Marina Barbara ŽLENDER

Devinski grad in njegovo poslanstvo

Slovencem, ki imajo radi potepe preko meje, sta mesto Devin ali Nabrežina, pa tudi Devinski grad poznana, kakor tudi vsem, ki se zavedajo pomena slovenske manjšine v Tržaškem zaledju, ki goji ljubezen do domovine. Zgodovinsko sta Devin in Gorica povezana in sta se sprva prav na območju Devina ločila od Trsta, kasneje pa je ozemlje povezal habsburški imperij, katerega panevropske ideje so se le uresničile v Evropski uniji. Za te se je vedno potegovala tudi družina Thurn und Taxis, v lasti katere je Devinski grad. V kolikor bi uspeli velike ideje Panevropskega gibanja, ki ga je skupaj z Richardom Coudenhove-Calergijem ustanovil Oto Habsburški, v mirnem dialogu uresničiti, bi se sedanja Evropa širila brez krvavečega Balkana. Trst ne žaluje za Mitteleuropo brez razloga, Devinski grad pa navkljub burni zgodovini ostaja čudovita točka aristokratske Evrope v Tržaškem zalivu.

Umetnostnim zgodovinarjem je Devinski grad znan ne le po svoji zgodovini in lepoti, marveč tudi po bližnjih umetnostno-zgodovinskih spomenikih: grad Miramare, cerkev sv. Janeza Timavskega pri izviru reke Timave, pa številnih drugih v samem Trstu. Bližina Nove Gorice in sosednje Gorice, pa Kostanjevice in grobnice zadnjih članov francoske kraljeve družine Bourbonov, Štanjela, gradov Dobrovo in Kromberg in številne druge kulturne izletniške točke so pripravna iztočnica za obisk tega čudovitega kraja.

Kot navajajo viri, sega zgodovina Devinskega gradu do prve poselitve tega območja pred našim štetjem, ki je vezano na reko Timavo. Ob njej so v času Rimskega imperija zgradili tempelj, posvečen lokalnemu čaščenju kulta Timava. Častili so tudi Herkula in Solisa Avgusta. Ob reki so Rimljani poleg navedenih častili še junaka Diomeda, ki so mu žrtvovali bele konje, zgradili pa so tudi svetišča boginjama Junoni in Minervi. Tako so leta 1924 med razvalinami Devinskega gradu našli vklesano posvetilo Herkulu Avgustu, ki ga je prispeval prebivalec naselja Opitergum (Oderzo). Ob Timavi je sprva potekala Via Gemina, z našim ozemljem pa jo je povezovala jantarna pot. Skupaj s krščanstvom se je po teh krajih razvila romarska pot. Reka Timava je obenem pomenila ločnico s Cisalpinsko Galijo, kasneje med ozemljem oglejskega patriarhata in devinskim fevdom, nazadnje pa je delila beneško ozemlje od habsburškega in kasneje Italijo in tržaško pokrajino.

Na ostankih rimskega templja, posvečenega božanstvu Timavu, je nastala starokrščanska bazilika, ki je v 12. stoletju, natančneje leta 1121 dobila podobo današnje cerkve sv. Janeza Timavskega (San Giovanni in Tuba), po zaslugi Walseejev, Devinskih gospodov pa so jo leta 1483 povečali. Ob njej je bil tudi samostan, ki so ga Obri sicer uničili, vendar so ga ponovno obnovili in povečali. Pri izviru Timave se je oblikovala obalna laguna, ki sta jo proti morju zapirala dva otočka in so jima Rimljani pravili insulae clarae, verjetno zaradi izvira žveplene vode, zato so jih uporabljali za terme do uničenja ob Atilovem pohodu. Laguna je bila obenem zatočišče za tovorne in vojaške ladje in jih je varovala zaradi dobrin, ki so jih tovorili po jantarni poti. Na področju Devina se nahaja tudi eden od mitrejev, kar veliko pove o mejni naravnanosti kraja, govori pa v prid povezanosti z jantarno potjo, ki je vodila na področje Slovenije in naprej. Na malem otočku je stal svetilnik, imenova Belguardo. Vojna leta 1284, v kateri sta se borila Raimund I della Torre in beneška vojska, je botrovala tudi uničenju svetilnika in Benečani so tu v 13. st. na umetnem otoku postavili trdnjavo Belforte, ki je bila preko mostu povezana s celino, kasneje, po osvojitvi Tržiča (Monfalcone), pa so jo zapustili. Ozemlje bilo pod oglejskim patriarhatom, v resnici pa so Devinski grofje predstavljali prave gospodarje, za njimi pa njihovi dediči Walseejevci. Najstarejši grad na skali je morda sodil k ozemlju škofovske tržaške grofije, katere meje so potekale prav po teh krajih. Trgovinska cesta je vodila preko palače Devinskih grofov do Timave in Lokavca, kjer se je pobirala prevoznina. V tem času je bila zelo razvita trgovina s konji, pa tudi ribolov. V času avstrijske nadoblasti je bila na tem ozemlju luka, ki je konkurirala tržaški. Devinski glavar Johannes ali Ivan Hofer si jo je prizadeval povzdigniti nad tržaško luko, kar je povzročalo spore. Hoferju so se maščevali z napadom in kasneje je Marija Terezija v Devin preselila tudi carino, ki ji je sledila duhovščina. Povedati moramo tudi, da je Devin pomenil mejo med tržaškim in goriškim ozemljem, saj so Devinski gospodje sprva spadali pod akvilejski patriarhat, kasneje pa pod goriške grofe in z njimi vred pod avstrijsko nadoblast. Tako si je Rudolf IV. pokoril Auersperge in pridobil ozemlje Cerknice, Postojne, Loža in Slovenj Gradca. V 14. st. so njegovi nasledniki pričeli z nadzorom Devina in bližnjega ozemlja na Krasu, kar je jezilo tržaško oblast, saj je k njej spadal tudi Kvarner z Reko. Tako je Kranjska dobila svoj dostop do morja. Za goriškimi grofi so ozemlje prevzeli Habsburžani (vse do Pazina) in tako ustvarili mejno linijo z Benetkami za nekaj stoletij. Borba za trgovino med njimi in Trstom je trajala ves čas in tudi Koper je moral konec 14. stoletja priznati habsburško nadoblast.

Ko govorimo o Devinskem gradu, imamo seveda v mislih rezidenco družine Torre e Tasso (Thurn und Taxis), omenili pa smo že starejši grad, ki je v ruševinah in stoji na mnogo bolj izpostavljenem klifu. Verjetno je na ozemlju Devina obstajal rimski Castellum Pucinum, o čemer pričajo številne najdbe, vendar pa so bile domneve, da je utrdbeni stolp novega Devinskega gradu rimski, ovržene iz več razlogov. Gre za utrdbeni srednjeveški stolp, kot jih poznamo pri fevdalnih gradovih v Franciji in Nemčiji, vendar o tem nekoliko kasneje. Najprej bi našteli dejstva, ki govorijo v prid srednjeveški gradnji stolpa: stolp je previsok, da bi bil rimski; tudi sama gradnja priča o kasnejši dataciji, saj ne moremo govoriti o rimskem načinu gradnje, imenovanem opus spicatum; veliki kamniti bloki nimajo odprtin, značilnih za vleko pri rimski gradnji; debelina zidu variira med 1,5 in 2m in je tanjša na strani proti kopnem, ki je bila torej bolj izpostavljena nevarnosti. To priča proti tezi, da bi lahko šlo za rimski stražni stolp; tudi majhne odprtine oken kažejo na kasnejši izvor; sam vhod je tipičen za navedene gradove in stolpe v srednjem veku. Kot smo že omenili, je sama višina stolpa bolj značilna za poudarjanje moči fevdnega gospoda. Ko govorimo o starem gradu, pa rimskih ostankov prav tako ne najdemo. Po vsej verjetnosti so patriarhi nasledili rimski castellum in ga namenili za kontrolo in obrambo ozemlja, čemur v prid govori že postavitev prvega gradu na klifu. Strateška pozicija gradu je omogočala nadzorovanje ladij, ki so plule v bližnji Trst. Kot smo navedli, so bili Devinski gospodje sprva povezani z oglejskim patriarhaton, nato z nemškimi kralji, beneško oblastjo, pa vse do habsburške monarhije. V 10. st. je Devin postal središče grofije. V 12.st. je patriarh Devinskemu gospodu Hugonu I. izročil poleg devinske fare še Tomajsko, Senožeče, Trnovo, pa Košano in Prosek. V 14.st. je bil z Devinskimi gospodi povezan tudi grad Prem, kjer je bival glavar Devinskih gospodov, premski vitez. Razvaline starega Devinskega gradu pa še vedno počivajo na skali, obdani z morjem. Kot govori legenda, naj bi Devinski grof Hugon VI. tu gostil celo Danteja, kot sla družine Cangrande della Scala. Sicer pa je v 11. st. zgrajeni grad na skali imel strateško osnovo za svojo obrambo. Sam vhod je bil dobro varovan in od njega je stopnišče vodilo v notranjost do glavnega stolpa, ki je osrednji del starega gradu in je prav tako imel utrdbeni, varovalni namen. Zahodni del stene se je porušil in končal v morju. Nad vrati je bil obokan prostor, kjer so še ohranjene freske, pa tudi majceno romansko okno. Verjetno gre za grajsko kapelo, iz katere se je po stopnicah prišlo na dvorišče, odkoder so vidni tudi bivanjski prostori gradu. Nad kapelo naj bi bile ječe. Po Pavlu Diakonu je bil v starem Devinskem gradu zaprt patriarh Kalist (8.st.), zaradi prenosa sedeža patriarhata v Čedad, kar govori v prid starejši dataciji gradu. Dokument, ki priča o obstoju Devinskega gradu, je povezan z oblastjo Devinskih gospodov, ki so bili fevdalci oglejskih patriarhov, saj ga je kot navaja dokument v dar prejel patriarh Federico leta 921. Devinski gospodje so bili povezani z oglejskimi patriarhi iz rodbine Torriani. Družina Torriani izvira iz Milana in je prispevala štiri patriarhe; v 14. st. je bila rodbina podrejena avstrijskemu dvoru in njeni člani so bili zadolženi za Trst kot regenti. Veje družine segajo ne le v Milano, marveč tudi v Verono, oz. na Tirolsko in v Švico. Spričo pomembnosti družine so njeni člani dali zgraditi nov grad. Podoba novega gradu sega v leto 1389, v čas Hugona VI, zadnjega Devinskega gospoda. Ta je bil kot predstavnik avstrijske oblast pooblaščen za upravljanje Trsta. Fevd je lahko nadzoroval prihod ladij, znotraj gradu pa so se nahajala prebivališča ribičev s konjušnicami, kaščami in kletmi vred. Moč družine se je povečala s poroko z rodbino Walsee in pod Habsburško nadoblastjo so postali zelo vplivni. Njihova moč je izvirala iz upravljanja tržaškega pristanišča in Habsburžani so strateško pomembnost gradu in družine zelo upoštevali, v pomoč pa so jim bili tudi v bitkah proti Benečanom. Kljub težavnemu obdobju in pogostim vojnam ter Habsburški nadoblasti pa je Devinski grad sčasoma dobival kulturni pomen. Z večanjem vpliva družine so se množile prireditve na gradu, zlasti koncerti, pa tudi daljša gostovanja skladateljev in pesnikov. Razvejano drevo družine jo je povezovalo z Lombardijo, natančneje z Milanom, kar je bila tehtna osnova za ustanovitev zanesljive poštne mreže, katere avtorstvo se jih drži. Poštna služba je bila pomemben izum in je zanesljivo delovala po vsem območu Svetega Rimskega imperija. Vezi z oglejskimi patriarhi so jim dale tudi svojega predstavnika, Raimunda I della Torre (Thurn). Te vezi so bile torej nadaljevanje tradicije družine Torriani. S takšnim monopolom so si ustvarili pomembno evropsko pozicijo in se povezali z nekaterimi aristokratskimi družinami po Evropi ter tako še vedno igrajo pomembno vlogo kot gostitelji in meceni, imeli pa so tudi pomembno diplomatsko vlogo posrednika med cesarjem in republiko Serenissimo.

Značilna različnost med pozicijo prvega in današnjega gradu priča tudi o večji pomembnosti in vlogi, saj je stari grad nedvomno postal premajhen za zahteve tedanjih prebivalcev. Obenem je bila mitnica in s tem nadzor bližnje poti do Trsta zelo donosen posel, saj so pod krinko varovanja trgovcev zahtevali carino. Tako je novi grad dobil prostor na najvišji legi na kopnem, stari grad, imenovan Duinus Vetus ali Rocca inferiore pa je bil porušen.

Kar zadeva stolp v vstopnem delu gradu, ne gre za bastionski tip, marveč je služil nadzoru okolice in varovanju. Tloris stolpa je pravokoten in povezan je s prostori gradu, ki obdajajo notranje dvorišče s kapelo in prehodom na grajski vrt, ta pa ga povezuje z novejšim traktom nad morjem, ki reminiscira grad Trauttmansdorff. Vrt je razdeljen v več nivojev in v zgornjem, travnatem delu je skrit bunker iz časa 2. svetovne vojne. Vrt in prosto postavljeni kipi imajo baročen koncept, čeprav je bil urejen po prvi svetovni vojni. Pod gradom pa se vrtovi v nivojih spustijo proti morju. Skulpture levov v Devinskem gradu nas ponovno vračajo v Oglej, saj spominjajo na leve velikega mavzoleja v bližini Oglejske cerkve.

Kot že rečeno, je grad utrjen proti kopnem, nad morjem pa se odpre s teraso, na kateri so člani družine gostili slavne goste. S terase se odpira čudovit pogled na t. im. Rilkejevo pot in ob njej naprej do Sesljana, ob klifu pa do gradu Miramare in naprej do Tržaškega zaliva. Tri zunanje fasade objemajo prostore notranjega dela gradu, medtem ko se na vrtu nahajajo hiše in prostori, namenjeni sodobni rabi. Vrtovi povezujejo zgornji bivalni del z utrjenimi vrati. Naj nas ne zavedejo nekateri dodatki, kot je romanska kvadrifora, ki je v resnici bila dodana kasneje. Sama arhitekturna zgodovina gradu govori o tem, da so bili načrti zanj narejeni leta 1639 in jih je izdelal Giovanni Pieroni, vojaški inženir družine Habsburških. Arhitekturna shema gradu obenem reminiscira gradove na Avstrijskem okoli leta 1200 in sorodne v J Nemčiji. Nastajanje gradu bi torej lahko razdelili v štiri faze: srednjeveško jedro, renesančni trakt in spremembe ter dodatki iz 17., 19. in 20. stoletja. Edini prepoznavni srednjeveški del je že opisani stolp, ki tudi po postavitvi spominja na tiste v gradovih J Nemčije v 13. stoletju. Prav tako tudi obrambna stena okoli njega, ki je sicer mlajšega datuma, o čemer priča tudi dekorativna rustika. Renesančni del gradu se pričenja s prenosom oblasti po izumrtju družine Devinskih grofov na družino Walsee, ki je grad leta 1472 prodala cesarju Frideriku III, sčasoma pa je bil dan v upravljanje družini Hofer. Ta ga je dala pozidati v današnjem obsegu v 16. stoletju. Leta 1508 je Devin za nekaj ur pripadel Benetkam, zatem pa je prišel pod Habsburško nadoblast in Johannes ali Ivan Hofer je zaslužen za njegovo današnjo podobo utrjenega gradu, ki še vedno izraža moč lastnikov, čeprav gre za nasledstvo in ne več potrebo po obrambi. Od časa družine Hofer je grad združeval obrambno in bivalno funkcijo. Zahvaljujoč habsburškemu inženirju vemo, kako je grad izgledal leta 1639 in leta 1653 ga je po ženski liniji podedovala družina Torre (Thurn). Družina je dala grad ponovno obnoviti, vendar ga ni več utrjevala. Iz tega obdobja lahko občudujemo veličastno ovalno stopnišče v gradu, imenovano »Palladijevo stopnišče«, četudi je mlajšega izvora, po letu 1639, in predstavlja edini baročni element gradu. V 19. in 20. stoletju lahko zabeležimo le še dodajanje posameznih elementov v psevdomedievalni maniri. Enako velja za vrtove, ki smo jih že opisali.

Po gradu se lahko sprehodimo po izvirno opremljenih prostorih družine, ki nam pripovedujejo njeno zgodovino skupaj z dragocenim pohištvom, slikami in fotografijami, pa tudi enkratnimi pogledi skozi okna na okoliške kraje in razvaline starega gradu na pečini. Notranji prostori gradu so bogato okrašeni s štukaturami iz 18. st., loggia po vzoru Palladija pa je okrašena z rustikalnim obokom. Burna zgodovina Devina in okoliških krajev seveda gradu ni prizanašala in tako so ga leta 1809 oplenili Francozi, ki so pobrali bogato zbirko orožja in slik v gradu. Tudi v času 2. svetovne vojne je morala družina grad zapustiti. O pomembnosti družine skozi čas govorijo njeni slavni gostje: Rainer Maria Rilke, Franz Liszt, Richard Strauss in še pred njimi Dante Alighieri, kakor tudi predstavniki kraljevih družin, saj je bila Maria Wallersee nečakinja cesarice Elizabete, žene cesarja Franca Jožefa in jo je klicala kar „la zia Sissi“. Maria Wallersee je bila torej sestrična prestolonaslednika Rudolfa. Že mati Elena Thurn und Taxis je bila princesa, sestra cesarice Elizabete ali Sissi, ostale tri sestre pa so bile prav tako kraljice in nadvojvodinje. Povezanost te družine s Habsburškim dvorom izpričuje poleg sorodstvenih vezi tudi zgodovinska korespondenca in številni skupni dosežki, pa tudi njihovo humanitarno poslanstvo v času druge svetovne vojne in po njej. Bogata zbirka gradu priča o njegovi svetovljanski zgodovini: klavir Franza Liszta, ki je princeso Marie navduševal za glasbo, bogata korespondenca med člani družine in predstavniki evropskih kraljevih družin, posamezne pesmi in Devinske elegije Rainerja Marie Rilkeja, številni umetniški predmeti in glasbila, tudi zgodovinska, pa tudi nekateri osebni predmeti in slike same družine, v družbi različnih svetovljanskih gostov. Bližina gradu Miramara je seveda prispevala k druženju obeh družin. Iz idej Ota Habsburškega, ustanovitelja Panevropskega gibanja, je nastala sodobna Panevropska unija, oz. Združena Evropa. O svetovljanskih nazorih družine Torre e Tasso govori prav članstvo in nosilnost panevropskih idej, katerih pripadnik princ Rajmund Thurn und Taxis je po vrnitvi v Devin kot eden prvih dvignil zastavo Združene Evrope. Odlika družine pa je tudi mecenstvo in sodelovanje v humanitarnih nalogah ter znanosti za človeštvo in številne glasbene, pesniške in druge umetniške prireditve so še vedno stalna praksa v Devinskem gradu, ki tako ostaja nekako nostalgičen in hkrati aktualen biser zgodovine v tem koščku Mediterana.

Slike – foto avtorica

Seznam literature

-Giuseppe BERGAMINI, Sergio TAVANO, Storia dell'arte nel Friuli-Venezia Giulia, Udine 1991.

-Gian Carlo MENIS, Storia del Friuli. Dalle origini alla caduta dello stato patriarcale (1420), Udine 1996.

-Reka – Timav. podobe, zgodovina in ekologija kraške reke (ed. Irena Trenc-Frelih), Ljubljana 1990.

-Simon RUTAR, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska: izdaja v dveh delih, Prirodoznanski, statistični in kulturni opis, 1892 [in] Zgodovinski opis, 1893. Faksimile s spremno besedo, Nova Gorica, Ljubljana, 1997.

-Giulia SCHRIBERNA, Devinski Grad. Vodnik, Devin 2012.

-Slovenci ob Soči med Brdi in Jadranom (ed. Marijan Brecelj), Celje 1983.

-Christoph ULMER, The castles of Friuli. History and civilization, Cologne 1999.