Gašper CERKOVNIK
Metoda Kemperl, Luka Vidmar: Barok na Slovenskem. Sakralni prostori
[fotografije Marjan Smerke; prevod povzetka Alenka Premru]. 1. izd. - Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014; 271 str.: barvne fotogr.; 30 cm. ISBN 978-961-282-021-3: 49,96 EUR
Posebej za predstavnike mlajših generacij umetnostnih zgodovinarjev ni značilno, da bi se lotevali obsežnejših pregledov umetnostnih obdobij na Slovenskem, napisanih tudi z mislijo na širši krog bralcev. Zato je toliko bolj razveseljiva knjiga Metode Kemperl in Luka Vidmarja Barok na Slovenskem: sakralni prostori, ki je izšla pri Cankarjevi založbi ob koncu leta 2014. Oba avtorja sta uveljavljena raziskovalca baročne umetnosti in kulture z zavidljivo bibliografijo. Med številnimi publikacijami Metode Kemperl bi poudaril več znanstvenih monografij o baročni cerkveni arhitekturi, posebej romarski. Avtorica je za knjigo Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem leta 2009 prejela stanovsko priznanje Izidorja Cankarja. Podobno je z drugim avtorjem, Lukom Vidmarjem, ki ga mnogi verjetno bolj poznajo po njegovih študijah s področja literarne zgodovine. Za doktorsko disertacijo, na kateri temelji njegova knjiga Zoisova literarna republika: vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov je leta 2011 prejel Srebrni znak ZRC SAZU. Poleg tega redno objavlja umetnostnozgodovinske študije. Med njimi izstopa knjiga Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija, ki je bila nominirana za nagrado Klio za najboljše zgodovinsko delo v letih 2012 in 2013. Če k temu pristavimo številne posamezne znanstvene članke obeh avtorjev ter skupno sodelovanje pri Leksikonu cerkva na Slovenskem, si težko predstavljamo bolj primerno dvojico za izvedbo tako ambicioznega knjižnega projekta.
Odločitev za tip publikacije, ki bi na obvladljiv in dostopen način predstavil eno najbogatejših in najkompleksnejših obdobij naše umetnostne in kulturne dediščine, pri tem pa ne bi žrtvoval poglobljenega in kritičnega pregleda starejših in novejših raziskav, je lahko zaradi številnih nujnih kompromisov zelo nehvaležen posel. Izbira najbolj reprezentativnih spomenikov je že vnaprej obsojena na kritike tako iz pogosto precej ozkogledih krogov strokovnjakov kakor iz bolj laičnih krogov ‒ ti utegnejo na spisku pogrešati spomenik, ki jim je tako ali drugače blizu. Vendar bi vse te pomisleke morala odgnati odlično spisana uvodna študija, ki nas popelje po zgodovini baročne umetnosti od njenih začetkov v Rimu in postopnega uveljavljanja zunaj Italije v 17. stoletju do njenega razcveta v 18. stoletju. Predstavitev glavnih faz od prehodnega obdobja 17. stoletja, v katerem je pogosto težko ločiti renesanso od baroka, do visokega baroka prve polovice ter poznega baroka druge polovice 18. stoletja z odmevi v 19. stoletju kaže, kako tesno so bile slovenske dežele vpete tako v italijanske kakor tudi v srednjeevropske umetnostne mreže in likovne tokove.
Jedro knjige je predstavitev dvaintridesetih cerkva, ki so bile v celoti na novo postavljene ali preoblikovane in opremljene v 17. in 18. stoletju. Cerkve so razdeljene v tri skupine glede na geografsko pripadnost: Osrednja Slovenija s štirinajstimi, Vzhodna Slovenija s trinajstimi in Zahodna Slovenija s petimi spomeniki. Znotraj teh skupin so cerkve razvrščene glede na čas nastanka in na mesto v razvoju baročne umetnosti pri nas. Prispevki o izbranih cerkvah so oblikovani kot sklenjene celote in vsebujejo vse ključne podatke o obravnavanem spomeniku ter o najpomembnejših kosih opreme. Vendar to nikakor ne pomeni, da se knjige ne da brati kot celote od prve do zadnje strani – avtorja sta zelo premišljeno in uspešno razvrstila spomenike s pogosto zelo zapleteno in bogato zgodovino gradnje in opremljanja, saj predstavitev vsakega spomenika postopno in smiselno podpira in poglablja uvodno študijo.
Glede na to, da je ravno v obdobju baroka naš prostor doživel enega najbujnejših umetnostnih razcvetov v svoji zgodovini, s skoraj nepreglednim številom spomenikov od katedral, župnijskih, romarskih do podružničnih cerkva, je število v knjigi obravnavanih stavb na prvi pogled precej skromno. Kakor avtorja pojasnjujeta v uvodu, njunega izbora ni vodila samo želja po ustrezni predstavitvi razvoja baročne umetnosti na ozemlju današnje Slovenije, temveč tudi osvetlitev različnih funkcij, ki so jih baročne cerkve in njihove umetnine imele v tedanji družbi. Dodatno merilo je očitno bilo ohranjenost – morda bolje rečeno obstoj – spomenika, pri čemer sta dajala prednost notranjščinam. Logična posledica takšne omejitve je izpad neohranjenih baročnih sakralnih spomenikov: naj na tem mestu poudarim samo v drugi svetovni vojni uničeni ptujsko minoritsko cerkev in cerkev cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki (s sicer še ohranjeno baročno zahodno fasado). Vendar knjiga ravno s tem pristopom več nudi bralcu, ki želi čim bolj celostno razumeti in dojeti baročno dobo na Slovenskem, saj si lahko vse spomenike še vedno ogleda in situ, poleg tega pa skoraj dobesedno »vstopi v barok«. Knjiga je odlično izhodišče za bralce, ki želijo poglobiti znanje o baroku ali se celo prvič srečujejo s to temo, saj so poleg temeljitega pregleda starejših raziskav v njej upoštevana pomembnejša novejša odkritja in interpretacije, ki sta jih pogosto – s svojim dosedanjim znanstvenim delom – prispevala ravno avtorja.
Avtorja, vešča interdisciplinarnih pristopov, sta v znanstveni monografiji, posvečeni zadnjemu univerzalnemu slogu evropske umetnosti, veliko pozornosti namenila umestitvi posameznih in celostnih umetnin v takratni verski, kulturni in politični okvir. V tem pogledu so posebej posrečene in privlačne njune predstavitve nekaterih izjemnih ikonografskih zasnov oltarjev in poslikav, saj je skoraj pri vseh pojasnjen tudi sočasni družbeni in zgodovinski kontekst, pa naj gre za samopromocijo plemičev ali za iskanje rešitev iz premnogih stisk tedanjih ljudi ne glede na stan. Predstavitve navad ob romanjih ali večjih praznikih, rabe liturgične opreme, motivov za naročanje umetnin ipd. ne omogočajo samo bolj poglobljenega razumevanja baročnih spomenikov, temveč poskrbijo za veliko bolj prijetno in vznemirljivo branje.
Poleg naštetega dopolnjuje knjigo izčrpen znanstveni aparat s slovarčkom strokovnih izrazov, opombami, povzetkom v angleščini, seznamom nahajališč uporabljenih arhivskih virov in literature ter kazalom osebnih imen, ne nazadnje pa tudi lepo oblikovanje in bogastvo fotografij mojstra Marjana Smerketa.
