Monika OSVALD

Svet sodobne umetnosti v letu 2013 – paradigma povpraševanja in rasti

Preteklo leto je bilo rekordno, saj je prodaja sodobne umetnosti presegla 1,047 milijarde evrov, in to le na javnih dražbah. O tem priča raziskava artprice.com, ki je že sedmič zapored analizirala rezultate avkcijskih prodaj umetnikov, rojenih po letu 1945 (lanskoletno poročilo velja za obdobje med julijem 2012 in junijem 2013). Kot zatrjuje Thierry Ehrmann, ustanovitelj in direktor omenjenega spletnega portala, ki celo kotira na francoski borzi, je številka presegla vrednost prodaje v letu tik pred finančno krizo 2008 in je še toliko bolj impresivna, če jo primerjamo s skromnim obsegom 75 milijonov evrov pred desetimi leti. Kje so razlogi za tako velik porast? Po Ehrmannovem mnenju je odgovor v vedno večjem povpraševanju po sodobni umetnosti. Če gledamo globalno, število bogatih zbirateljev stalno narašča, poleg tega se z neverjetno hitrostjo množijo nove fundacije in muzeji, zlasti na Kitajskem in v zalivskih državah.

Omenjeni trend je potrdil letošnji seznam stotih najpomembnejših igralcev v umetnostnem sistemu, ki ga je oktobra objavila Art Review in na katerem je na samem vrhu šejka Al-Mayassa (bint Hamad bin Khalifa Al-Thani), sestra katarskega emirja in predsednica »vrhovnega katarskega muzejskega sveta« (Qatar Museums Authority), ki posluje z letnim proračunom, ki je večji od milijarde evrov. Člani vladarske družine Al-Thani kupujejo tudi za lastne, zasebne zbirke, ki naj bi jih v zadnjih dveh letih obogatili z znamenitimi Cézannovimi Igralci kart ter številnimi deli Marka Rothka, Jeffa Koonsa, Tadashija Murakamija in Damiena Hirsta. Nad slednjim so Katarci še posebej navdušeni, saj so lani finančno podprli umetnikovo prvo retrospektivo v londonski galeriji Tate Modern, letos pa so pripravili obsežno razstavo v razstavnem centru Al Riwaq v domači Dohi. Med 93 deli je na ogled tudi Lullaby, the Seasons, delo, sestavljeno iz štirih medicinskih omar, napolnjenih s tisoči tablet – ena od omar je v lasti nekdanjega katarskega emirja, ki naj bi jo kupil leta 2007 za 19,2 milijona ameriških dolarjev. Po podatkih baze artprice.com naj bi Katarci tudi sicer na dražbah ponujali v povprečju za 40–45 odstotkov več od tržne cene.

Toda če katarskemu muzejskemu in zasebnemu proračunu dodamo še kitajske naložbe, se zavemo, da se v sodobno umetnost stekajo nepredstavljive vsote, ki so v zadnjih nekaj letih dodobra spremenile umetnostni trg, tudi evropskega. Le-ta se novemu povpraševanju uspešno prilagaja in na različne načine širi svojo (elitno) ponudbo, tako v sejemskem in (mega)galerijskem sektorju kot pri iskanju novih teritorijev sodobne ustvarjalnosti.

Najpomembnejši sejem sodobne umetnosti, Art Basel, je lansko leto že tradicionalnima junijski evropski in decembrski ameriški ediciji (Art Basel Miami) dodal majsko v Hongkongu, specializirano za azijske kupce. Londonski Frieze Art Fair je istega leta ustanovil kar dva dodatna sejma, Frieze New York (meseca maja) in Frieze Masters, ki v oktobru zaokroža ponudbo v londonskem Regent's Parku z mojstrovinami, ki segajo od antike do mejnika 2000 (pravi TEFAF v malem). FIAC, po pomembnosti tretji evropski sejem sodobne umetnosti, ki poteka vsako leto oktobra v Parizu, se (za zdaj) še ne širi na tuje; vseeno pa je že stopil Hors les murs glavnega razstavnega prostora v Grand Palaisu in se mimetiziral v urbano okolje francoske prestolnice (Jardin des Tuileries et des Plantes, Berges de Seine, Petit Palais in izjemno domiselna rustikalna instalacija Hiša na drevesu Tadashija Kawamate vrh stebra na trgu Place Vendôme).

Ob sejmih se širi in profilira tudi njihov kontekst, saj dobiva teden, ko se v Baslu, Londonu in Parizu zbere umetniška elita, vedno bolj podobo nekakšnega art weeka (v odprtem spogledovanju s fashion weekom), skorajda preobremenjenega s številnimi otvoritvami, performansi, različnimi dogodki in ne nazadnje tudi zabavami (v slednjih prednjači Art Miami). V Baslu so na sejemski ponedeljek odprli retrospektivo Maurizia Cattelana (Kaputt, kustos Francesco Bonami in poseben gost Massimilano Gioni, umetniški vodja beneškega bienala), in sicer v Fundaciji Beyeler, kjer so bila v drugih prostorih na ogled zadnja dela Andyja Warhola iz švicarskih zbirk Beyeler, Bischofberger in Daros. V torek so z velikim pompom in pod pokroviteljstvom Daše Žukove (ustanoviteljice moskovskega centra sodobne umetnosti Garage, poslovne partnerke Larryja Gagosiana pri projektu artsy.net in ne nazadnje soproge Romana Abramoviča) odprli vrata baselskega Umetnostnega muzeja, kjer so bila na ogled postavljena številna Picassova dela, prav tako iz švicarskih zasebnih zbirk – The Picassos Are Here! In še bi lahko naštevali. Raznolikost na vrhunski ravni je pripravila francoska kulturna ponudba: Pierre Huyghe ter lanskoletna dobitnika Duchampove nagrade Daniel Dewar in Grégory Gicquel v Centru Georges Pompidou, Zeng Fanzhi v MAM de la Ville de Paris, Philippe Parreno v razstavišču Palais de Tokyo, Giuseppe Penone v Versaillesu, Sebastião Salgado v Evropski hiši fotografije, Georg Baselitz v Galeriji Thaddaeusa Ropaca v Pantinu, Ron Mueck v Fondation Cartier, Hiroshi Sugimoto v Fondation Pierre Bergé & Yves Saint Laurent, izbor zadnjih Pinaultovih pridobitev A triple tour v Conciergerie. Če temu pridamo še nastopno predavanje Tonyja Cragga v Collège de Franceu in premiero filma La Ruée vers l'árt (avtorici Danièle Granet in Catherine Lamour z dokumentarcem nadgrajujeta knjigo Grands et petits secrets du monde de l'art, ki je bila letos prevedena tudi v slovenščino!), je meni skorajda popoln.

Kako so se zahtevam vedno bolj sofisticiranih potrošnikov prilagodile (mega)galerije? Londonska White Cube (lastnik Jay Jopling) se je novim kupcem približala geografsko, saj je najprej odprla izpostavo v Hongkongu in potem poskusno za tri leta v São Paulu. David Zwirner in Iwan Wirth, ki sta na zgoraj omenjeni lestvici najpomembnejših akterjev umetnostnega sveta letos prehitela Larryja Gagosiana, stavita na širitev razstavne kvadrature. Oba sta projekte prenov skladišč na obrobju newyorškega Chelsea Art Districta v velike galerijske prostore zaupala arhitekturnemu biroju Annabelle Selldorf. Sedaj sta tako rekoč soseda na 18^th and 19^th Street, v neposredni bližini znamenite High Line.

Galerija Hauser & Wirth (poleg omenjenega Iwana sta lastnici njegova žena Manuela in tašča Ursula Hauser), ki je sicer začela delovati leta 1992 v Zürichu in se potem najprej razširila v London ter kasneje v New York, ima še druge velikopotezne načrte. Spomladi 2014 bodo odprli umetnostni center z rezidenčnim programom v angleškem Somersetu, kjer so odkupili in obnovili starodavno kmetijo z obsežnim zemljiščem. Obenem se jim je letos pridružil nekdanji vodilni kustos muzeja MOCA v Los Angelesu, Paul Schimmel, ki je postal galerijski partner in trenutno išče primerno lokacijo z muzejskimi kapacitetami za nov kulturni center Hauser-Wirth-Schimmel, ki bo po načrtih za javnost odprt leta 2015 v Los Angelesu. Omenjeni kustos je medtem za londonsko galerijo kuriral predstavitev zbirke berlinskega trgovca Reinharda Onnascha, v kateri je kar nekaj mojstrovin ameriške umetnosti abstraktnega ekspresionizma in poparta. To, da komercialna galerija sodeluje s priznanim kustosom, ni novost – lansko leto je John Elderfield iz muzeja MoMA New York podpisal pogodbo z Larryjem Gagosianom.

Tudi vodilni avstrijsko-francoski galerist Thaddaeus Ropac pogosto najema uveljavljene kuratorje ali – kot pred kratkim – celotne razstave. V Ropacovi pariški galeriji extra muros so konec novembra z velikim medijskim pompom odprli pregled trenutne newyorške ustvarjalnosti Empire State. New York Art Now. Razstavo sta pripravila kuratorja Alex Gartenfeld (pri rosnih 26 letih kustos v muzeju MOCA Miami ter urednik pri Art in America in Interview Magazine) in Norman Rosenthal (»zvezdniški« kurator, ki je z Ropacom že večkrat sodeloval). Toda razstava je popoln import, saj je bila zasnovana in sproducirana za Palazzo delle Esposizioni v Rimu (na ogled letos poleti), potem pa prenesena v Ropacov Pantin, ki v tem primeru funkcionira bolj kot muzejski prostor, ne kot komercialna galerija. Toda tudi ta strategija pomeni prilagajanje novim kupcem, saj ti hočejo dela muzejske kvalitete, dela, ki so bila na ogled v najpomembnejših institucijah. Zato David Zwirner, in ne le on, sponzorira retrospektivne razstave svojih vodilnih umetnikov in jih potem »umešča« v najprestižnejše institucije. Lep primer je razstava Marlene Dumas, ki bo svojo pot začela septembra 2014 v Amsterdamu (Stedelijk Museum), jo nadaljevala v londonski Tate Modern (od februarja do maja 2015) in jo končala v Fundaciji Beyeler ravno v času baselskega sejma junija 2015.

Toda potrošniki zahtevajo tudi nove izdelke, zato umetnostni svet neprenehoma išče nove, še neosvojene (ali neskomercializirane) teritorije. Po indijski, kitajski in brazilski umetnosti se je njihov pogled ustavil na afriški celini.

Beneški bienale, ki je na videz neprofitna organizacija, v resnici ponuja bogato ponudbo za prve odkupe. Nemški poslovnež in zbiratelj Jochen Zeitz (nekdanji direktor Pume in sedaj med vodilnimi v Pinaultovem Keringu) je na bienalu odkupil kar 85 del afriške umetnosti, med katerimi izstopajo dela Edsona Chagasa (predstavnika Angole, ki je prejela zlatega leva za nacionalni paviljon), Michela Mathisona iz zimbabvejskega paviljona in Zanele Muholi iz južnoafriškega. Zeitzeva zbirka je postala najbolj reprezentativen nabor afriških umetnikov, ki delujejo na črni celini ali v diaspori. Trenutno je na ogled po različnih lokacijah v Keniji, Španiji, Švici in Južni Afriki, vendar bo kmalu dobila muzejski prostor. Zeitz bo namreč v Cape Townu do leta 2016 zgradil muzej sodobne afriške umetnosti (MoCAA); njegov direktor bo Mark Coetzee, nekdanji svetovalec zakoncev Rubell iz Miamija.

Zanimanje za afriško umetnost je seveda širše od ene same zbirke. Na baselskem sejmu so bile južnoafriške umetnostne galerije deležne velike pozornosti in številnih omemb v medijih, zlasti Stevenson Gallery (njen umetnik Kemang Wa Lehulere je prejel prestižno nagrado Baloise) in Goodman Gallery, ki med drugimi predstavlja tudi Williama Kentridgea. V Londonu so šli še dlje, saj so v času Frieza v Somerset Housu organizirali prvi sejem afriške umetnosti z naslovom 1:54 (ena celina, 54 držav), Tate Modern pa je gostila razstavo Museum of Contemporary African Art 1997–2002 beninskega umetnika Meschaca Gabe.

Podoben primer je »komercializacija« povsem neprofitnih umetniških praks, kot sta arte povera in konceptualizem, ki sta celo zavračala »puščanje sledov« s tržno vrednostjo. Galerija Blum & Poe iz Los Angelesa je leta 2012 pripravila retrospektivno razstavo japonskega gibanja Mono-ha z naslovom Requiem for the Sun, razstavo, za katero so bili objekti poustvarjeni. Predstavitev je bila velika uspešnica, saj so bila dela v celoti razprodana – med kupci izstopata zlasti muzej Guggenheim iz Abu Dabija in François Pinault. Slednji je nakup oznanil letos, saj je dela predstavil širši publiki v beneški Punti della Dogani, in to ravno v času bienala. Razstavo z nalovom Prima Materia je (skupaj s Caroline Bourgeois) kuriral Michael Govan, direktor muzeja LACMA (Los Angeles!), in na njej so bili japonski umetniki Nobuo Sekine, Kishio Suga ter Susumu Koshimizu postavljeni v skupen zgodovinski in umetniški kontekst z italijanskim gibanjem arte povera. To, da je Fundacija Prada v Benetkah istočasno poustvarila znamenito Szeemannovo razstavo When Attitudes Become Form (Kunsthalle Bern, 1969), seveda ni naključje, ampak dokazuje, da se trendi v sodobni umetnosti ustvarjajo tako rekoč načrtno.

Slike:

1. Basel, Nabuo Sekine (foto Monika Osvald)

2. Basel, Tadao Kawamata (foto Monika Osvald)

3. London Frieze, Pierre Huyghe (foto Monika Osvald)

4. London Frieze, Ron Mueck (foto Monika Osvald)

5. Pariz FIAC, Elmgreen and Dragset (foto Monika Osvald)

6. Pariz FIAC, Hiroshi Sighimoto (foto Monika Osvald)

7. Pariz MAM, Zeng Fanzhi (foto Monika Osvald)