Matej KLEMENČIČ

Almanachov Krošnjar: izjemna nova pridobitev Narodne galerije

Spomladi leta 1930 je bila razprodana ena največjih umetnostnih zbirk, kar smo jih kdaj imeli na Kranjskem. Na gradu Stara Loka si jo je oblikoval Edvard Strahl, po smrti njegovega sina Karla leta 1929 pa so se dediči odločili, da jo prodajo. V času svetovne krize med obema vojnama je bila na ta način izgubljena cela vrsta pomembnih umetnostnih zbirk na ozemlju današnje Slovenije, tudi takih, katerih zgodovini se je dalo slediti daleč nazaj v zgodnji novi vek. Na srečo je bil Karl dovolj kulturno ozaveščen, da je glavnim nacionalnim institucijam omogočil prednostni in za kar četrtino ugodnejšiodkup izbranih del. Po prvi svetovni vojni, ko je Karl pripravil natančen katalog zbirke, se je na gradu večkrat mudil tudi umetnostni zgodovinar in tedanji deželni konservator dr. France Stele ter še pred razprodajo posnel nekaj fotografij notranjosti, ki so še danes dragoceno pričevanje tako o posameznih umetninah v zbirki kot tudi o prostorski ureditvi in s tem o zbirateljskih intencah Edvarda Strahla (1).

Med Steletovimi fotografijami je še posebej zanimiva tista, na kateri vidimo enega od hodnikov starološkega dvorca. Na steni v ozadju visi za kranjske razmere že kar monumentalni celopostavni portret Leopolda Lamberga, delo Valentina Metzingerja, vodilnega kranjskega slikarja druge tretjine 18. stoletja (2). Na desni pa lahko z malo truda prepoznamo še kakšno pomembno delo iz slovenskih javnih zbirk. Prva slika desno od Lamberga je portret družine nekdanjega lastnika starološke graščineJaneza Adama Erberga, ki ga hranijo v škofjeloškem muzeju in je eden redkih ohranjenih, če ne edini skupinski družinski portret zgodnjega novega veka v naših zbirkah (3). Tretja slika je Kmečka družina, intrigantna žanrska podoba, ki je del zbirke Narodne galerije in je bila dolgo pripisana Almanachu, enigmatičnemu slikarju, ki je na Kranjskem delal v sedemdesetih letih 17. stoletja. Še posebej sta ga hvalila dva velika Kranjca tistega časa, najprej Janez Vajkard Valvasor in nato še Janez Gregor Dolničar, obenem pa so bila njegova dela izjemno priljubljena pri lokalnih zbiralcih, ki so se – kot lahko razberemo iz zapuščinskih inventarjev – radi pohvalili z njegovimi slikami v lastnih zbirkah. Danes se bolj nagibamo k temu, da je bila Kmečka družina naslikana kakšno desetletje kasneje kot druga, bolj zanesljiva Almanachova dela, torej obe podobi Kvartopircev in Deček s puranom, ki so danes vsi prav tako v Narodni galeriji. Kot je ugotovil dr. Uroš Lubej, najboljši poznavalec arhivskega gradiva poznega 17. stoletja in severnjaških slikarjev na Kranjskem, bi Kmečka družina lahko nastala celo okrog leta 1705, ko je družina Erberg kupila graščino Stara Loka (4).

Pred dobrimi desetimi leti, ko sem komaj dobro začenjal svoje pedagoško delo na ljubljanskem oddelku za umetnostno zgodovino, je med zbiranjem gradiva za proseminarsko nalogo o Kmečki družini eden od mojih prvih študentov, Boštjan Mihelj, opazil nekaj, kar je pred njim ušlo še tako pozornim očem: Kmečka družina, ena najbolj znanih umetnin Narodne galerije, ki je tedaj že nekajkrat gostovala tudi v tujini, je imela v Stari Loki – vsaj po mnenju Karla Strahla – pendant, sliko Krošnjarja, ki jo kot prvo z desne ravno tako lahko razberemo na Steletovi fotografiji. Mihelj je takoj pobrskal tudi po arhivskem gradivu in ugotovil, da je bil Krošnjar skupaj s Kmečko družino prodan Narodnemu muzeju, obe sliki pa sta bili po dogovoru o prenosu nekaterih del med nacionalnimi ustanovami iz muzeja leta 1946 preneseni v Narodno galerijo. A medtem ko je Kmečka družina tja res prišla, se je za Krošnjarjem na tej nekajstometrski poti izgubila vsaka sled, za pol stoletja pa tudi spomin nanj. Pravzaprav ne vemo, ali je slika izginila med potjo, pred vhodom v galerijo ali takoj po prihodu v poslopje Narodnega doma;v galerijskih knjigah namreč njen prihod nikoli ni bil zabeležen. Podobno kot mnoge druge dragocene slike neposredno po drugi vojni si jo je očitno nekdo prisvojil, pogrešil pa je v tistih – očitno vse prej kot urejenih časih – ni nihče. Leta 2003 sem Boštjana Mihlja spodbudil, da je svoje odkritje objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino, saj je bil to edini način, da se javno opozori na (nekdanji) obstoj slike, s tem pa izpolni osnovni pogoj za njeno morebitno ponovno odkritje (5). Ko smo dve leti kasneje s kolegi pripravili tudi razstavo o Almanachu in drugih slikarjih druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, smo na sliko ponovno opozorili, a žal se nihče od lokalnih zbiralcev in poznavalcev zasebnih zbirk ni oglasil (6).

Leto kasneje, v začetku decembra 2006, pa je prišlo veselo obvestilo: dr. Uroš Lubej, eden redkih kolegov, ki zares redno pregledujejo gradivo, ki se pojavi na najpomembnejših umetnostnih dražbah po vsem svetu, je namreč odkril Krošnjarja na avkciji londonskehiše Christie's (7). Žal dan prepozno – slika je bila prodana, in to za 7000 evrov, torej za vsoto, ki morda celo za obubožane intervencijske fonde naših muzejskih ustanov ne bi bila prevelik zalogaj (8). Dr. Lubej je o svoji izjemni najdbi takoj obvestil Narodno galerijo, v kateri so nemudoma navezali stike z dražbeno hišo. Žal zaradi pomanjkljive povojne dokumentacije slike menda ni bilo mogoče zahtevati nazaj oziroma je obravnavati kot ukradeno blago. Resnici na ljubo so imeli na voljo le Steletovo fotografijo, ta pa je bila posneta pod kotom in tako ni omogočala povsem zanesljive – vsaj v pravnem smislu – identifikacije slike.

Z veliko mero vztrajnosti, najbrž pa tudi sreče, je po nekaj letih galeriji vendarle uspelo Krošnjarja pridobiti nazaj po bolj ali manj simbolični ceni, enaki tisti, za katero je bila slika prodana leta 2006. Na zahodnem trgu Almanach – o avtorstvu moramo še kaj reči – pač nima takšne cene, kot jo ima za našo kulturno dediščino, za katero so take slike pravzaprav neprecenljive vrednosti. O tem nenazadnje priča tudi razkorak med ceno Krošnjarja (7000 evrov) in Almanachovega Dečka s puranom, ki ga je Narodna galerija leta 2001 kupila iz zasebne zbirke v Sloveniji za približno 100.000 evrov (tedaj 195.000 nemških mark ali 8,5 milijona tolarjev) (9).

Pred nekaj tedni, prvi četrtek v novembru, sta sliko v Narodni galeriji javnosti predstavila direktorica dr. Barbara Jaki in prvotni »krivec« za najdbo, kolega Boštjan Mihelj (10). Sedaj ko je bil končno mogoč natančen ogled slike, se je potrdilo tisto, kar smo vsi, ki smo Krošnjarja pred tem poznali le po fotografiji dražbene hiše, vsaj upali. Ker je namreč podoba krošnjarja na sliki zasnovana podobno kot podoba mladeniča na Almanachovem Dečku s puranom, smo starološko sliko že prej lahko logično povezovali s tem slikarjem. A glede na to, da je Karl Strahl napisal, da sta sliki Krošnjarja in Kmečke družine v njegovi zbirki pendanta, smo obenem ves čas ugibali, ali bo podroben ogled slike na koncu vendarle razkril, da je njen avtor za zdaj še anonimni »Mojster Kmečke družine«, ne pa Almanach. A Krošnjar, ki si ga sedaj lahko ogledate v eni od sob Narodne galerije neposredno ob Kvartopircih II in ob Dečku s puranom, se nam zanesljivo kaže kot delo istega avtorja, torej še vedno enigmatičnega Almanacha. Z njegovimi deli se ujema tudi vsebinsko, saj skromnega »gorenjskega krošnjarja« (tako je označen tudi v inventarju Erbergove zbirke v Stari Loki leta 1754) predstavi kot monumentalnega protagonista na temnem platnu, ne pa v pripovednem, rahlo karikiranem in včasih celo satirično-posmehljivem tonu slikarjev zgodnjega 18. stoletja, še posebej tistih, ki so delovali v severni Italiji (11).

Po letu 2005, ko smo na razstavi soočili številna dela, povezana z Almanachovim imenom, je to gotovo največje odkritje in izjemen prispevek k nadaljevanju študij o slikarstvu poznega 17. stoletja na Kranjskem. Obenem je še en dokaz, da pri pregledovanju zapisov in fotografij, ki smo jih imeli ves čas pred sabo,natančno oko lahko vedno znova odkrije še kaj prezrtega. Hkrati pa se moramo zavedati, da smo imeli izjemno srečo, da je omenjeni dražbeni katalog pregledoval prav dr. Uroš Lubej, ki je Miheljevo odkritje zelo dobro poznal. In potem ponovno, da je slika po nekaj letih vendarle prišla nazaj v Slovenijo. Kot vedo povedati tako dr. Lubej kot kolegi iz muzejskih ustanov, se namreč v katalogih dražbenih hiš in pri antikvarjih po svetu pogosto znajdejo dela, ki izvirajo iz nekdanjih zasebnih zbirk na Slovenskem in so bila v tujino prodana ali neposredno po razprodajah zbirk med obema vojnama ali – pogosto bolj na skrivaj – enkrat po drugi vojni. Ta dela v tujini niti ne dosegajo izjemnih cen, a žal so pogosto še vedno predraga, da bi jih lahko kupili z intervencijskimi sredstvi, ki so na voljo pri posameznih institucijah ali Ministrstvu za kulturo. Časi pa spet niso taki, da bi kar čez noč lahko pridobili zasebne sponzorje in pravočasno zagotovili odkup del za naše zbirke. Za temi deli se tako nemudoma spet izgubi sled, saj novi kupci praviloma ostajajo anonimni. Ministrstvo bi zato moralo pripraviti zakonske osnove za oblikovanje intervencijskih fondov za nakupe umetnin, ki bi bili dovolj veliki, da v prihodnje teh težav ne bi bilo.

Na koncu pa velja opozoriti še na drobno malenkost, ki kot pri vsaki drugi veliki zgodbi odpira celo vrsto vprašanj, na katera bo treba odgovoriti. Že prej sem omenil, da identifikacija s pomočjo Steletove fotografije le ni tako zanesljiva, da bi jo morali sprejeti kar brez zadržkov. Mere Krošnjarja, ki je danes v Narodni galeriji, se sicer zelo dobro ujemajo s tistimi, ki so jih zapisali v Narodnem muzeju. A dandanes lahko s pomočjo spletnih iskalnikov in baz podatkov o slikah, ki se pojavljajo na dražbah, hitro ugotovimo, da je v zadnjih dveh desetletjih po umetnostnih trgih krožila vsaj še ena verzija starološkega Krošnjarja, resda spodaj in desno nekoliko obrezana ter – sodeč po slabih objavljenih fotografijah – nekoliko manj spretno naslikana (12). Lahko bi šlo za delavniško repliko Almanachovega ljubljanskega Krošnjarja ali posnetek tega dela izpod čopiča kakšnega drugega slikarja na Kranjskem. Primerjava s Steletovo fotografijo je pri tej drugi verziji lahko celo nekoliko prepričljivejša, malo težje pa je pojasniti mere, a slika je bila občutno obrezana. Zato ta hip ni več jasno, ali v Narodni galeriji gledamo starološkega ali nekega drugega Krošnjarja, ki je krasil sobane ene od kranjskih plemiških rezidenc (13). V krogu Almanachovih naročnikov se nenazadnje omenja vsaj še ena slika z enakim motivom: v ljubljanski palači baronov Polhograjskih je neka slika Krošnjarja visela leta 1731, kasneje, v 19. stoletju, pa je bila del zbirke polhograjskega gradu (14). A ne glede na to, da ne vemo, katera od obeh sedaj znanih variant je starološka, katera pa polhograjska, ali pa sta obe celo iz kakšne druge zbirke, imamo po zaslugi obeh omenjenih raziskovalcev in Narodne galerije zdaj v Ljubljani še eno sliko Almanacha, s pomočjo katere bomo v naslednjih letih gotovo lahko dodatno osvetlili tega Valvasorjevega sodobnika.

Za debato o vprašanjih, povezanih z identifikacijo starološkega Krošnjarja, se zahvaljujem Renati Komić Marn, Boštjanu Mihlju in dr. Urošu Lubeju. Prva verzija tega prispevka je bila brez opomb objavljena v reviji Pogledi (Matej KLEMENČIČ, Kako je Krošnjar spet prikrošnjaril na Kranjsko, Pogledi, IV/22, 2013, pp. 7−8).

(1) Za Strahlovo zbirko cf. Renata KOMIČ, Po sledeh Strahlove zbirke, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. XLV, 2009, pp. 185–216 (z bibliografijo).

(2) Anica CEVC, Valentin Metzinger (Ljubljana, Narodna galerija, 21. 12. 2000–1.4.2001), Ljubljana 2000, pp. 234–235 (cat. 249).

(3) Uroš LUBEJ, Slikar Almanach in njegovi naročniki, Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (edd. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak), Ljubljana 2005, p. 31; Andreja VRIŠER, Portret Janeza Adama Erberga z ženo in štirimi otroki. Kostumološki oris idiličnega družinskega vzdušja, Vis imaginis. Baročno slikarstvo in grafika. Jubilejni zbornik za Anico Cevc. Festschrift Anica Cevc (ed. Barbara Murovec), Ljubljana 2006, pp. 377–380.

(4) Matej KLEMENČIČ – Uroš LUBEJ – Ferdinand ŠERBELJ, in: Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (edd. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak), Ljubljana 2005, pp. 143–145 (cat. S10); Tina KOŠAK, Žanrske upodobitvein tihožitja v plemiških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana 2011 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis), pp. 417 (cat.sl. 62). Za ikonografsko analizo Kmečke družine cf. EADEM, Starost in »ljubezen« v zgodnjem novem veku, Umetnostna kronika, 18, 2008, pp. 8–12. Za Almanacha e. g. Matej KLEMENČIČ – Barbara MUROVEC, Almanach, slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem in stanje umetnostnozgodovinskih raziskav, Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (edd. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak), Ljubljana 2005, pp. 9–20 (in monografija v celoti).

(5) Boštjan MIHELJ, Na sledi za izgubljeno Almanachovo sliko, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. XXXIX, 2003, pp. 274–279.

(6) KLEMENČIČ – MUROVEC 2005, cit. n. 4, pp. 11 (fig. 5), 16. Kasneje tudi KOŠAK 2011, cit. n. 4, pp. 196–198, 416 (cat. sl. 61).

(7) Christie's. Old Master Pictures [6. 12. 2006], London 2006, p. 148 (lot 209): »Circle of Giacomo Francesco Cipper, il Todeschini«; http://www.invaluable.com/auction-lot/circle-of-giacomo-francesco-cipper,-il-todeschini-209-c-fx3ft1d0tl [22.11.2013].

(8) Za podatke o ceni slike cf. Jožica GRGIČ, Krošnjar se je srečno vrnil domov, Delo, LV/276 [29. 11.], 2013, p. 20 (citirano po spletni izdaji: http://www.delo.si/arhiv/krosnjar-se-je-srecno-vrnil-domov.html [23. 12. 2013]).

(9) Za nakup leta 2001 cf. GRGIČ 2013, cit. n. 8, ki navaja tudi vsoto, ki jo je Narodna galerija plačala za večjo Almanachovo delo Kvartopirci II leta 1995: 150.000 švicarskih frankov oz. 16,6 milijona slovenskih tolarjev; k relativno visoki ceni je tedaj gotovo pripomoglo dejstvo, da se je luzernski galerist dobro zavedal pomena slike za ljubljansko Narodno galerijo.

(10) http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=408 [22.11.2013]; http://www.youtube.com/watch?v=T0LGC-pNHyQ&feature=share [22.11.2013].

(11) Za omembi starološkega Krošnjarja v zapuščinskih inventarjih iz let 1721 in 1754 ter za problem atribucije cf. LUBEJ 2005, cit. n. 3, p. 31; za postavitev v zbirki KOŠAK 2011, cit. n. 4, p. 198 (n. 768).

(12) Slika se je v katalogih dražbenih hiš pojavila vsaj trikrat, vedno pripisana v krog Giacoma Cerutija (z variantami in napakami, običajnimi za ta tip publikacij): cf. http://www.artnet.com/artists/giacomo-ceruti/paysan-LK6UE9GuzSDx79tstrsn0A2 [iz leta 1992; ogled 22. 11. 2013];

http://www.artnet.com/artists/giacomo-ceruti/peasant-4FRL84HXGXnw_ECICRiIaA2 in http://www.invaluable.com/auction-lot/follower-of-giacomo-ceruti,-called-il-pitocchetto-48-c-jd9hnhtqyf [iz leta 1995; ogled 22. 11. 2013]; http://www.artnet.com/artists/giovanni-batista-ceruti/mand-de-ror-VDEfKZY-lwB9fJCv9EfZPw2 [dr. Urošu Lubeju se zahvaljujem za podatek, da gre v tem primeru za katalog iz leta 1997; ogled 22. 11. 2013]. Pri prvi in drugi objavi [1992, 1995] je velikost slike omenjena kot 130x95 cm, pri tretji [1997] pa kot 128x96 cm. Velikost ljubljanskega Krošnjarja je 148,5x125 cm (po podatkih dražbene hiše) oz. 148x125 cm (po podatkih Narodne galerije), starološka slika pa je merila 155x127 cm (v Strahlovem katalogu) oziroma 159x130 cm (po podatkih iz Narodnega muzeja).

(13) Pri tem moramo seveda računati tudi na možnost, na katero me je prijazno opozoril dr. Uroš Lubej: da je ljubljanski Krošnjar lahko tudi identičen s to drugo verzijo, ki se je pojavila na trgu, če je bil pred letom 2006 povečan ob straneh in spodaj ter temeljito restavriran. Odgovor na to nam bosta lahko dala le natančen pregled ljubljanske slike z restavratorji in morebitno boljše slikovno gradivo »druge« variante.

(14) LUBEJ 2005, cit. n. 3, p. 49 [p. 14] in n. 132; KLEMENČIČ – LUBEJ – ŠERBELJ 2005, cit. n.4, p. 145; KOŠAK 2011, cit. n. 4, p. 196.

Slike:

1. Almanach (?): Krošnjar v starološki zbirki (izsek fotografije dr. Franceta Steleta).

2. Almanach (?): Krošnjar, umetnostni trg.

3. Almanach: Krošnjar, Narodna galerija, Ljubljana.