Brane KOVIČ

Picasso je doma (tudi) v Baslu

Basel ima prebivalcev le za dobre pol Ljubljane, vendar se ponaša s tretjo največjo koncentracijo Picassovih del na svetu, takoj za New Yorkom in Parizom. Tamkajšnji Umetnostni muzej (Kunstmuseum Basel) je letos (od 17. marca do 21. julija) zbral dostopne umetnine iz mestnih javnih in zasebnih zbirk ter jih zavidljivo število ponudil na ogled. Nina Zimmer, muzejska kustosinja, ki je z Anito Haldemann in ekipo sodelavcev pripravila retrospektivo, je postavitev zasnovala po kronološkem načelu, saj fond sestavljajo dela iz praktično vseh obdobij umetnikovega ustvarjanja.

Seveda se velja na začetku vprašati, kako to, da se je v razmeroma majhnem mestu znašlo toliko Picassovih mojstrovin. Znano je, da je bil ta predel Švice zelo naklonjen moderni umetnosti, za kar ima gotovo neprecenljive zasluge legendarni galerist Ernst Beyeler (1921–2010), ki je kar pol stoletja skrbel za elitno likovno ponudbo doma in po svetu, s Picassom pa je bil v tesnih prijateljskih stikih ter je prodal okrog 400 njegovih stvaritev, večinoma kupcem iz drugih dežel. Toda nekateri lokalni zbiralci so se na nove umetnostne pojave odzvali še prej, recimo podjetnik Rudolf Staechelin (1881–1946), ki je prvo Picassovo sliko, Brata iz leta 1906, kupil že leta 1917. Bankir Raoul La Roche (1889–1965) si je nekaj let pozneje privoščil kar štiri slike in jih ponosno vključil med druge sodobne umetnine v svoji vili, za katero mu je načrte izdelal slavni arhitekt Le Corbusier. Na spisku lastnikov Picassovih del sta še ladjar Karl Im Obersteg (1883–1969) in züriški veletrgovec s tekstilom Georges Bloch (1902–1984), ki si je zadal nalogo, da bo zbral vse Picassove grafike (kakih 2000 jih je, od teh jih je baselskemu muzeju poklonil 70, preostale pa je razdelil med številne druge švicarske muzejske ustanove) in sestavil njihov catalogue raisonné.

Muzej je seveda kupoval tudi sam, prvega Picassa je pridobil leta 1926, leta 1967 je mesto po sklepu, izglasovanem na referendumu, od prebivalcev za muzejske odkupe zbralo 2,4 milijona frankov, dodatnih 6 milijonov je posodila občina, mojster iz Malage pa je bil nad odločitvijo Baselčanov tako navdušen, da jim je podaril še štiri svoja dela. Ko je namreč prišel na obisk, ga je s pročelja Kunstmuseuma pozdravil transparent z napisom »Die Picassos sind da!« (»Picassi so tukaj!«). Na tokratni razstavi je iz muzeja približno tretjina eksponatov, drugo tretjino (18 slik, 4 kipe, 8 risb in 2 grafiki) je posodila Fundacija Beyeler iz bližnjega Riehena, preostalo pa zasebni zbiralci – nekateri z imeni, drugi so želeli ostati anonimni. Večina muzejskih pridobitev je iz povojnega časa, veliko jih je muzej odkupil od Beyelerja, a tudi od galerije Rosengart iz Luzerna, zlasti dela na papirju pa od galerije in avkcijske hiše Kornfeld iz Berna. Ne nazadnje naj omenimo, da je bila pred 21 leti v neposredni bližini muzeja, na Picassovem trgu (Picassoplatz), postavljena velika jeklena skulptura Mož z razprtima rokama, močno povečana različica mojstrove istoimenske male plastike iz leta 1961.

Odlika razstave je vsekakor njena pregledna celovitost, tako rekoč strnjen lok Picassovega ustvarjanja od zgodnjih del z začetka 20. stoletja, modrega in rožnatega obdobja, kubizma, neoklasicizma in spogledovanja z nadrealizmom okrog leta 1930 pa do kvalitetnih slik, nastalih med letoma 1940 in 1950, ter na koncu del iz zadnjega obdobja umetnikovega življenja. V tem zaporedju izstopajo na primer cézannovsko Tihožitje s kruhki in skledo sadja na mizi iz let 1908–1909, risbe in grafike z motivi harlekinov, klovnov in cirkuških artistov, študije za prelomne Avignonske gospodične (1907), v kontekstu analitičnega kubizma nastala Gospodična Léonie (1910), vzorne primere sintetičnega kubizma pa prepoznamo v Ženi s kitaro (1911–1914) in Harlekinu, ki igra kitaro (1914–1918) ter nekoliko poznejšem Sedečem harlekinu (1923), za katerega je Picassu poziral katalonski slikar Jacinto Salvadó; med fantazijskimi transformacijami figuralnih motivov velja omeniti Žensko v fotelju (1927), prav tako pomembno je nadaljevanje Picassovega grafičnega opusa, v katerem prednjači Vollardova suita (100 listov, ki so nastajali v letih 1930–1937), v naslednjem desetletju pa so nastali mnogi ženski portreti v presenetljivih formalnih kombinacijah, nemalokrat s hudomušnimi podtoni, recimo Ženska v zelenem (1944), v kateri je Picasso upodobil svojo tedanjo ljubico Doro Maar, ali skoraj karikaturno predelani Gospodični na bregu Sene (1950) po razvpiti istoimenski sliki Gustava Courbeta iz leta 1857.

Picasso je kljub častitljivi starosti – leta 1961 je dopolnil 80 let in se poročil s 45 let mlajšo Jacqueline Roque – intenzivno risal in slikal, marsikatero risbo pa je nato uporabil kot predlogo za grafiko. V pozni starosti je prav v grafiki dosegel vrhunec s serijo 347 jedkanic, ustvarjenih med marcem in oktobrom 1968 v Mouginsu na jugu Francije, kjer sta znana pariška umetniška tiskarja brata Crommelynck posebej zanj opremila grafični atelje z vsemi napravami in pripomočki za globoki tisk. Kot da bi umetnik hotel povzeti vso svojo ikonografijo, je v teh jedkanicah zajel praktično vse motive in prizore, ki so skozi posamezna obdobja zaznamovali njegov opus, od zaljubljenih parov, mušketirjev, klovnov in toreadorjev do umetnikov z modeli, mitoloških likov in usodnih žensk v njegovem življenju, razpetem med ateljeji, kavarnami in bordeli. V desetletju pred smrtjo je Picasso ustvaril niz kovinskih skulptur, svojevrstnih prostorskih kolažev, za katere je najprej naredil makete iz papirja in kartona, potem pa naročil obdelovalcem kovin, da so jih močno povečane v natančnih proporcih izoblikovali iz pločevine, ki jo je nazadnje dopolnil še z barvnimi posegi. Sočasno je v slikah velikih formatov parafraziral nekaj izbranih mojstrovin svojih znamenitih predhodnikov, med njimi Ugrabitev Sabink (1637/38) Nicolasa Poussina, Tizianovo Venero pred ogledalom (1555) in Chardinovo Ražo (1728). Njegova produktivnost je bila prav osupljiva, v enem dnevu je naslikal več platen s tako lahkoto, kot da bi obračal liste v skicirki. Res je sicer, da ozadjem ni posvečal posebne pozornosti, prav tako se ni kaj dosti zadrževal pri detajlih, toda sproščenost poteze in razigrana inventivnost sta bili dovolj prepričljivi, da se je njegov opus sklenil z nekaj vrhunskimi stvaritvami.