Leta 1949 so se v Brühlu nemški umetnostni zgodovinarji prvikrat sestali na svojem kongresu; od takrat dalje organizirajo posvetovanje v takem okviru vsaki dve leti. Letošnji jubilejni kongres, trideseti po vrsti, se je odvijal na univerzi v Marburgu.
S svojo skoraj pol tisočletja staro univerzo je ponudil Marburg zboru na tako visoki ravni ustrezen okvir. Marburško univerzo odlikuje dejstvo, da je svojim umetnostnim zgodovinarjem kot prva zgradila poseben institut. Na njem je od ustanovitve leta 1913 pa vse do svoje upokojitve v letu 1947 deloval Richard Hamann (1879-1961), slovenski publiki znan predvsem po svojem pregledu zgodovine umetnosti (Geschichte der Kunst).

Preberite več: Monika Pemič: Kanon! Kanon? Kanon.

Ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča, ki je napočila 12. februarja 2009, so v Ljubljani potekale tri razstave, posvečene tej obletnici. Dokumentarna razstava v Narodni galeriji nam je približala slikarja kot študenta v Španiji, gostobesednega in polnega življenja. Razstava sedemdesetih risb iz slovenskih zasebnih zbirk v Galeriji Zala je zaobjemala čas vseh sedmih desetletij umetnikovega ustvarjanja, Galerijo TR3 pa je napolnilo sedem portretov in figur iz zadnjega obdobja Mušičevega življenja.

Preberite več: Zoran Mušič, med življenjem in smrtjo ob stoletnici rojstva

V četrtek, 26., in petek, 27. marca, je v Veliki dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani potekal znanstveni simpozij, ki ga je ob stoletnici rojstva velikega umetnika slovenskega rodu, Zorana Mušiča, pripravila SAZU v sodelovanju z Novo revijo.
Predsednik akademije Jože Trontelj je imel uvodni nagovor, v katerem je izrazil ponos, da je bil Zoran Mušič naš rojak in član SAZU. Simpozij je poimenoval poklon spominu in ustvarjanju enega od genijev slikarstva. Spregovoril je o izjemnosti ustvarjanja in dojemanja umetnin ter o starosti umetnosti, ki spremlja človeka že zelo dolgo in je starejša kot znanost. Niko Grafenauer, predsednik pripravljalnega odbora simpozija je podal svoje dojemanje usode in umetnosti Zorana Mušiča ter njegove estetske veličine. Spomnil je na kruto usodo, ki je pretila slikarju po vrnitvi iz Dachaua, in pri tem povezal njegovo življenjsko pot z aktualnim dogajanjem: kot je omenil, bi se Mušič prav lahko zapisal »sv. Barbari«, če ga ne bi med nami ohranil pobeg v Benetke.  Kljub temu, da dolgo časa na Slovenskem ni bil preveč navzoč in je bil iz slovenskega prostora pregnan, ga ni nikoli docela zapustil.

Preberite več: Asta Vrečko: Simpozij, posvečen Zoranu Mušiču

Pred otvoritvijo ljubljanske razstave fotografij Roberta Mapplethorpa je bila v Narodni galeriji okrogla miza oziroma predstavitev Mapplethorpovega dela in fundacije, ki skrbi za njegovo dediščino. Kustosinja razstave Jill Silverman van Coenegrachts je povabila neodvisnega kuratorja in publicista Petra Weiermairja, ki trenutno na Dunaju pripravlja razstavo o Mapplethorpu, urednika revije Fotografija Jana Babnika ter odvetnika Michaela Warda Stouta in Erica R. Johnsona s fundacije Robert Mapplethorpe iz New Yorka.
Sillvermanova je v kratkem uvodu pojasnila, kako je zasnovala postavitev razstave: v Galeriji TR3 so na ogled avtoportreti in portreti, v Narodni galeriji pa so razstavljena njegova zadnja dela, fotografije cvetja in neoklasicističnih kipov. Fotografov odvetnik in skrbnik fundacije Michael Stout je pripomnil, da bi bil Mapplethorpe vesel, če bi vedel, da so njegove fotografije razstavljene v Narodni galeriji, kajti »ta klasika in eleganca bi mu bili všeč«.

Preberite več: Mapplethorpe je imel oko renesančnega umetnika