Zadnje raziskave piranske župnijske cerkve so prispevale k novim spoznanjem, s katerimi je mogoče natančneje slediti stavbni zgodovini in opredeliti dela mojstrov, ki so sodelovali pri gradnji novega cerkvenega kompleksa (1). Kljub več kot desetletje trajajočim sporom med Pirančani, so se ti ob koncu 16. stoletja pomirili in se le odločili, da bodo na vzpetini nad mestom zgradili nov cerkveni kompleks, ki bo mestu v ponos. Novo cerkev so postavili na lokaciji srednjeveške, že razpadajoče zgradbe. Sočasno z gradnjo cerkve so za njo postavili še dve novi stavbi: samostojno stoječ zvonik in krstilnico, pred tem pa je bilo nujno utrditi brežino vzpetine. Za gradnjo nove cerkve je bila odločilna pobuda apostolskega vizitatorja, veronskega škofa Agostina Valiera, ki je leta 1580 obiskal Piran (2), po Paolu Naldiniju pa se je sama gradnja nove cerkve pričela 25. januarja 1592 (3).  Kljub temu, da je cerkev upoštevala tlorisne razsežnosti stare cerkve, so bile nove, temeljite spremembe med ključnimi vzroki, da se je gradnja cerkve zavlekla vse do leta 1614, ko so dokončali novo apsido, medtem ko sta bila zakristija in zvonik še v gradnji (4).

Med obširnimi gradbenimi deli, ki so jih izvajali različni mojstri, je treba izpostaviti manj znanega beneškega kamnoseškega mojstra Bonfanta, sina pokojnega mojstra Stefana Torre, ki je pri obnovi piranskega cerkvenega kompleksa sodeloval ves čas gradnje in prevzemal različna dela. V Piranu se prvič omenja v letu 1600, ko je s še dvema zidarjema sodeloval pri gradnji podpornega zidu na brežini (5). Že tedaj je v pogodbi mojster Bonfante skupaj z zidarjema omenjen kot prebivalec Pirana. V naslednjem letu je gradbeno predsedstvo sklenilo z mojstrom pogodbo za izdelavo cerkvene fasade, ki je obrnjena proti Punti. Iz besedila pogodbe je mogoče razumeti, da je Bonfante sam ponudil izdelavo nove fasade cerkve (6). Vendar pa kljub natančnemu zapisu, da je predsedstvu predložil načrt in model, ni povsem zagotovo, če je bil tudi sam avtor obeh predloženih izdelkov. Čeprav se niti načrt niti model nista ohranila, je v pogodbi zelo natančno opisano, kakšen naj bi bil izdelek. Cerkvena fasada naj bi bila izdelana iz rovinjskega kamna, stroški zanjo pa bi znašali 625 dukatov. Delo bi potekalo v treh fazah, za vsako zaključeno delo naj bi mojster dobil plačilo. Najprej naj bi izdelal spodnji del fasade s postavki pilastrov, podzidkom in vhodnim portalom. V drugi fazi je bila predvidena izdelava štirih pilastrov s kapiteli in dveh oken, ki sta postavljeni med pilastre. Z izdelavo zaključnega trikotnega čela s frizom in arhitravom naj bi bila fasada dokončana (fig. 1). Predsedstvo se je zavezalo, da bo poskrbelo za potrebne pomočnike pri gradnji in za primeren kamen. Če bi bilo treba iti v Rovinj po kamen, bi šel ponj mojster sam, vendar v spremstvu enega od štirih članov predsedstva.
Natančnega datuma, kdaj je bila fasada dokončana, žal ne vemo. Dokončanje fasade je mogoče postaviti v zaključek prvega desetletja 17. stoletja, saj nam to domnevo potrjuje naslikana veduta  cerkve na sliki Sv. Trojice v oltarju Najsvetejšega Imena Jezusovega v naši cerkvi (7).  
Današnja podoba pročelja piranske cerkve ustreza opisu v pogodbi (fig. 2). Spremenjen je le osrednji del, saj je nad vhod postavljena edikula, ki v pogodbi ni omenjena. Zato se nam postavlja vprašanje, ali je prišlo med izdelavo fasade do spremembe, ali pa je bila edikula vstavljena kasneje, ko so predelali pevski kor in postavili nove orgle (8). 
Ker avtorstvo piranskega pročelja ni povsem zanesljivo, je treba postaviti vprašanje, odkod bi lahko bili vzori zanjo. Zaenkrat so podatki o mojstru Bonfantu razmeroma skromni, omejeni le na izplačila za opravljena dela. Glede na to, da je mojster Bonfante prišel iz beneškega kroga kamnosekov, je mogoče prav tam poiskati vzore zanjo. Osvetliti je treba obdobje ob koncu 16. stoletja, tako v Benetkah, kot tudi v Piranu, saj tako zgodovinske in politične okoliščine kot tudi številni arhivski viri dokazujejo, da je obstajala močna povezava med obema mestoma na političnem, ekonomskem in kulturnem področju. 
Morebitne vzore za cerkveno fasado je treba iskati v dveh smereh. Prva smer kaže na možno uporabo grafičnih predlog iz teoretičnih arhitekturnih razprav, kjer so predstavljeni različno oblikovani predlogi, vsi pa temeljijo na antičnih vzorih. Izdajanje publikacij s področja teorije arhitekture je bilo tedaj razširjeno, še posebej v Benetkah, ki so bile na tem področju med vodilnimi. Med publikacijami so bile nekatere pogosto uporabljene kot priročniki različnim mojstrom, predvsem tistim, ki so bili povprečne kvalitete in so delovali na ravni obrtnikov. Kot priročnik uporabna je bila zelo razširjena knjiga De Architectura, delo Bramantejevega učenca Cesara Cesariana, ki je izšla v Comu leta 1521 (9). Grafične predloge, ki jih Cesariano kot možne fasade sakralnih objektov obravnava v drugem poglavju tretje knjige, so izpeljanke antičnih tempeljskih pročelij. Med njimi je tudi fasada s štirimi stebri ali pilastri s trikotnim timpanonskim zaključkom, ki bi lahko bila vzor za piransko (figg. 3, 4).
Iskanje vzorov pa nas lahko vodi tudi v preučevanje povezav med mojstri, ki so delali v Piranu, in tistimi, s katerimi so sodelovali v Benetkah. Ker so bile Benetke vodilni kulturni center, v katerem je bilo zbrano vse bogastvo Serenissime, so se tudi Pirančani gotovo želeli zgledovati po njih. Na podlagi zapisanega mnenja dveh beneških gradbenikov vemo, da so bili člani gradbenega odbora poleti 1595 v Benetkah. Tedaj sta bili dokončani dve pomembni cerkveni fasadi, v gradnji pa sta bili še dve cerkvi, in avtor vseh omenjenih objektov je Andrea Palladio, ki je bil v drugi polovici 16. stoletja v Benetkah spoštovan in uveljavljen arhitekt. Med letoma 1564 in 1565 je bilo zgrajeno pročelje cerkve San Francesco della Vigna, le tri leta pred obiskom Pirančanov je bila posvečena nova cerkev Il Redentore, ki jo je Palladio načrtoval leta 1577. Prav v času obiska pa so zaključevali dela na fasadi cerkve San Pietro di Castello, ki jo je Palladio načrtoval že leta 1559, realizirana pa je bila šele po njegovi smrti, prav med letoma 1594 in 1596. Ob koncu 16. stoletja je bila pred zaključkom tudi gradnja cerkve San Giorgio Maggiore, saj je bila njena fasada narejena med letoma 1597 in 1610 (10). 
Pregled Palladijevih beneških cerkva je mogoče skleniti z ugotovitvijo, da sta bili sočasno izdelani fasadi obeh Jurijevih cerkva, beneške in piranske. Kljub temu, da je zasnova pročelja beneške Jurijeve cerkve izjemno monumentalna, je njen osrednji del zasnovan na podobnih izhodiščih kot piranska fasada. Zaradi povezav med obema mestoma in posameznimi mojstri, je treba izpostaviti vlogo Bonfanta, ki je izhajal iz beneškega kroga kamnosekov, saj ni mogoče povsem zanemariti vpliva pročelja San Giorgia Maggiore ali ene drugih beneških fasad (San Pietro  di Castello, San Francesco della Vigna, Redentore) na piransko fasado.
Palladio je za svoje fasade preoblikoval antične modele, jih interpretiral v renesančnem humanističnem duhu, dopolnil s svojim znanjem in kreativnostjo ter pri tem ni zanemarjal lokalne tradicije. Pročelje je ustvaril v različnih ravninah, z dopolnjujočimi se deli, ki so hierarhično razporejeni glede na tlorisno in prostorsko shemo cerkve. Zasnovo antičnega modela so sicer uporabljali že zgodnjerenesančni arhitekti (11), a Palladijeve cerkvene fasade predstavljajo inovativno nadgradnjo. Njen pomen in vpliv dokazujejo številni posnemovalci v desetletjih in stoletjih po Palladijevi smrti leta 1580. Ker je bila ekonomska moč združena v Benetkah, je mogoče pričakovati, da so bile stvaritve na obrobju skromnejše. A takšne niso bile le zaradi ekonomskih vzrokov, temveč tudi zaradi znanja, usposobljenosti, izvirnosti in nenazadnje tudi zaradi spoštovanja lokalne tradicije.
Pročelje piranske cerkve je bilo zgrajeno kot samostojen projekt. Bonfante Torre ali neznani avtor piranskega pročelja je uporabil tip fasade, ki je primeren za dvoransko ladijsko shemo cerkve in odgovarja tudi centralnim cerkvam. Nova fasada je bila izdelana tako, da so k stari fasadni površini dodali kamnoseško izdelane konstrukcijske in oblikovne arhitekturne elemente. Pri tem je bilo treba le z minimalnimi spremembami strešnega naklona dopolniti obliko novega trikotnega čela (12). Pomemben dokument o stanju fasade, orientirane proti Punti, kaže fasada lesenega modela, ki je bil izdelan leta 1590, še pred pričetkom gradnje (13). Fasada lesenega modela nima natančneje določene obdelave, razen nakazanih navpično postavljenih pasov. Pomembna je njena trikotno zaključena oblika in postavitev okenskih odprtin ter vhoda.
Če primerjamo Cesarianovo grafično predlogo s piranskim pročeljem, ugotovimo sorodno postavitev štirih pilastrov, ki izhajajo iz podstavkov in podzidka. Piranske pilastre zaključujejo kompozitni kapiteli, ki nosijo profiliran arhitrav. Cesarianov predlog fasade ima pilastre ali stebre, zaključene s kapiteli, ki se stopnjujejo v arhitravu in ponovijo v razširjeni obliki v prekladi trikotnega čelnega zaključka. Obe fasadi imata širši razmak med srednjima pilastroma, saj je v osrednjo os polja postavljen vhodni portal s trikotnim čelnim zaključkom. Na grafični predlogi je trikotni zaključek portala opremljen s tremi figuralnimi plastikami, ki so postavljene na skrajni točki na straneh in v vrh trikotnega čela. V ožjih stranskih poljih je na vsaki strani med pilastre postavljeno po eno pravokotno pokončno okno z bogato oblikovanim okenskim okvirjem. V piranskem primeru je okno zaključeno polkrožno, in sicer tako, da je vpisano v kamnit okvir. Okenski zaključki so na obeh fasadah enaki, trikotne oblike, in posnemajo obliko čelnega zaključka fasade in vhoda. Prav tako imata oba primera enako oblikovani polici z dekorativnim zaključkom pod njo. Fasadi se razlikujeta po postavitvi okenskih odprtin, saj so na grafični predlogi postavljene v zgornji del fasade. Na obeh fasadah je v center trikotnega čela postavljeno okroglo okno. Na grafični predlogi je trikotni čelni zaključek fasade dopolnjen s podstavki in skulpturami. Na stranici trikotnika sta postavljeni še klečeči figuri. Tudi v piranskem primeru ima cerkev ohranjene kamnite podstavke, postavljene v liniji skrajnih fasadnih pilastrov na stranskih krakih trikotnega čela, žal pa ni ohranjenih zanesljivih podatkov, če so bile skulpture kdaj koli narejene (14).
Mojster Bonfante izhaja iz beneškega prostora, kjer je veljalo gradbeništvo za pomembno in razvito dejavnost, saj je zaposlovalo številne obrtnike, ki so bili sposobni, vendar je bila konkurenca med njimi tudi velika. Edini do sedaj znani podatek o Bonfantovem delovanju v Benetkah zasledimo v Caprinovi knjigi, kjer je omenjena pogodba med Bonfantem, pokojnega Stefana Torre in pristojnimi za gradnjo Arzenala, v kateri je mojster leta 1596 prevzel izdelavo stavbnih elementov iz rovinjskega kamna (15).  Vzroka, zakaj se je mojster Bonfante podal v Piran, ne poznamo. Zagotovo je v piranski cerkvi zapustil svoj življenjski opus, saj je tam delal do smrti, do leta 1621, ko sta njegovo delo nadaljevala sinova Stefano in Girolamo. Skupaj s sinovoma je imel delavnico, ki je izdelala za novo piransko cerkev štiri stranske oltarje, prižnico in morda tudi stenski edikuli. V njegov repertoar zaenkrat še ni mogoče uvrstiti slavoločne stene in izdelave kamnoseških arhitekturnih elementov oltarne kapele, saj so nujne še nadaljnje raziskave arhivskega gradiva. Na podlagi številnih pogodb o delu, ki jih hrani piranski kapiteljski arhiv, je treba tudi podrobneje preučiti njegove sicer dokumentirane zadolžitve pri gradnji zaključnega zvoničnega dela piranskega zvonika, ki sodi med odlične posnetke beneškega zvonika sv. Marka,  in je bil dokončan leta 1615, leto po tem, ko so bila zaključena gradbena dela na cerkvi (16).

(1) Šumi opredeli cerkev sv. Jurija v Pianu kot beneško-palladijevsko arhitekturo in jo postavi v trideseta leta 17. stoletja; cf. Nace ŠUMI, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, p. 32.
(2) Mojca M. KOVAČ, Apostolski vizitator Agostino Valier - pobudnik obnove kompleksa cerkve sv. Jurija v Piranu. Interpretacija historičnih virov kot izhodišče konservatorskih raziskav, Annales, Series Historia et Sociologia, 17, 2007, pp. 47-64.
(3) Pavel NALDINI, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper (ed. Darko Darovec), Koper 2001, p. 199.
(4) Antonio ALISI, Cronologia Piranese 10, La voce di San Giorgio, 49, 1989, p. 6.
(5) Pokrajinski arhiv Koper (Enota Piran) [PAK (EP)], Varia Piranensia, Acta Varia, šk. I, Kopije 1036-1750, I/1, ff. 57r, 57v; cf. Darja MIHELIČ, Piranska razglednica iz prvih desetletij 17. stoletja, Annales, 2, 1992, pp. 259-261.
(6) PAK (EP); Varia Piranensia, Acta Varia, šk. I, Kopije 1036-1750, I/1, ff. 61r: "il detto maestro Bonfante spontaneamente si ha obligato di lauorare et fabricare con l'arte sua di tagliapietra, si per lui come per altri, tutta la prospitiua et fazzada della sudetta chiesa, principiando dalla pianta per fino alla cima et summità di detta fazzada giusta al disegno et sagoma per lui datto alli spettabili signori presidenti sudetti et misure dichiarite nel predetto disegno." (objavljeno v MIHELIČ  1992, cit. n. 5, pp. 264-265).
(7) Alberto CRAIEVICH, in Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d'arte dal Medioevo all'Ottocento, (ed. Maria Walcher, Giuseppe Pavanello), Trieste 1999, pp. 200-201.
(8) Dokument o novih orglah, ki jih je izdelal Pietro Nacchini leta 1746, se nahaja v arhivu tržaške škofije, fasc. 82 - n. 913/14 (Giuseppe RADOLE, L'arte organaria in Istria, Bologna 1969, p. 48). Ker so bile med gradbenimi deli leta 2004 orgle ogrožene, je bilo treba začasno odstraniti nekaj piščali, tako da so se v steni pokazale sledi predelav, zato je mogoče domnevati, da bi lahko bila današnja edikula nad glavnim vhodom prvotno postavljena v notranjščini cerkve, morda na lokaciji današnjih orgel.
(9) Cesare CESARIANO, Di Lucio Vitruvio Pollione de architectura libri dece traducti de latino in vulgare affigurati..., Como 1521; k razširjenosti Cesarianove knjige je prispevalo dejstvo, da je bila to prva knjiga v italijanščini, ki je povzela Vitruvijev tekst, zato je bila zelo uporabna in je doživela več ponaredkov. Še posebej priljubljena  je bila v Benetkah do izida knjige Daniela Barbara Dieci libri dell'architettura di M. Vitruvio leta 1556, z obširnimi komentarji in ilustracijami Andrea Palladia (cf. Hanno-Walter KRUFT, A History of Architectural Theory from Vitruvius to the present, London 1994, pp. 67-68).
(10) Cf. e. g. Andrea GUERRA, in Palladio (edd. Guido Beltramini - Howard Burns), Venezia 2008, pp. 146-149, 172-175, 228-231.
(11) Med ohranjenimi zgodnejšimi beneškimi cerkvenimi pročelji, ki posnemajo tempeljsko shemo, je preprosto oblikovana fasada samostanske cerkve San Giobbe, za katero ni povsem jasno izpričano avtorstvo cf. John McANDREW, L'architettura veneziana del primo Rinascimento, Venezia 1995, pp. 116-117.  
(12) Sprememba naklona je dobro razpoznavna na podstrešju zahodne stene, saj je stenski omet skoraj v celoti uničen.  
(13) PAK (EP); Varia Piranensia, Acta Varia, šk. I, Kopije 1036-1750, I/1, ff. 44r 48r; cf. KOVAČ 2007, cit. n. 2, pp. 61-62.
(14) Na ohranjeni mestni veduti Lea von Klenze z naslovom "Udsigt over havnen i Pirano, Istrien" so na podstavke postavljene skulpture. Sliko hrani Thorvaldsens Museum v Københavnu (inv. št. B 124).
(15) Cf. Giuseppe CAPRIN, L'Istria Nobilissima, II, Trieste 1968, p. 53, n. 1.
(16) Posvetitev novega zvonika in zvonov je bila 16. aprila 1615, zaslužna za postavitev pa sta bila kamnosek Bonfante Torre in zidar Baldissera; cf. ALISI 1989, cit. n. 4, p. 6.

Slikovno gradivo:
1. Sv. Jurij, Piran: faze izdelave fasade, kot so opredeljene v pogodbi (arhiv avtorice)
2. Sv. Jurij, Piran (foto: Matej Klemenčič)
3. iz Cesare Cesariano, De Architectura, Como 1521 (http://architectura.cesr.univ-tours.fr/Traite/Images/BPNME276Index.asp)
4. iz Cesare Cesariano, De Architectura, Como 1521 (http://rubens.anu.edu.au/htdocs/laserdisk/0206/20618.JPG)