Ustvarjalno zorenje Janeza Marenčiča se je pričelo leta 1935, ko se je kot 21-letni fotograf pridružil ljubljanskemu Fotoklubu, v katerem je delovala vrsta znanih medvojnih fotografov. Istega leta je bila njegova fotografija objavljena v dunajski reviji Die Galerie, naslednje leto je začel sodelovati na mednarodnih razstavah. Med motiviko zgodnjih Marenčičevih fotografij sta prevladovala žanr in krajina. Pomemben je bil zlasti vpliv nekaterih starejših fotografov, npr. Petra Kocjančiča, Marjana Pfeiferja in Lojzeta Pengala. Marenčičev pristop je odražal prepričanje, naj se fotografija v največji meri poskuša približati slikarstvu. Na t. i. fotografski piktorializem opozarjajo mehke konture in megličasta atmosfera premišljeno zasnovanih fotografij. Marenčič si je pri retuširanju pomagal z mehkoriscem, pri oblikovanju estetsko brezhibnih in pretehtanih kompozicij pa je posegal tudi po fotomontaži oziroma »fotokombinaciji«. Ni ga pritegnilo zgolj »realistično« podajanje konkretnega trenutka, temveč lirično, poetično in estetizirano pripovedno sporočilo fotografiranega motiva.

Med drugo svetovno vojno je Marenčič kot fotoreportrer spremljal enote IX. korpusa na Primorskem. Fond negativov je žal izgubljen. Na podlagi štirih ohranjenih fotografij partizanskega tabora in nočne straže v Trnovskem gozdu je Marenčič izdelal povečave v tehniki papirnega negativa, ki veljajo za eno likovno najbolj dovršenih medvojnih fotografskih pričevanj.
Janez Marenčič se je po vojni posvečal tudi fotografskim interpretacijam žanrskih motivov (ribiči, prizori dela) in razmišljal o novih možnostih fotografske interpretacije krajine. Postal je osrednja osebnost, mentor in glavni predstavnik t. i. »kranjskega kroga« oziroma »kranjske fotografske šole«, ki se je oblikovala v obujenem fotografskem društvu v Kranju. S klubskimi tovariši Mirkom Križnarjem (1915-2009), Tonetom Marčanom (1921-1989), Mirom Kelbelom (roj. 1922), Janezom Murovcem in drugimi je zahajal na Bantale (del Sorškega polja pri Kranju), kjer so nastajale »zimske grafike« - kontrastni, izrazito črno beli in asketski posnetki motivov na zasneženih površinah, ki so bili dovolj značilni, da je likovna kritika začela govoriti o »kranjski fotografski maniri«.
Med službenim poletom nad Sorškim poljem sredi petdesetih let preteklega stoletja naj bi Janez Marenčič odkril fotografski pogled na pokrajino iz zraka. V resnici je šlo za potrditev spoznanj, ki so že dalj časa zorela v njem. V drugi polovici petdesetih let so začele nastajati fotografije, posnete z dvignjenega očišča, vzpetine ali kake druge višje ležeče točke, ki veljajo za inovativni vrhunec Marenčičevega fotografskega izraza. S premišljenim izrezom in poudarjanjem diagonalnih, vertikalnih in horizontalnih kompozicijskih silnic ter ploskovitosti je bil vzpostavljen geometriziran likovni vzorec oziroma abstrakten ornament, ki se je navidezno nadaljeval tudi izven kadra.
Črta horizonta, ki deli krajino v dva nekompatibilna dela, je praviloma izrinjena iz kompozicije. Marenčiča je bolj kot neokrnjena krajina privlačil s človekovimi posegi zaznamovan prostor. Človek je tisti, ki obvladuje krajino (polja, vinogradi, solinarski bazeni, drevesni nasadi), s svojimi posegi vanjo je postopoma izčistil naravne oblike, v njej je prisoten na simbolen ali konkreten način. Na monumentalnost krajine je Marenčič opozarjal z geometrizirano kompozicijsko zasnovo ter drobnimi človeškimi figurami (npr. sprehajalci, kolesar) in drugimi ritmično razmeščenimi poudarki (cerkvice, senene kopice, seniki, osamljena drevesa).
V slovenskem likovnem prostoru so Marenčičeve fotografije (»Diagonale«, »Ornamenti«, »Pahljače«, »Preproge«, »Promenada«) predstavljale precejšnjo novost. Marenčič je prvi v pogledu od zgoraj prepoznal zmožnost aktualnega fotografskega izraza, s katerim je uspel zaobjeti tudi tedanjo likovno problematiko. Opozoriti velja na sorodnosti s sočasnim slikarstvom. Podobno velja tudi za manjši ciklus bližnjih posnetkov z algami prekrite površine Blejskega jezera, ki je nastal v sedemdesetih letih preteklega stoletja.
Janez Marenčič se je v devetdesetih letih posvečal tudi barvni fotografiji. Pri tem je nekaterim »klasičnim« motivom nadel barvno preobleko. Vredni fotografske izpostavitve so se mu zdeli tudi nekateri novi motivi. Vrsto vsebinsko-kompozicijskih poudarkov prinaša raziskovanje razpoloženjskih in interpretativnih možnosti posameznih barv.
Formalna premišljenost in pretehtanost Marenčičevih posnetkov nikoli nista bili rezultat srečnega naključja. Po fotoaparatu je namreč posegel šele, ko si je ustvaril dokončno podobo o fotografskem posnetku, njegovi vsebinski sporočilnosti, premišljenem kompozicijskem rezu in kotu snemanja, usklajenih barvnih ali tonskih razmerjih. V prepričanju, da je moč fotografije v »reduciranju slikovnih elementov in v enostavnosti kompozicije« oziroma v »opuščanju«, »komponiranju zreduciranega«, si je vselej prizadeval za vzpostavitev vizualnega reda.
Janez Marenčič je bil rojen leta 1914 v Kranju. Bil je pravnik. Zaposlen je bil kot komercialist. Leta 1949 je dal pobudo za ustanovitev fotokluba v Kranju. V sedemdesetih letih se je prenehal udeleževati skupinskih razstav, pri katerih pa je še vedno sodeloval kot žirant in selektor.
Janez Marenčič je prvo samostojno in hkrati pregledno razstavo priredil leta 1971 v Kranju. To je bila prva razstava Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju. Fotografije z razstave, ki jih je podaril Kabinetu, predstavljajo začetek zbirke sodobne slovenske fotografije v Kranju. Samostojno je razstavljal tudi v Ljubljani (1976), Kopru (1983) in Kranju (1983). Moderna galerija v Ljubljani je njegova dela predstavila na retrospektivni razstavi leta 1993, z njenim posredovanjem je samostojno razstavljal tudi na Dunaju (Galerie Ulysses, 1994). Ob 80-letnici se je v Kranju predstavil na razstavi 1+16, na kateri se mu je pridružilo 16 domačih fotografov (1995). Kabinet slovenske fotografije mu je priredil samostojni razstavi barvne fotografije v letih 2000 in 2004.
Leta 1970 je prejel gorenjsko Prešernovo nagrado. Ob 90-letnici ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z zlatim redom za zasluge, Fotografska zveza Slovenije mu je podelila nagrado Janez Puhar za življenjsko delo, Kabinet slovenske fotografije pa izdal monografijo Fotografije. Mestna občina Kranj ga je izvolila za častnega občana. Umrl je leta 2007.