Monika OSVALD

Beneški bienale 2013. Enciklopedična palača in fundacije vzdolž Canala Grande

Največje »odkritje« letošnjega 55. beneškega bienala in glavna atrakcija je vsekakor njegov umetniški vodja Massimiliano Gioni, ki je obenem kurator osrednje razstave s programsko zastavljenim naslovom Enciklopedična palača. Massimiliana Gionija, ki je trenutno direktor razstavnega programa v newyorškem New Museumu in umetniški vodja Fundacije Nicole Trussardija v Milanu, je predsednik bienala Paolo Baratta izbral, kot je sam rekel, »da bi v Benetke prinesel novega duha«. Gioni je s štiridesetimi leti najmlajši umetniški vodja bienala doslej.

Massimiliano Gioni je začel svojo kariero kot urednik sprva italijanske in potem ameriške izdaje revije Flash Art, pri snovanju katere se je srečal z Mauriziem Cattelanom in Francescom Bonamijem, kar je odločilno vplivalo na njegovo nadaljnjo pot. Ko je bil slednji pred desetimi leti umetniški vodja beneškega bienala, je Gioniju zaupal sekcijo La Zona. S Catellanom in Ali Subotnick (sedaj kuratorka pri The Hammer Museumu v Los Angelesu) je leta 2002 v newyorškem Chelseaju ustanovil The Wrong Gallery, majhen neprofitni galerijski prostor v velikosti enega kvadratnega metra, v katerem so organizirali več kot štirideset razstav. Najpomembnejši dosežek tria je bil četrti berlinski bienale z naslovom Of Mice and Men leta 2006. Gioni je bil leta 2010 imenovan za edinega umetniškega direktorja bienala Gwangju v Južni Koreji (omenjeni bienale je navadno zaupan skupini kuratorjev). V dogodku, ki ga je poimenoval 10.000 Lives, je na osnovi podobnih principov kot na letošnjem bienalu pokazal dela več kot stotih umetnikov v časovnem razponu od leta 1901 do 2010. Korejski bienale v Gionijevi izdaji je privabil več kot 500.000 obiskovalcev (vsaj toliko jih pričakujejo tudi v Benetkah). Sicer pa Gioni ni uspešen le pri širjenju publike, ampak tudi pri zbiranju denarja: njegovi razstavi je bilo v skupnem proračunu bienala, ki je znašal kar 13 milijonov evrov, namenjenih 1,8 milijona evrov, toda sam si jih je uspel nabrati še 1,5 milijona.

Enciklopedična palača je sicer na prvi ogled ne povsem razumljiva, vendar trdno strukturirana in nadvse premišljena razstava, ki je dala vsebinski okvir celotnemu bienalu. Razprostira se na dveh lokacijah, v Arsenalu in v glavnem paviljonu v Giardinih. V njunih vhodih sta postavljena osrednja razstavna predmeta, ki pomenita ključ do interpretacije celotne miselne zgradbe. V veži Arsenala se obiskovalec najprej sooči z maketo 136-nadstropnega muzeja človeških dosežkov, poimenovanega Enciklopedična palača. Ta muzej si je v petdesetih letih 20. stoletja zamislil in ga pri ameriških oblasteh tudi patentiral neki samouk italijansko-ameriškega rodu po imenu Marino Auriti. Stal naj bi v Washingtonu, maketa je sprva samevala v lastnikovi garaži, sedaj pa je navadno na ogled v The American Folk Art Museumu na Manhattnu. Kurator je dejal, da je Auritijeva zamisel enaka ambicijam velikih mednarodnih razstav, da bi pokazale presežek globalne ustvarjalnosti. Realizacija je v obeh primerih omejena le na imaginacijo.

Gioni je zato v okroglem vestibulu glavnega paviljona v Giardinih razstavil štirideset miniatur iz malo poznane Rdeče knjige Carla Gustava Junga (Fundacija C. G. Junga, Zürich). Znameniti švicarski psihiater je rokopis, ki obsega 205 strani, imenovan tudi Liber novus, pisal in iluminiral kar šestnajst let (med letoma 1914 in 1930) ter v tem času razvil večino svojih teorij o arhetipih, kolektivnem nezavednem in individuaciji. Jungov rokopis je bil širši publiki prvič predstavljen šele leta 2009 in njegova razgrnitev na bienalu je že sama po sebi prava redkost. Rdečo knjigo je Jung ustvaril, sledeč tehniki aktivne imaginacije, to je meditativne tehnike, pri kateri se vsebine posameznikovega nezavednega prevedejo v podobe in naracije. Gioni je tako namesto subjektivnega in nujno zelo omejenega pregleda sodobne ustvarjalnosti pripravil »študijsko razstavo« o temeljih umetnostne kreacije. V razstavo je vključil dela znanih in povsem neznanih ustvarjalcev, ne le umetnikov; posebno mesto je prepustil Cindy Sherman, ki je v vlogi kuratorke pripravila »kabinet kuriozitet«, izrecno subjektiven namišljeni muzej človeškega telesa in imaginacije, v katerega je postavila dela njej pomembnih umetnikov (recimo Robert Gober, Charles Ray, Paul McCarthy, Rosemarie Trockel). V Gionijevo razstavo so vključeni tudi vsi štirje letošnji dobitniki nagrad: Marisa Merz in Maria Lassnig, ki sta prejeli zlatega leva za življenjsko delo, Tino Seghal z zlatim levom za inovativnost v umetniški praksi in Camille Henrot, dobitnica srebrnega leva za najobetavnejšo mlado umetnico.

Nacionalnih paviljonov in med njimi tudi slovenskega ne bomo posebej predstavljali, saj so bili ustrezne pozornosti deležni v drugih medijih. Omenimo le instalacijo ameriške umetnice Sarah Sze, ki je s kaotičnim redom sinonim za letošnji bienale, ter zamenjavo paviljonov med Francijo in Nemčijo. V nemškem se po izboru kuratorke Susanne Gaensheimer soočijo izrecno »nenemški« umetniki: Ai Weiwei, Romuald Karmakar, Santu Mofokeng in Dayanita Singh. Ai Weiwei, ki še vedno ne sme iz Kitajske, je v Benetkah še kako prisoten. Zuecca Project Space je ob sodelovanju z Lisson Gallery postavila njegovo razstavo Disposition, in sicer na dveh lokacijah. Tako je Ai Weiwei v prostorih na Giudecci instaliral Straight, dolge metalne konstrukcijske palice, ki so jih pobrali iz šol, porušenih med potresom v Sečuanu leta 2008 (prvič na ogled leta 2012 v Hirshhorn Museumu, Washington). Še zgovornejša je postavitev v cerkvi sv. Antonina z naslovom S. A. C. R. E. D. 2011-2013, ki je akronim za Supper, Accusers, Cleansing, Ritual, Entropy, Doubt. V cerkveni ladji je razporejenih šest dioram iz železa in pleksistekla, v katere so vstavljene miniaturne kiparske kompozicije. Umetnika so namreč v času prejšnjega bienala kitajske oblasti zaprle in prizori pripovedujejo njegove izkušnje ob odvzemu prostosti.

Kitajska prisotnost se v Benetkah ne omeji le na Weiweija. Poleg številnih posameznih projektov velja omeniti zlasti dve pregledni razstavi v podaljšku Arsenala. Prva z naslovom Passage to History. Twenty Years of La Biennale di Venezia and Chinese Contemporary Art zaznamuje dvajseto obletnico, kar so sodobni kitajski umetniki prisotni na bienalu (kuratorja Lü Peng in Achille Bonito Oliva, ki je bil umetniški vodja bienala leta 1993). Razstava razkriva ozadja »prehoda kitajske umetnosti v zgodovino«, ki je bil plod skupnih prizadevanj zahodnih kuratorjev ter kitajskih umetnikov in kritikov (organizator razstave Museum of Contemporary Art, Chengdu). Druga, prav tako pregledna razstava je poimenovana Voice of the Unseen. Chinese Independent art 1979/today (organizator Guangdong Museum of Art). Predstavitev odgovarja na vprašanje, kdo so in kaj delajo kitajski umetniki, ki so z zgodovinsko razstavo »na zidu demokracije« v pekinškem Xidanu leta 1979 dali življenje neodvisni kitajski umetnosti. Ob tem je s kitajskega zornega kota z več kot stotimi umetniki predstavljena zgodovina kitajske umetnosti zadnjih tridesetih let.

Na beneškem bienalu so poleg osrednjih enako pomembni dogodki ob robu (za umetnostni trg verjetno še pomembnejši), kar v Benetkah pomeni v palačah ob Canalu Grande.

Fundacija Françoisa Pinaulta je že pred štirimi leti prenovila Punto della Dogana in se tako – ne le simbolno – postavila ob bok najuglednejši beneški fundaciji, Fondazione Giorgio Cini. Na predvečer letošnjega bienala so tamkaj otvorili novo razstavo z naslovom Prima materia, pri kateri sta kuratorja Caroline Bourgeois in Michael Govan sledila podobnemu idejnemu ozadju kot Massimiliano Gioni ter ob tem zapisala: »Živimo v obdobju globalnega pluralizma. Štirje temeljni elementi slikarstva, kiparstva, instalacije in performansa so izoblikovani iz pramaterije medijev, ne samo iz substance filma, videa in interneta, ampak iz njihove globalne difuzije.« Razstava, na kateri je trideset umetnikov iz zbirke Pinault predstavljenih z osemdesetimi deli, je zgrajena na primerjavi med arte povera in sorodnim japonskim gibanjem Mono-ha. Obogatena je z izbranimi monografskimi predstavitvami (denimo Llyn Foulkes, Mark Grotjahn in Marlene Dumas) in številnimi novimi deli že uveljavljenih umetnikov (David Hammons, Thomas Schütte, Adel Abdessemed), v osrednjem kubičnem prostoru pa je na piedestal postavljen Zeng Fanzhi. Na sedežu omenjene fundacije v Palazzu Grassi je letos celoten razstavni prostor prvič namenjen enemu samemu umetniku. Rudolf Stingel, ki je sam kuriral svojo razstavo, se je – kot že večkrat doslej – poigral s konceptom odnosa med arhitekturo in slikarstvom. Celotno površino palače je tokrat pokril z motivom orientalske preproge in med dekorativne elemente v rdečih odtenkih perspektivično domišljeno postavil trideset podob v grizaju.

Fundacija Prada je svoj beneški sedež v palači Ca' Corner della Regina inavgurirala že leta 2011, letos pa je njen umetniški vodja Germano Celant (ob sodelovanju s Thomasom Demandom in Remom Koolhaasom ter na podlagi raziskave Gettyjevega inštituta) poustvaril znamenito razstavo Haralda Szeemanna When Attitudes Become Form v Kunsthalle Bern leta 1969. Toda na ogled niso le umetniški predmeti in instalacije; v freskirano beneško palačo so »prenesli« celo parket in bele zidove bernske Kunsthalle ter tako z arheološko natančnostjo rekonstruirali izvorni ambient. Szeemann je leta 1969 v bernski instituciji odprl vrata novim raziskovanjem, ki jim je bil skupen odmik od pop umetnosti in minimalizma ter ki so odpirala nova polja procesualne in konceptualne umetnosti, arte povera in land arta. Toda kako razumeti Celantov remake? Kot študijsko raziskavo z novim branjem, kot nostalgičen spomin na mladost ali kot še eno v vrsti številnih promocij arte povera, ki je v zadnjih letih prisotna na vseh pomembnih umetnostnih manifestacijah? Morda kot vse to in obenem kot izraz tendence, ki se kaže v odmiku od kiča novega popa v bolj kontemplativno umetnost, kar je razvidno tudi iz letošnjega razstavnega programa versajske palače, ki po Koonsu, Murakamiju in Vasconcelosovi gosti Giuseppeja Penoneja.

Drugače kot drugi dve je izključno v prihodnost usmerjena Fundacija Viktorja Pinčuka, ki je za čas letošnjega bienala najela Palazzo Contarini Polignac v neposredni bližini Akademije. Sicer prazno palačo so naselili z deli zmagovalcev druge edicije globalnega umetniškega natečaja Future Generation Art Prize @ Venice 2013. Med enaindvajsetimi finalisti, pri katerih ni vedno jasno, zakaj so se v množici štiri tisočih prijavljenih umetnikov, starih do 35 let, ravno izbrani uvrstili v ožji krog, je povsem zasluženo zmagala Lynette Yiadom Boakye (vključena tudi v Gionijevo palačo). Lynette je mlada britanska slikarka ganskega porekla, ki je letos med nominiranci za Turnerjevo nagrado. Njena dela, ki – naslikana v odtenkih barvne palete realistov 19. stoletja – upodabljajo imaginarne portrete v virtuozni slikarski tehniki, se kljub vsem reminiscencam na že videno zdijo izjemno inovativna.

Letošnji bienale je izredno kompleksen in intelektualno bogat umetnostni dogodek, ki kljub pomnožitvi podobnih prireditev postavlja Benetke na sam vrh – nekaj malega seveda k temu pripomore tudi magičnost tega izjemnega lagunskega mesta.

Slikovno gradivo:

1. Carl Gustav Jung, Rdeča knjiga (Enciklopedična palača)

2. Sarah Sze, Triplepoint (Ameriški paviljon)

3. Dela LynetteYiadom Boakye (Enciklopedična palača)

4. Nagrajenci Fundacije Viktorja Pinčuka z ustanoviteljem nagrade in Damienom Hirstom