Profit of Pleasure. Exploring the Motivations behind Treasure Trends, 2012.

(7) V poročilih zasledimo različna poimenovanja, zlasti »treasure assets« ali »investments for passion«.

(8) Predvideva se, da bo potrošnja luksuznih dobrin na Kitajskem še naraščala. Po raziskavi HSBC, News and Insight, iz leta 2012 je bil delež Kitajcev pri globalni potrošnji luksuznih dobrin leta 2007 le 5 %, lani pa že 25 %.

Slikovno gradivo:

1. Vrtnice v vhodni avli TEFAF 2013 (foto Loraine Bodewes)

2. Jacob Jordaens, Srečanje med Odisejem in Navzikao

3. Jacob Jordaens, Srečanje med Odisejem in Navzikao (detajl)

4. Joana Vasconcelos kot gostja simpozija

5. Joana Vasconcelos, Mary Poppins