Monika OSVALD

Novi rekordi v letu 2014 – kam gredo »mojstrovine« sodobne umetnosti?

Čeprav se leto še ni prav končalo in nimamo na voljo vseh številk, je iz poročil sejemskih prodaj in avkcijskih hiš razvidno, da je za nami še eno rekordno leto. Po ocenah zavarovalniške hiše AXA, je samo švicarska edicija Art Basla 2014 ponudila za 4 milijarde ameriških dolarjev umetnin. Toda tempo je letos diktirala zlasti Christie´s, ki je na novembrski dražbi sodobne umetnosti dosegla rekordni izkupiček 852,9 milijona dolarjev. Kar štiri dela so presegla 40 milijonov: dva sitotiska Andyja Warhola, Triple Elvis (81,9 milijona) in Four Marlon (69,9 milijona), ter platni Cyja Twomblyja (69,6 milijona) in Francisa Bacona (45 milijonov). Deset del je prekoračilo mejo 20 milijonov dolarjev.

K skupnemu novembrskemu rezultatu, ki je presegel milijardo dolarjev, je sicer pripomogla tudi konkurenčna multinacionalka Sotheby´s, ki pa je iztržila le borega 343,7 milijona dolarjev. Zato je Danielu Loebu, ki ima v lasti večinski del delnic in upravlja hedge fund, po dolgotrajnem negodovanju uspelo, da je generalni direktor dražbene hiše William F. Ruprecht odstopil s položaja, in sicer po štirinajstih letih vodenja. Christie´s se je veliko bolj kot Sotheby´s prilagodila novim razmeram na umetnostnem trgu, saj gre 22 % njene prodaje na Kitajsko, njeni klienti pa so letos porabili kar 50 % več kot lani. Njena komparativna prednost so zlasti novi kupci iz Azije in ZDA, ki so pripravljeni ponuditi več, zato so cene tako poskočile. Visoke cene privabljajo kliente, ki hiši zaupajo izjemna dela v prodajo, kar spet deluje kot vaba za nove kupce. Tako je krog skorajda popoln. Na veliko priljubljenost kaže tudi število obiskovalcev: k novembrski prodaji se je prijavilo 500 zbirateljev, dela si je na sedežu dražbene hiše v New Yorku ogledalo 10.000 obiskovalcev, na internetni strani pa kar 10 milijonov.

O vzrokih vrtoglave prodaje sodobne umetnosti, ki ji za zdaj še ni videti konca, se v najrazličnejših medijih sprašujejo mnogi protagonisti in opazovalci umetnostnega trga, toda najbolj prodorno razlago je tudi tokrat ponudila Georgina Adams, ki že desetletja spremlja trg za ugledna časopisa Financial Times in The Arts Newspaper. Adamsova, ki je junija pri akademski založbi Ashgate izdala knjigo z naslovom Big Bucks. The Explosion of the Art Market in the 21st Century, navaja te vzroke: dražbene hiše so postale »podjetja« z najrazličnejšimi dodatnimi storitvami; v galerijskem svetu je prišlo do polarizacije med mega-galerijami, ki delujejo kot korporacije, in ostalimi; umetnin ne prodajajo le na sejmih, ki jih je že več kot 200, ampak tudi na približno 100 bienalih; evropskim in ameriškim kupcem so se pridružili novi zbiratelji s Kitajske, iz Rusije in arabskih držav; v zadnjih letih se je oblikovala armada najrazličnejših posrednikov, ki se prodajajo pod imenom art advisor; pomen samostojnih kuratorjev, ki pripravljajo dogodke za bienale, galerije in posameznike, presega vlogo muzejskih direktorjev in kritikov. Po avtoričinem mnenju pa je glavni vzrok v izjemnem porastu globalnega bogastva, ki vsako leto postreže z novimi milijarderji – toda večina novih, superbogatih zbirateljev si želi podobne stvari, zato je nabor najbolj iskanih umetnikov zelo omejen, saj vključuje od 50 do 100 imen.

To ugotavlja tudi zadnje letno poročilo Finance Report 2014 (Deloitte & ArtTactics), ki sta ga avtorja Adriano Picinati di Torcello in Anders Petterson predstavila na letošnji Deloittovi konferenci. Ta je imela za osrednjo temo luksemburški Freeport, ki bo namenjen hranjenju umetnin in drugih zbirateljskih predmetov visoke vrednosti z začasno zamrznitvijo plačila davka na dodano vrednost. Najbogatejši vrh svetovnega prebivalstva, tako imenovani UHNWI (Ultra High Net Worth Individuals), naj bi 9,6 % svojih naložb namenil za art & collectibles. Kar 76 % teh bogatašev se za zbirateljstvo odloča tudi iz naložbenih vzrokov, kar pomeni velik porast v primerjavi z letom 2012, ko je bil ta delež 53 %. Zakaj je temu tako, je razvidno tudi iz Artnetovega indeksa C50 (kot je iz imena razvidno, indeks vključuje petdeset sodobnih in povojnih umetnikov), ki beleži 434-odstotni porast, kar je veliko več kot pri vseh ostalih naložbah.

Toda vse le ni tako črno-belo. Vrtoglavo drage umetnine bodo sicer za nekaj časa resda najverjetneje pristale v kakšnem freeportu, toda Christie´s poroča, da bosta Warholova sitotiska, ki sta pred dražbo visela nad igralnimi avtomati ene od igralnic nemške verige WestSpiel, sedaj razstavljena v enem od številnih zasebnih muzejev, ki rastejo širom po svetu. Tako so letos samo v Šanghaju odprli kar dva nova muzeja, Long Museum (zbiratelja Liu Yiqian in Wang Wei) in Yuz Museum (kitajski poslovnež iz Indonezije Budi Tek), konec leta pa bo dokončan muzej Elija Broada na losangeleškem Bunkers Hillu.

K sreči se tudi Evropa počasi prebuja v tej smeri, saj je bila konec oktobra otvoritev sedeža Fundacije Louis Vuitton v Parizu. Čeprav je zasebni muzej in kulturni center nastal pod pokroviteljstvom mednarodne konglomeracije LVHM, pomeni obenem triumf njenega direktorja in večinskega lastnika Bernarda Arnaulta. Ta se je po ogledu Muzeja Guggenheim v španskem Bilbau navdušil nad opusom arhitekta Franka Gehryja. Pogovori so se začeli leta 2001, arhitektura je bila zgrajena med letoma 2008 in 2014.

Novogradnja, ki se pred nami izriše sprva kot oblak in potem kot karavela, ki ima veter v vseh jadrih hkrati, je locirana v elitno lokacijo parka Bois de Boulogne, in to tik ob (danes) otroško igrišče Jardin d´Acclimatation. Če se ji približamo iz Neuillyja, se pred nami naenkrat pojavi vertikalni premec, visoko nad kaskadno fontano, kot bi se pravkar izvil iz megle.

Stavba spretno povezuje pomorski imaginarij z vrtno arhitekturo, saj povzema elemente steklenih paviljonov 19. stoletja, katerih vrhunec je Grand Palais. Obenem v njej razberemo spekter citatov iz francoske umetnostne zgodovine, od vitrajev do Picassovega in Braquovega kubizma.

Čeprav se zdi zgradba na prvi pogled organsko neracionalna, je dejansko stroga struktura, saj jo je Gehry začel načrtovati od znotraj, poudarjeno funkcionalno. Jedro arhitekture je sicer zasidrano v grotti, v katero se izliva kaskadna fontana, vendar je njeno telo oblikovano iz enajstih kubičnih galerij in avditorija, nad katerimi se dvigujejo icebergi s strešnimi terasami. Strukturo obdajajo steklena napeta jadra, ki so obenem fasada in streha. Med icebergi in steklenimi jadri je umeščen »kaotični ples« prostorov menjajočih se dimenzij. Strešne terase, namenjene instalacijam in dogodkom, ponujajo izbrane poglede na La Defence in Montparnasse, na Eifflov stolp in Montmartre.

Otvoritveni program sta – poleg koncertov kitajskega pianista Lang Langa in Kraftwerkov – zaznamovala »butična« razstava o kreativnem procesu Franka Gehryja, na kateri je bilo s sto modeli ilustrirano nastajanje strukture (istočasno je bila v Centru Pompidou odprta velika retrospektiva omenjenega arhitekta), in razkritje prvih del izjemno bogate, toda širši publiki skorajda nepoznane kolekcije v lasti LVMH in Bernarda Arnaulta. Tako je bila ena od galerij v celoti posvečena platnom Gerharda Richterja. Med drugimi umetniškimi deli omenimo le »simfonični film« The Journey That Wasn’t (2005) Pierra Huygha, enega najbolj nekonvencionalnih sodobnih francoskih ustvarjalcev, ki presega meje med različnimi svetovi in žanri. Fundacija, katere umetniško vodenje je prevzela Suzanne Pagé, nekdanja direktorica Musée d’Art Moderne de la Ville de Paris, bo svojo bogato kolekcijo razkrivala postopoma.

Med instalacijami, narejenimi po naročilu, sta po svojem izjemnem perceptivnem impulzu izstopali Where the Slaves live Adriána Villara Rojasa, tako imenovana living sculpture iz kompaktnih organskih in neorganskih plasti, nabranih širom sveta, ki se bodo sčasoma razgradile ali kako drugače spremenile, in Inside the Horizon Olafurja Eliassona. Islandsko-danski umetnik je na sprehajalni poti ob notranjem bazenu poustvaril gozd iz triinštiridesetih pilastrov v obliki prizem, pri katerih sta dve stranici pokriti z ogledalom, tretja, ki je razsvetljena, pa iz trikotnih skorij muranskega stekla, kar ustvarja toplo rumeno osvetljenost med različnimi igrami odsevov. Eliasson naj bi bil eden najljubših Arnaultovih umetnikov, zato fundacija pripravlja njegovo retrospektivno razstavo (1).

Fundacija Loius Vuitton je prva zasebna kulturna institucija v Franciji v tem obsegu. Tudi zato je med načrtovanjem prišlo do precejšnjih zapletov, saj je stavba postavljena v javnem parku. Proceduralne težave so rešili tako, da bo lastništvo muzeja, za katerega je fundacija odštela nekaj več kot 100 milijonov evrov, leta 2062 prešlo na mesto Pariz in tako postalo javno dobro.

Fundacija pa ne bo dala novega zagona le Parizu, ki se ponovno uveljavlja kot eden najpomembnejših centrov sodobne umetnosti, ampak tudi Arnaultovemu glavnemu tekmecu in drugemu pomembnemu francoskemu mecenu, Françoisu Pinaultu (sicer, med drugim, lastniku dražbene hiše Christie's). Ta je že pred časom naznanil, da bo na mestu stare Renaultove tovarne na Île Seguin v pariškem predmestju Boulogne-Billancourt postavil sedež fundacije, njegovo arhitekturo pa naj bi zaupal Tadau Andu. Toda Pinault ostaja zaradi birokratskih zadržkov le pri svojih beneških muzejih (Punto della Dogana in Palazzo Grassi). Kljub temu še naprej išče spodobno »francosko« rešitev. Njegova namera, da bi se zasidral v prestolnici, je najlepše razvidna iz lokacije lanskoletne razstave: svoje zadnje pridobitve je postavil na ogled v Conciergerie na samem Île de la Cité.

(1) Spomnimo, da je leta 2002 imel samostojno razstavo v ljubljanski Mali galeriji, leta 2005 pa je fundacija Thyssen-Bornemisza Art Contemporary v okviru beneškega bienala postavila na otoku San Lazzaro Eliassonovo instalacijo z naslovom Your black horizon. Paviljon v obliki črne kubične strukture z enim samim virom svetlobe, tanke svetlobne črte, ki na višini oči obteka celoten prostor, je od leta 2007 na ogled na dalmatinskem otoku Lopud.

Slike

1. Fundacija Loius Vuitton, Pariz (foto Monika Osvald)