Mojca ŠTUHEC
Razstava Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem
MAO, 28. 11. 2013–30. 3. 2014
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je bila od konca lanskega novembra štiri mesece na ogled postavljena pregledna razstava slovenske arhitekture 19. stoletja. Razstava je sledila nizu razstav o zgodovini arhitekture na Slovenskem.
19. stoletje je zaznamoval razvoj slovenskega urbanega prostora. Z zemljiško odvezo je bil leta 1848 odpravljen zakon o tlačanstvu, številno slovensko kmečko prebivalstvo je ostalo brez zemlje. Nove socialno-ekonomske razmere so prebivalce prisilile, da so odhajali v mesta iskat delo. Zaposlitev so najpogosteje našli v novih industrijskih obratih, ki so bili odprti ob sočasno zgrajeni progi južne železnice. Ob hitrem naraščanju mestnega prebivalstva so stara mestna jedra postala pretesna. Že s koncem 18. stoletja so večja mesta, kot so Ljubljana, Maribor in Celje, postopoma izgubljala utesnjujoč, predvsem pa že desetletja ne več potreben srednjeveški obrambni zid. Mestna središča so se širila tako, da so se povezala s predmestji. Po besedah kustosa razstave dr. Igorja Sapača je bilo v 19. stoletju postavljenih toliko gradenj kot še nikoli prej. Uveljavilo se je veliko novih stavbnih tipov. Ob stanovanjski arhitekturi, namenjeni vsem slojem prebivalstva, se je v mestu najbolj množično uveljavil stavbni tip, ki je bil namenjen javnim zgradbam. Med slednjimi najdemo upravi, izobraževanju, zdravstvu, kulturi, obrambi, prometu, rekreaciji in verskim obredom ter industriji namenjene objekte. Za stavbarstvo 19. stoletja je v primerjavi s prejšnjimi umetnostnozgodovinskimi obdobji značilno, da ni ustvarilo novega in enotnega arhitekturnega sloga, ampak je uporabljalo stilne elemente preteklih obdobij, tako da jih je pripenjalo na nove arhitekturne tipe. V umetnostnozgodovinski stroki to obdobje imenujemo historicizem oziroma obdobje eklektične uporabe historičnih slogov. Pri gradnji je tako veljalo nepisano pravilo, da se gradijo šole v maniri renesanse, gledališča z značilnostmi baroka ter cerkve po vzoru gotike oziroma romanike. Na gradnjo slovenskih mest je v 19. stoletju vplivala podoba avstro-ogrske prestolnice. Izstopajoča reprezentativnost javnih objektov, namenjenih tako centralni kot lokalni oblasti, je bila oblikovana po principu dunajske arhitekture, pri čemer je bila njihova izvedba prilagojena provincialnim potrebam.
Arhitektura postane v 19. stoletju bolj kot kdaj prej predmet znanstvenih raziskav, izumov, pravnih regulativ in uveljavljanja novih teorij zgodovine. 19. stoletje nam je zapustilo številne reprezentativne javne zgradbe z velikim simbolnim pomenom, te še danes pomembno uokvirjajo naš vsakdan. Mestna središča so takrat dobila podobo, ki jo imajo v glavnem še danes. Povsem običajno je, da mnogo ljudi še vedno prebiva v večstanovanjskih hišah ali vilah iz 19. stoletja, ki glede na bivalno udobje veljajo za nepresežene. 19. stoletje je vsekakor zelo pomembno vplivalo na način življenja v sodobnem času.
Razstava je vodila obiskovalca skozi množico arhitektur, ki so bile razporejene po stavbni tipologiji. Sprehajali smo se med zgradbami mestnih hiš iz 19. stoletja po izbranih krajih, nato gledališči, šolami, sodišči, cerkvami, železniškimi postajami, industrijskimi objekti in stanovanjsko gradnjo. Zgovornim fotografijam, po večini delu Mirana Kambiča, je sledil Sapačev umetnostnozgodovinski komentar, mnogim je bil v ilustracijo dodan gradbeni načrt. Ob treh na ogled postavljenih maketah so bili razstavljeni tudi drugi arhivski viri, vezani na gradnjo posameznih objektov. Problematiko arhitekture 19. stoletja je zaokrožala predstavitev gradbene dejavnosti na Slovenskem. Kot primer pravne regulative sta bila prikazana požarni red iz prve polovice 19. stoletja in mlajši Stavbni red za vojvodino Kranjsko. Razstava se je dotaknila tudi vloge arhitekta ter stavbenika v 19. stoletju. Pojasnjeno je bilo, da se je za gradnjo javnih objektov uveljavil postopek javnih natečajev, na katerih konkurirajo arhitekti s svojimi projekti. Zgovorna je bila poimenska navedba avtorjev realiziranih projektov. Prikazana je bila tako, da je poudarila prevlado nemških akterjev, ki so jim sledili italijanski in češki, slovenskih je bilo med njimi le za vzorec, pa še ti so bili v glavnem le v vlogi stavbenika.
Med številnimi stavbami so bili na razstavi predstavljeni tudi predsedniška palača v Ljubljani, glavna zgradba Univerze v Ljubljani, poslopje Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, Narodna galerija v Ljubljani, Narodni muzej v Ljubljani, Slovenska filharmonija v Ljubljani, Rektorat Univerze v Mariboru, frančiškanska cerkev v Mariboru, Kadetnica v Mariboru, Pravna fakulteta v Mariboru, stari del poslopja Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Narodni dom v Mariboru in Celju, poštne palače v Ljubljani, Mariboru in Celju, občinska palača in palača Pomorskega muzeja v Piranu, gimnazija v Kranju, rotovži v Novem mestu, Celju in Ljutomeru, župnijske cerkve v Beltincih, Brestanici, Kočevju, Šmartnem pri Litiji in Žalcu, Zdraviliški dom v Rogaški Slatini, pa železniška postaja v Ljubljani in sedaj porušen znameniti železniški viadukt Borovnica.
Razstava je še posebej opozarjala na tradicionalne meščanske hiše in plemiške palače, večstanovanjske najemniške hiše, meščanske vile, prve stanovanjske stavbe v delavskih kolonijah, prve stanovanjske bloke, cerkve, kapele, sinagoge, samostane, gradove in dvorce, rotovže, javne palače, gledališča, šole, železniške kolodvore, hotele, zdravilišča, bolnišnice, zapore, vojašnice, trdnjave, arhitekturno urejene odprte javne površine, pokopališča, mavzoleje, mostove in tovarne.
Razstavo Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem je oviral preobširen nabor konkretnih objektov, pri čemer je obiskovalec utegnil izgubiti rdečo nit napovedane tematike. Morda bi bilo smiselno pokazati manj objektov, z njimi pa podrobneje opozoriti na razvoj posamezne stavbne tipologije. Veljalo bi opozoriti na arhitekturo zunaj današnjih državnih meja, ne bi bilo odveč pokazati tudi kakšno stavbo iz avstro-ogrske prestolnice. V okviru predstavljenega pogrešamo tudi uvid v uporabo novih gradbenih materialov. Uporaba jeklenih konstrukcij, železobetona in stekla je bila na Slovenskem v 19. stoletju redka, pogosto vezana le na industrijsko gradnjo in prometno infrastrukturo, vendar je treba upoštevati, da je šlo v teh primerih za eno ključnih novosti, ki obravnavano arhitekturo ločujejo od starejše ter jo postavljajo na višjo in trajnejšo raven. Navedeno utegne biti upoštevano v monografskem katalogu, ki ga v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje obljubljajo v kratkem.
Za konec moramo poudariti, da je bilo s to razstavo opravljeno pomembno delo, ker se interes umetnostne zgodovine in zgodovine arhitekture končno usmerja k dosežkom 19. stoletja. Vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo raziskovanje pomena arhitekture 19. stoletja na Slovenskem med strokovnjaki prezrto. Glavni razlog za tako prepričanje je bila po besedah avtorja razstave velikanska gradbena produkcija, ki ji ni bilo mogoče pripisati umetniške vrednosti. Šlo naj bi za kopiranje oblik iz starejših obdobij, za imitacijo, celo za kič. Z narodnega vidika je starejše raziskovalce motilo, da so v 19. stoletju naša mesta gradili tujci in da so zato ta dobila premalo slovensko podobo. Pričujoča razstava je tako s svojim smiselnim konceptom prinesla nov pozitiven predznak, kar je več kot dobrodošla iztočnica za nadaljevanje raziskovanja slovenske arhitekturne 19. stoletja.
Slike:
1. Predsedniška palača, Ljubljana (foto Miran Kambič).
2. SNG Opera in balet Ljubljana (foto Miran Kambič).
3. Predilnica, Litija (foto Miran Kambič).
4. Frančiškanska cerkev, Maribor (foto Miran Kambič).
5. Dvorec Slivnica pri Mariboru (foto Miran Kambič).
