Cankarjev dom v tem letu kot sedmo predstavitev oddaljenih kultur gostuje Mehiko, zibelko mnogih, nam bolj ali manj poznanih, indijanskih civilizacij novega sveta. Srce festivala Viva Mehika je arheološka razstava Mehika pred Kolumbom, Večno življenje - Najnovejše arheološke najdbe v Zahodni Mehiki, ki slovenskemu občinstvu tako prvič odkrije svet predkolumbovske umetnosti, navdih prenekaterim likovnim velikanom 20. stoletja, od Diega Rivere do Henrija Moora.
Razstava v Galeriji Cankarjevega doma, katere osrednja tema je staromehiška kultura t. i. jaškastih grobov, je plod sodelovanja z Narodnim inštitutom za antropologijo in zgodovino iz Ciudada de Mexica, postavitev pa sta omogočili Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Mehike in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Najnovejše arheološke raziskave v tem delu Mehike kot kustos predstavi Raúl Barerra Rodríguez, besedila za katalog so poleg njega prispevali Alfonso de Maria y Campos, Sergio Vela, dr. Ivan Šprajc, Ricardo Rivera García, Berenice Flores Montes de Oca, Lourdes González Barajas, Anna Kraczkowska ter ne nazadnje še Nina Pirnat Spahić in Diego Emanuel Muñoz Sapién, ki sta hkrati vodji projekta. Ob razstavi je izšel tudi mladinski katalog Predkolumbovska Amerika, katerega avtor je Damjan Perš.
Na območju Zahodne Mehike je v goratih predelih držav Nayarit, Jalisco in Colima v predšpanskem času obstajalo več neodvisnih kultur, ki so se precej razlikovale od drugih staromehiških civilizacij. Med izrazite posebnosti tega prostora šteje posebna tradicija pokopavanja umrlih v podzemne strukture. V času med 200 pr. n. št. in 600 n. št. so umrle svojce polagali v eno ali več grobnih komor na koncu ozkega navpičnega jaška, nato pa so iz še neraziskanega vzroka z gradnjo teh nenadoma prenehali. Poleg s školjčnim nakitom okrašenih pokojnikov so arheologi v grobovih odkrili še vrsto votlih keramičnih figuric ter prav tako bogato oblikovano in poslikano lončevino. Za lažjo predstavo se v razstavišču nahajajo rekonstrukciji dveh grobnic ter dokumentarno fotografsko in video gradivo arheoloških del. Jaškaste grobove je javnost prvič spoznala že l. 1998 v Chicagu, vendar so bili tako razstavljeni predmeti kot tudi zahodnomehiška kultura tedaj še slabo raziskani, na kar je namigoval tudi naslov razstave Umetnost in arheologija nepoznane preteklosti (Art and Archaeology of the Unknown Past). Nova arheološka najdišča grobnic ob reki Río Grande de Santiago, kjer so izkopavanja potekala med letoma 2003 in 2006, pa so pripeljala do pomembnejših odkritij zadnjih desetletij na mezoameriškem območju. Rezultat teh raziskav je pričujoča razstava v grobove položenih umetnin, ki so bile za razliko od čikaške razstave pridobljene izključno z arheološkimi izkopavanji. Po izjemnem odzivu v domovini je razstava sedaj prvič pripotovala v Evropo.
Uvod v razstavo je zasnovan kot fotografski pregled pomembnejših staromehiških civilizacij v spremstvu besedil, zemljevidov in časovnih preglednic, čemur sledijo predstavitev Zahodne Mehike in rekonstrukciji grobov. Ti dve grobni celici sta bili med osemindvajsetimi izkopanimi na najdišču La Playa v občini Yesca, Nayarit, najbogatejši in vredni posebne pozornosti. Jaški so bili pri ustju pokriti s kamnito ploščo, prav tako je bil zaprt vhod v grobno komoro, ki je bila v več primerih ponovno uporabljena v presledku nekaj generacij. Tako oblikovani grobovi so predšpanskim prebivalcem tega območja najverjetneje pomenili mitično vrnitev k začetkom življenjske poti, na kar namiguje njihova maternici podobna oblika, ki simbolno poudarja ciklično bivanje. Med figuricami različnih velikosti prevladujejo podobe mater z otroki, nosečnic, glasbenikov, golih bojevnikov z rogatimi čeladami, igralcev z žogo, posebej zanimivi so tudi kipci siamskih dvojčkov in živali, ki so morda pokojnikom vlivali nadnaravne moči. Figurice so opremljene s telesno in obrazno poslikavo, močno podobno današnji velikonočni opravi nayaritskih Indijancev Cora, kar je po mnenju mehiških zgodovinarjev in antropologov prav s kulturo jaškastih grobov povezana tradicija. Pri glinenih figuricah je poslikava, ki jo sestavljajo geometrični vzorci ter lise v črni, rumeni in beli barvi, prisotna pri upodobitvah obeh spolov, medtem ko je korporalna dekoracija Corov rezervirana za močnejši spol.
Zahodnomehiška predšpanska ljudstva so, najverjetneje zaradi geografske meje, razvila povsem lastno likovno govorico, ki je v primerjavi s preostalim mezoameriškim prostorom izrazito ekspresivnega značaja. Ikonografija najdenih upodobitev ostaja zvesta preprostim žanrskim prizorom in kar najbolje ilustrira življenje tedanjega človeka. S pomočjo grobnic, ki so redka ostalina staromehiškega Zahoda, je mogoče spoznati ideologijo graditeljev, prav tako pa so dobra pot k razumevanju njihovega pojmovanja življenja in smrti.