Le dan po podelitvi nagrad Izidorja Cankarja, je svoje nagrade in priznanja podelilo tudi Slovensko muzejsko društvo. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobila kustosinja Breda Ilich Klančnik. Tudi muzealci se vse bolj zavedajo enakovrednega pomena prezentacij polpreteklih in sočasnih del in gibanj.
Delo Brede Ilich Klančnik je logično nadgrajevanje osnov, ki jih je zastavila prva generacija kustosov, ki se je ukvarjala z 20. stoletjem.  Svojo strokovno pot je, po diplomi na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1975, začela v Umetnostni galeriji Maribor, drugi največji instituciji za likovno umetnost 20./21. stoletja v Sloveniji. Ob dragocenih retrospektivnih razstavah in katalogih umetnikov SV Slovenije Ivana Kosa (1975), Janeza Šibile (1977), Jana Oeltjena (1981), Janeza Vidica (1983), Antona Gvajca (1986), Otona Polaka (1987), Branka Zinauerja (1988)  je sodelovala tudi pri tematskih preglednih razstavah in predstavitvah 60 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru (1980), Likovno življenje med vojnama v Mariboru (1984) in Likovno življenje v Mariboru 1945-55 (1988).

V Moderni galeriji so jo prvič povabili k sodelovanju že leta 1976, ob retrospektvini razstavi Mateja Sternena, ki je bil tema njene opazne diplome. Njena prva zadolžitev leta 1989 pa je bila koordinacija in tekst v katalogu ob pripravah na retrospektivo Franceta Pavlovca. Njeno naslednje delo »na terenu«, kot ga sama velikokrat označi, in postavljanje razstave, urejanje zajetnega kataloga z eksaktnimi dokumentarnimi podatki je bila retrospektiva Gojmir Anton Kos (1992).  Sledile so retrospektivne razstave: Maksim Sedej (1995), Lojze Dolinar (1996), France Mihelič (1999), Veno Pilon (2002). Tako kot veliko pregledno razstavo Tank! Slovenska zgodovinska avantgarda, ki sta jo s kolegom Igorjem Zabelom postavila ob 50-letnici Moderne galerije (1998), tudi omenjene retrospektive velikanov slovenskega modernizma odlikujejo ne le izčrpne publikacije, ki so ostale kot dragocen vir nadaljnjim raziskovalcem (v nekaterih primerih so bili posneti še filmi), ampak tudi inovativne postavitve, ki jih je izvedla v dialogu z izbranimi oblikovalci. Prav tako drzna je bila postavitev velike pregledne razstave Janez Bernik (2005), ki jo je spremljal zajeten katalog v njenem uredništvu. Katalog pa je leta 2008 nadgradila še z ureditvijo dvojezične monografije Bernik. Slikarjeva hiša (sodelovanje z založbo Cerdonis, Slovenj Gradec). Tako je tudi po retrospektivi M. Sedeja uredila ponovno izdajo knjige Ludvika Mrzela Bog v Trbovljah (Obzorja, Maribor, 1996) s Sedejevimi kvalitetnimi ilustracijami.  Prav ta njena skrb za celostno predstavitev svoje študijske teme jo dviga nad povprečje, umetnike skuša umestiti v čas in prostor, nakazati njihove medsebojne povezave s širšim kulturnim miljejem. Tako je ob pripravah na retrospektivo Marija Preglja že opozorila na ustvarjanje njegovega sina z razstavo Vasko Pregelj. Utrinki *1968 – 40 let pozneje, ki je gostovala v Galeriji Vžigalica, in s predstavitvijo ilustratorskega opusa Marija Preglja na 8. Slovenskem bienalu ilustracije (2008).
Naštete so le t. i. »velike« likovne razstave, ki so nastale po skrbnim vodstvom ali z dragocenim sodelovanjem  Brede Ilich Klančnik. Vseh »manjših« niti ne bomo naštevali, čeprav sama svojih raziskav ne deli na velike in male, saj ve, da vsak kamenček mozaika prispeva svoje k celostni podobi. Njeno poznavanje lastnikov likovnih del, ki ji zaupajo, in njena sposobnost detektivskega dela pri spremljanju posameznega dela sta enkratna v našem prostoru. Prav tako ima z dolgoletno prakso izostren že tako prirojeni občutek za razpoznavanje likovne kvalitete; z njim suvereno svetuje pri nastajanju nacionalne likovne zbirke 20. stoletja v Moderni galeriji.
Breda Ilich Klančnik je prav tako sodelovala pri nekaterih pomembnih referenčnih publikacijah v slovenskem jeziku. Za Veliki splošni leksikon DZS (Ljubljana 1997-1998) je prispevala prevode, priredbe in avtorska gesla s področja likovne umetnosti na Slovenskem. Leta 1997 je za Mladinsko knjigo v Ljubljani, za serijo Umetnostne monografije, napisala tekst Ivana Kobilca: življenje in delo (ponatis 1999). Sodelovala je v uredniškem odboru in pri redakciji besedil za Vodnik po slovenskih muzejih (Ljubljana, 2001). Leta 2002 je sodelovala z založbo Arkadija v Ljubljani pri publikaciji monografij France Rotar in Štefan Planinc. Leta 2006 je bila glavna urednica Zbornika posvečenega Špelci Čopič. Prispevala pa je tudi nekaj gesel za slovenske avtorje v Allgemeines Künstlerlexikon pri založbi Sauer v Leipzigu.
Aktivna je tudi v raznih svetih in komisijah in s formalnim sodelovanjem v slovenskih muzejskih ustanovah in drugih zavodih ter komisijah skuša aktivno pomagati zavodom pri kreiranju in reliziranju njihovih programov ter podpirati perspektivne umetnike in projekte.
Breda Ilich Klančnik svojega dela nikoli ni opravljala birokratsko.  Mehanske oznake »evidentiranje, zbiranje, valoriziranje in prezentiranje« muzejskih predmetov je prevedla v delo s srcem in odgovornostjo. S tem ga je približali definiciji štirih »v«, ki jo je izrekel nagrajenec dr. Tomaž Brejc na letošnji podelitvi nagrad in priznanj Izidorja Cankarja v Narodni galeriji. Ta označuje privrženo delo, ki vsebuje neodvisno, iskreno iskanje v smeri: »videti, vedeti, vrednotiti in varovati«.