Spominski zapis ob smrti prve zaposlene kustosinje v Moderni galeriji Ljerke Menaše je objavljen že v Umetnostni kroniki 22/2009, zato tu ne bi ponavljala ne faktografije ne oznake njenih osebnostnih odlik. Na kratko bi se ustavila ob naravi njenega dela. Po opisu del in nalog bi ga lahko označili kot klasično muzejsko delo, ki vsebuje evidentiranje, zbiranje, vrednotenje in prezentiranje muzejskih predmetov. Vsaka muzejska zbirka ima svoje zakonitosti obdelave materiala; delo v instituciji, kot je Moderna galerija (v nadaljevanju MG), ki se ukvarja z živo in s polpreteklo dediščino, pa je zahtevalo še posebne sposobnosti in občutljivosti. Poleg tega je bila MG nova institucija, ustanovljena leta 1948, ki je utirala pot razstavam in sprejemanju sodobne umetnosti. Vemo, da so pred vojno umetniki bili v veliki meri prepuščeni sami sebi in samoorganiziranju, večina občinstva pa neizobražena za dojemanje sodobnih tokov v umetnosti. Predstavljamo si, da je nova institucija v novih časih postala vozlišče različnih interesov in podvržena raznim pritiskom. Študijsko izobraževanje po sorodnih ustanovah, ki so v svetu že obstajale, v tistih časih ni bilo možno, literatura je bila skopa. Zagovarjanje in predstavljanje kvalitetne likovne produkcije v letih, ko so bili še impresionisti ideološko sporni, je bilo naporno delo, ki je zahtevalo trdnega človeka. Res je, da je MG ob ustanovitvi prevzela del zbirke umetnosti 20. stoletja, ki jo je predtem hranila Narodna galerija, toda iz arhivov vidimo, da je to zbirko takoj začela nadgrajevati. Razvijala se je  v živem kontaktu z umetniki, ki so svoja dela mnogokrat posodili za uvrstitev v zbirko in potrpežljivo skupaj s kustosi čakali na sredstva za odkupe. Delo je temeljilo na medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Omeniti je treba še živi stik z založniki, saj je bilo soizdajateljstvo monografij umetnikov kot del ozaveščanja in pridobivanja muzejske publike s strani MG redna praksa v prvih povojnih desetletjih.
Ko se je delo na zbirkah, pripravah raznovrstnih razstav, tako za domače razstavišče kot za gostovanja v tujini, in prevzemih tujih razstav tudi s povečanim številom zaposlenih relativno ustalilo, je gospa Ljerka Menaše prevzela še eno pionirsko delo v nacionalnem muzeju moderne in sodobne umetnosti.  Raziskovalci starejših umetnostnozgodovinskih obdobij so veseli kakršnegakoli starega dokumenta, ki podpira njihove teze, iščejo dokumentarne sledi nastajanja likovnih del in podatke o njihovih avtorjih. Ob vsem tem pa večina nima odnosa do gradiva, ki nastaja v sočasnosti in bo šele prevzelo status arhivskega gradiva. Z vzpostavitvijo sistematičnega zbiranja in obdelave tovrstnega gradiva, ki ga je vodila Ljerka Menaše, je začel nastajati arhiv slovenske likovne umetnosti 20. stoletja, ki skupaj s knjižnico in fotoarhivom MG uporabnikom nudi temelje za raziskovanje pojavov in akterjev na omenjenem področju. Dinamično delo kustosov v muzejih - galerijah sodobne umetnosti je mnogokrat naletelo na nerazumevanje v muzejskih sferah in je zahtevalo od njih dodatno dozo strokovnega znanja, samozaupanja in vztrajnosti. Na srečo jih je Ljerka Menaše imela.