Monika OSVALD

TEFAF Maastricht 2014 – van Gogh, vintage dizajn in zmeren optimizem

Na letošnjem TEFAF-u, ki je potekal med 13. in 22. marcem v Maastrichtu ter o katerem si lahko bežen vtis ustvarimo na virtualnem ogledu, je bilo največ pozornosti obiskovalcev namenjene sliki Vincenta van Gogha z naslovom Moulin de la Gallette. Olje na platnu, pred katerim se je neprestano zbiral krog občudovalcev, je v preddverje svojega razstavnega prostora postavila londonska galerija Dickinson. Delo je res izjemno, saj ga je van Gogh naslikal aprila leta 1887, ko je prebival pri bratu Theu v Parizu. Tu je radikalno spremenil svoje slikarsko ustvarjanje, saj se je od temačnosti nizozemskega obdobja preusmeril k presvetljeni barvni paleti francoskih postimpresionistov. Slika spada v serijo mlinov z Montmartra in poleg te je le še ena v zasebnih rokah; druge so v javnih institucijah. Delo je bilo na ogled na ključni razstavi, ki jo je leta 1905 v Stedelijk Museumu v Amsterdamu organizirala Theova vdova Johanna van Gogh-Bonger (o tem priča nalepka na hrbtni strani). Ta je posthumno promovirala in uspešno prodajala svakova platna. Londonska galerija je delo ocenila na 30 milijonov €. Sliko so dopolnjevale cokle Paula Gauguina, izrezljane leta 1889 v bretonskem stilu – gre za enega od treh parov, ki jih je umetnik nosil v Pont-Avenu in Parizu pred svojim prvim odhodom na Tahiti (cena: 360.000 €).

Galerija Dickinson je letos poleg starih mojstrov prvič razstavila sodobno umetnost. Predhodnik tega mešanja obdobij in panog je galerist Axel Vervoordt (Antwerpen), ki prodaja tako antiko kot dela iz srede prejšnjega stoletja (zlasti italijansko abstrakcijo in japonski konceptualizem). Hkrati strankam svetuje pri oblikovanju primernega ambienta za kupljena dela (tako pri notranjem oblikovanju kot pri pohištvu, osvetljavi in še pri čem). Številni galeristi ga sedaj posnemajo, saj so zbiratelji precej eklektični in sodobna umetnost se prodaja bolje kot stari mojstri. Najbolj opaženo je seveda bilo sodelovanje med galerijo Tomasso Brothers Fine Art (London in Leeds) ter Damienom Hirstom. V temnem razstavnem prostoru so bila med doprsnimi portreti in bronastimi kipi iz 17. stoletja postavljena tri Hirstova dela, med njimi Črna ovca z zlatimi rogovi (2009) v formaldehidu. Galerist in umetnik sta združila moči, saj sta prijatelja iz otroških let. Za ovco iz umetnikove zasebne zbirke je bila postavljena cena 2,7 milijona €.

V ilustracijo umetnostnega okusa in kupne moči zbirateljev poglejmo nekaj podatkov. Londonski trgovec Charles Ede je ameriškemu muzeju prodal egipčanski relief Nefertari, žene Ramzesa II., za 195.000 €, Merrin Gallery iz New Yorka pa marmorni portret Karakale zasebnemu zbiratelju za 600.000€. Za sliko Podeželskega notarja (1615) Pietra Brueghla ml. je Richard Green iz Londona iztržil 2,750.000 €, Weiss Gallery iz Londona pa 2 milijona € za Lukrecijo (1537–1540) Lucasa Cranacha ml. Lastnika sta zamenjali kar dve deli Bernarda Strozzija: galerija Bernheimer-Colnaghi (München) je za Marijo s Kristusom in Janezom Krstnikom dobila 700.000 €, Otto Naumann (New York) pa za Kristusa v Emavsu 2,5 milijona € (Naumann je platno kupil lanskega decembra pri Sotheby's London za 1 milijon € in pravo vrednost je dobilo šele po čiščenju). Odlično gre v prodajo italijanska abstrakcija iz šestdesetih let prejšnjega stoletja: galerija Robilant + Voena (London in Milano) je istemu (švicarskemu) zbiratelju prodala Superficie bianca (1965) Enrica Castellanija za 1,8 milijona € in Rosso (1967) Agostina Bonalumija za 1 milijon €.

Sejem je tudi letos gostil umetnostni simpozij z naslovom Addicted to Vintage. Trends in 20^th-century Design, ki ga je sponzoriral ameriški spletni posrednik umetnin 1stdibs. Ker je ta usmerjen v prodajo zlasti vintage dizajna, se je simpozij mestoma zdel kot spodbuda in svetovanje pri (kasnejšem) nakupu. Posvet je potekal pod okriljem AD France, zato so bili povabljeni francoski gostje: dva novinarja in avtorja knjig o notranjem oblikovanju, Ian Phillips in Cédric Morisset (ta je hkrati vodja oddelka za dizajn 20. stoletja pri francoski avkcijski hiši Piasa), ter trije notranji oblikovalci. Joseph Dirand, Pierre Yovanovitch in Chahan Minassian so bili izbrani ne le zaradi svoje kreativnosti in priljubljenosti, ampak zlasti zato, ker vsak od njih prisega na eno od treh vodilnih smeri oblikovanja prejšnjega stoletja in vključuje vintage pohištvo v svoje nove projekte.

Dirand je že od rane mladosti navdušen nad francoskim dizajnom iz srede stoletja (Pierre Jeanneret, Jean Prouvé, Charlotte Perriand itd.), Yovanovitch občuduje skandinavske mojstre (Tyge Hvass, Frits Henningsen, Axel Einar Hjorth itd.), Minassian ponuja francoskim naročnikom ameriške objekte (George Nakashima, Vladimir Kagan, Paul Evans itd.). Nastopajoči so s hvalospevom dizajnu povsem prepričali občinstvo, zlasti ko so zatrdili, da je njegovo vrednotenje šele na začetkih in si kupci morda lahko obetajo tudi velike zaslužke. Verjetno pa ne bodo več sklenili kupčije, kakršna je – ne iz želje po zaslužku, ampak iz navdušenja – uspela enemu od gostov, Josephu Dirandu. Ta je leta 1991 na pariškem bolšjem trgu kupil »standardni stol« Jeana Prouvéja in zanj v takrat še francoskih frankih plačal znesek, ki bi bil danes enakovreden 45 €. Lanskega novembra so na pariški dražbi prodali set šestih Prouvéjevih stolov, vsakega za ceno 13.000 €, kar pomeni, da je Dirand svojo investicijo oplemenitil za 29.000 %.

TEFAF ne bi bil sejem, če se ne bi dalo na simpoziju predstavljenih del tudi kupiti. Pariška galerija Downtown François Laffanour je zbrala notranjo opremo iz upravne stavbe v indijskem Chandigarhu (1954), ki jo je oblikoval Pierre Jeanneret. Galerie Dansk Møbelkunst (Köbenhavn in Pariz) je med drugim ponujala enega od dveh še ohranjenih stolov, ki jih je Tyge Hvass oblikoval za danski paviljon na svetovni razstavi v Parizu leta 1937, Sebastian + Barquet (New York) pa zidno omarico, ki sta jo v takrat skupnem ateljeju v Pensilvaniji leta 1955 izdelala Phillip Lloyd Powell in Paul Evans.

Nastopajoči so tudi poudarili, da je v tem trenutku italijanski dizajn (Ignazio Gardella, Luigi Caccia Dominioni, Piero Fornasetti itd.) prenizko ovrednoten. To pa ne velja za izjemna dela, ki se prodajajo po zelo visokih cenah. Galerist Ulrich Fiedler (Berlin) je nemškemu muzeju prodal stol, ki ga je Carlo Bugatti izdelal za razstavo Le arti decorative internazionali del nuovo secolo v Torinu leta 1902, in to za kar 350.000 €. Vrtoglavo ceno, okoli 1 in 1,5 milijona €, je za dva Mollinova stola postavila londonska Hamiltons Gallery, ki je objekta razstavila med avtorjevimi polaroidi. Carlo Mollino (1905–1973), torinski arhitekt, ki širši publiki ni pretirano poznan, je bil vsestransko nadarjen (oblikovalec, fotograf, pisatelj, učitelj smučanja, akrobatski pilot, športni dirkač itd.) in eklektičen v svojem ustvarjanju. V arhitekturi se je zgledoval po Alvarju Aaltu in Erichu Mendelsohnu (med deli omenimo sedeža Società Ippica Torinese in Gospodarske zbornice ter Avditorij RAI in Nuovo Teatro Regio, vse v Torinu), pri oblikovanju pohištva pa je sledil obrtnim idealom, saj so vsi njegovi kosi izdelani ročno in so unikati. Toda Mollino je zaslovel zlasti s svojo vilo, danes imenovano Casa Mollino, v kateri je med letoma 1962 in 1973 posnel več kot 1000 polaroidnih fotografij protagonistk torinskega nočnega življenja. V Hamiltons Gallery so Mollinove posnetke primerjali s Mapplethorpovimi, le da so prvi odsev nekoliko drugačnih časov.

Tik pred simpozijem je Clare McAndrew predstavila TEFAF Art Market Report. The Global Art Market, with a focus on the US and China. Poročilo temelji na podatkih o avkcijski prodaji, ki jih spremljata Artnet in AMMA (Art Market Monitor of Artron), ter odgovorih, ki jih v vprašalnike vpišejo trgovci z umetninami (med 5.500 naslovniki se jih odzove približno 12 %). Letos ni bilo pretresljivih novosti, le zmeren optimizem, saj je prodaja na globalnem trgu lani dosegla 47,4 milijarde €, kar je 7,5 % več kot lani in se približuje rekordnemu, predkriznemu letu 2007.

Tudi razmerje sil je podobno kot pred leti. Na prvem mestu so ponovno ZDA z 38-odstotnim deležem vrednosti prodaje, sledita Kitajska s 24 % in Velika Britanija z 20 %. Ameriški trg je letos veliki zmagovalec, saj je prodaja porastla kar za 25 %, medtem ko sta kitajski in evropski trg stagnirala (Kitajska porast za 2 %, EU padec za 2 %). Lanskoletni porast vrednosti prodaje je posledica dviga cen najdražjih del in globalni center za njihovo prodajo je New York, saj se je tam na dražbah prodalo 52 % vrednosti del s ceno nad 1 milijonom € ter kar 78 % vrednosti (in 60 % volumna) del nad 10 milijoni €.

Prav tako se ni veliko spremenila porazdelitev avkcijske prodaje po sektorjih: »povojna in sodobna umetnost« 46 % vrednosti (in 44% volumna), »moderna umetnost« 29 % vrednosti (in 28 % volumna), »impresionisti in postimpresionisti« 13 % vrednosti (in 14 % volumna), »stari mojstri« 10 % vrednosti (in 8 % volumna), »drugo« 2 % vrednosti (in 6 % volumna). Toda pri tem velja poudariti, da je »povojna in sodobna umetnost« dosegla zgodovinski rekord 4,9 milijarde €; največ del je bilo prodanih v ZDA (44,1 % vrednosti in 21,3 % volumna). Prodaja »starih mojstrov« vztrajno pada, lani je upadla za 7 %; zanimivo je, da tu vodi Kitajska (40,5 % vrednosti in 17,8 % volumna).

Po ocenah avtorice naj bi trgovci z umetninami dosegli 53 % vrednosti globalne prodaje, kar pomeni skoraj 25 milijard € in je za 12 % več kot lani. Največji porast je bil očiten pri obeh ekstremih (pri trgovcih z letnim prometom pod 500.000 €, ki predstavljajo približno tretjino, in pri tistih s preko 10 milijonov € letnega prometa, ki jih je približno ena desetina), na srednjem trgu tako rekoč ni premikov. Prodaja je potekala večinoma prek galerij s 50 %, 19 % na lokalnih in 14 % na mednarodnih sejmih (7 % zasebna prodaja, 5 % dražbe in 5 % po spletu). Galeristi nad vse večjim številom sejmov niso navdušeni, saj jim to prinaša le dodatne stroške – opazen je trend vračanja h galerijskemu delu, ki se precej razlikuje od sejemske prodaje. Kupci so večinoma zasebni zbiratelji (78 %), sledijo institucije (9 %) in korporacije (7 %).

Avtorica je v drugem delu poročila primerjala dva najpomembnejša trga, ameriškega in kitajskega, in če vzamemo pod drobnogled iste elemente, vidimo, da sta ta trga zelo različna.

V ZDA so lani prodali za 18 milijard € umetnin in prodaja se je v enem letu povečala za 25 %. Levji delež ima pri tem »povojna in sodobna umetnost« z 59 % vrednosti. Avkcijske hiše so ustvarile 3,7 milijarde € prometa, pri tem pa je delež Christie's in Sotheby's kar 80 %. Največ kupcev je bilo Američanov (80 %), sledijo tisti s Kitajske in Daljnega vzhoda (11 %), nadalje Evropejci (5 %) ter klienti iz Rusije in z Bližnjega vzhoda (4 %). Na Kitajskem je lani vrednost prodaje dosegla 11,5 milijarde €, kar predstavlja 2-odstotno rast. Med sektorji je najbolj vitalen »kitajska umetnost in kaligrafija« s 56 % vrednosti. Avkcijske hiše so dosegle 7,5 milijarde €, pri čemer je prodaja bolj enakomerno razporejena: Poly International 13 %, China Guardian 10 %, Christie's 9 %, Sotheby's 9 %, Beijing Council 6 %. Kitajska umetnost se prodaja in kupuje zlasti na Kitajskem, saj je bilo le 4 % vrednosti ustvarjene zunaj Kitajske. Zahodna umetnost kitajskih kupcev ne zanima pretirano.

To so na lastni koži okusili tudi organizatorji TEFAF-a, ki so ob koncu lanskoletne edicije objavili namero o sejmu na Kitajskem. Čeprav so bili pogovori s kitajskimi oblastmi uspešni (sejem bi organizirali družno s Sotheby's, ki deluje v Pekingu pod okriljem državnega podjetja GeHua), jih je zaustavil negativen odgovor zahodnih galeristov, ki poznajo trenutne negativne trende za prodajo zahodnoevropske umetnosti na Kitajskem.

Slike

1. Dickinson: Vincent van Gogh, Moulin de la Galette (foto TEFAF).

2. Merrin: Karakala (foto TEFAF).

3. Bernheimer-Colnaghi: Bernardo Strozzi, Madona z sv. Janezom Krstnikom (foto TEFAF).

4. Galerie Ulrich Fiedler: Carlo Bugatti Stol za razstavo »Le arti decorativi internazionali del nuovo secolo« Turin 1902 (foto TEFAF).