A+ | A | A-

Društvena kronika

Podelitev nagrad in priznanj Izidorja Cankarja
Narodna galerija, 18. maja 2009

cankar2009acankar2009bcankar2009nagradacankar2009priznanje

Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo od leta 1999 bienalno podeljuje nagrade in priznanja za izjemne raziskovalne dosežke na področju umetnostno zgodovine. Doslej so nagrade Izidorja Cankarja za življenjsko delo prejeli prof. dr. Špelca Čopič (1999), akademik dr. Emilijan Cevc in prof. dr. Nace Šumi (oba 2001), prof. dr. Sergej Vrišer (2003), prof. dr. Janez Höfler (2005) in prof. dr. Stane Bernik (2007), med prejemniki priznanj pa se je zvrstila vrsta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Letos je komisija za podelitev nagrad, priznanj in častnih priznanj Izidorja Cankarja med prejetimi predlogi izbrala dva nagrajenca in tri dobitnike priznanj, izbor je nato potrdil še izvršni odbor društva, slavnostna razglasitev pa je bila 18. maja 2009 v Narodni galeriji.

Tomaž Brejc
Videti, vedeti, vrednotiti, varovati
Govor prof. dr. Tomaža Brejca na podelitvi nagrad in priznanj Izidorja Cankarja v Narodni galeriji 18. maja 2009

Spoštovani kolegice in kolegi,
Cankarjeva nagrada  me je močno presenetila, da pa ste se tako odločili moji mlajši kolegice in kolegi, mi je v izjemno čast. Kako naj se zahvalim za to imenitno in skoraj prezgodnje priznanje? Mogoče tako, da preprosto opišem, kako razmišljam o umetnostni zgodovini, saj to neprestano tudi počnem. Svoj umetnostnozgodovinski in pedagoški credo lahko strnem v priročno aliteracijo: videti, vedeti, vrednotiti, varovati.

Jana Intihar Ferjan
Breda Ilich Klančnik
Dobitnica Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo

Le dan po podelitvi nagrad Izidorja Cankarja, je svoje nagrade in priznanja podelilo tudi Slovensko muzejsko društvo. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobila kustosinja Breda Ilich Klančnik. Tudi muzealci se vse bolj zavedajo enakovrednega pomena prezentacij polpreteklih in sočasnih del in gibanj.
Delo Brede Ilich Klančnik je logično nadgrajevanje osnov, ki jih je zastavila prva generacija kustosov, ki se je ukvarjala z 20. stoletjem.  Svojo strokovno pot je, po diplomi na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1975, začela v Umetnostni galeriji Maribor, drugi največji instituciji za likovno umetnost 20./21. stoletja v Sloveniji. Ob dragocenih retrospektivnih razstavah in katalogih umetnikov SV Slovenije Ivana Kosa (1975), Janeza Šibile (1977), Jana Oeltjena (1981), Janeza Vidica (1983), Antona Gvajca (1986), Otona Polaka (1987), Branka Zinauerja (1988)  je sodelovala tudi pri tematskih preglednih razstavah in predstavitvah 60 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru (1980), Likovno življenje med vojnama v Mariboru (1984) in Likovno življenje v Mariboru 1945-55 (1988).

Matej Klemenčič
Narcisa Desković (1939–2009): in memoriam

Narcisa, Kubed, 1992

Februarja se je poslovila Narcisa Desković, ena od legend slovenske umetnostne zgodovine. V naš spomin se ni zapisala kot raziskovalka, muzealka ali konservatorka, ki se jih ob žalostnih trenutkih slovesa običajno spomnimo na straneh Zbornika ali sedaj tudi Biltena, ampak kot nepozabna gimnazijska učiteljica umetnostne zgodovine na bežigrajski (in še kakšni) gimnaziji, v zadnjih letih pa tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Z njo so na ekskurzije po Sloveniji in sosednjih deželah hodile številne generacije dijakov, nenazadnje je učila tako generacijo mojih staršev kot tudi moje prve diplomante. Ob njej smo se spoznali s slogi, arhitekturnimi elementi cerkva, samostanov in gradov, pa tudi z zgodovino glasbe, filma in še česa. Njen neposreden pristop, odkritost, karizmatičnost, pa tudi kontroverznost so jo med dijaki vsake generacije posebej takoj naredili za legendo. Da je bilo res vsakič tako in nič drugače, še danes pričajo kratki spominski utrinki tistih 350 in nekaj »oboževalcev« na Facebooku, kjer ji je, »neponovljivi profesorici umetnostne vzgoje« nekdo ob žalostni novici odprl stran in tako njene nekdanje učence obvestil o pogrebu.

Jana Intihar Ferjan

Ljerka Menaše (19272008): in memoriam

Spominski zapis ob smrti prve zaposlene kustosinje v Moderni galeriji Ljerke Menaše je objavljen že v Umetnostni kroniki 22/2009, zato tu ne bi ponavljala ne faktografije ne oznake njenih osebnostnih odlik. Na kratko bi se ustavila ob naravi njenega dela. Po opisu del in nalog bi ga lahko označili kot klasično muzejsko delo, ki vsebuje evidentiranje, zbiranje, vrednotenje in prezentiranje muzejskih predmetov. Vsaka muzejska zbirka ima svoje zakonitosti obdelave materiala; delo v instituciji, kot je Moderna galerija (v nadaljevanju MG), ki se ukvarja z živo in s polpreteklo dediščino, pa je zahtevalo še posebne sposobnosti in občutljivosti.

Naša spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje strani. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam