Ustvarjalno zorenje Janeza Marenčiča se je pričelo leta 1935, ko se je kot 21-letni fotograf pridružil ljubljanskemu Fotoklubu, v katerem je delovala vrsta znanih medvojnih fotografov. Istega leta je bila njegova fotografija objavljena v dunajski reviji Die Galerie, naslednje leto je začel sodelovati na mednarodnih razstavah. Med motiviko zgodnjih Marenčičevih fotografij sta prevladovala žanr in krajina. Pomemben je bil zlasti vpliv nekaterih starejših fotografov, npr. Petra Kocjančiča, Marjana Pfeiferja in Lojzeta Pengala. Marenčičev pristop je odražal prepričanje, naj se fotografija v največji meri poskuša približati slikarstvu. Na t. i. fotografski piktorializem opozarjajo mehke konture in megličasta atmosfera premišljeno zasnovanih fotografij. Marenčič si je pri retuširanju pomagal z mehkoriscem, pri oblikovanju estetsko brezhibnih in pretehtanih kompozicij pa je posegal tudi po fotomontaži oziroma »fotokombinaciji«. Ni ga pritegnilo zgolj »realistično« podajanje konkretnega trenutka, temveč lirično, poetično in estetizirano pripovedno sporočilo fotografiranega motiva.

Preberite več: Retrospektivna razstava fotografij Janeza Marenčiča