Razstava Poljsko slikarstvo okoli 1900. Impresionizem in simbolizem, pripravljena iz zbirk Narodnega muzeja v Varšavi in obogatena s slikami iz zasebnih zbirk ter zbirk Muzeja umetnosti v Lodžu in Mazurskega muzeja v Płocku, je prva predstavitev poljske umetnosti tega obdobja v Sloveniji. Po nenavadnem spletu okoliščin se je ideja za njeno organizacijo, skupnega projekta Narodne galerije v Ljubljani in Narodnega muzeja v Varšavi, porodila leta 2008, skoraj natanko sto let po prvi razstavi slovenskega slikarstva na Poljskem, ki je bila odprta marca 1908 v Društvu za spodbudo lepih umetnosti (Towarzystwo Zachęty Sztuk Pięknych). Takrat je imelo varšavsko občinstvo priložnost, da se seznani z deli najodličnejših slovenskih impresionistov - Petra Žmitka, Riharda Jakopiča, Matije Jama, Ivana Groharja in Mateja Sternena.

Ti slikarji niso skušali zgolj uresničiti lastnih zanimanj in ustvarjalnih ambicij, temveč so si prizadevali za oblikovanje narodne šole v slovenskem slikarstvu, ki bi se razlikovala od evropskih umetniških dosežkov na prelomu 19. in 20. stoletja. Izraz prav take drže je bila pobuda za ustanovitev Društva poljskih umetnikov "Sztuka" (Towarzystwo Artystów Polskich "Sztuka") leta 1897 v Krakovu, ki si je prav tako prizadevalo za dvig splošne ravni narodne umetnosti in manifestacije njene drugačnosti v mednarodnem prostoru. V skupini njenih ustanoviteljev in kasnejših članov je bila večina avtorjev del, predstavljenih na pričujoči razstavi. Ta sorodna prizadevanja nas ne smejo presenečati, če se zavedamo podobnih zgodovinskih usod Poljske in Slovenije ter dejstva, da se je v 19. stoletju večji del obeh držav nahajal na območju iste velesile - avstroogrske monarhije, ki so ji vladali Habsburžani.
Za obdobje ob koncu 19. stoletja je bila tako v Sloveniji, na Poljskem, kot povsod po Evropi, značilna raznolikost estetskih drž in umetniških iskanj. Mladi ustvarjalci so se želeli osvoboditi že konvencionalnih doktrin historizma, akademizma ali realizma - tokov, ki so prevladovali v drugi polovici 19. stoletja - njihova prizadevanja pa so se razvijala med programskimi načeli impresionizma in simbolizma, dveh skrajno različnih smeri glede na odnos umetnika do narave in človeka. Pripadniki impresionizma, ki so dokončno prekinili z delavniško metodo ustvarjanja slik, so stopili s slikarskimi stojali v plener, "spotoma" lovili izbrane fragmente narave ali opazovane dogodke ter upodabljali njihovo vzdušje z beleženjem raznolikosti oblik in barv, ki jih opredeljuje svetloba. Predstavniki simbolizma pa so na drugi strani želeli nakazovati, ne predstavljati, ko so prestopali onkraj, resničnost, dostopno čutom, in se poskušali prebiti do »bistva stvari«, skritega pod njenim materialnim ovojem. Za njih je bil značilen v svojem izvoru romantični kult domišljije in ustvarjalne individualnosti, odpor do treznega empirizma, povezan s hrepenenjem po irealnem svetu sanjarjenj, po izstopu onkraj vsakdanje proze življenja. S poudarjanjem spoznavnih možnosti intuicije so simbolisti želeli raziskovati skrivnost človeške duše, razkrivati nevidno notranje življenje narave, ustvarjati nove, subjektivno zaznavane vizije resničnosti namesto njenega površinskega posnemanja.
Ta tokova, ki ju izpostavlja naslov razstave - impresionizem in simbolizem - sta sicer najbolj bistvena za opredelitev teženj, značilnih za poljsko slikarstvo s preloma stoletij, vendar ne zrcalita v popolnosti bogastva umetniških pojavov, ki sestavljajo obličje umetnosti tega obdobja ter odločajo o dinamiki njenega razvoja in novatorstvu v primerjavi z dosežki prejšnjih dob. Skupina 77 slik za to razstavo je bila skrbno izbrana, tako glede na možnost predstavitve stilističnih odtenkov - ti se navezujejo na načela impresionizma, simbolizma, intimizma, sintetizma, secesije in zgodnjega ekspresionizma - kot tudi najpomembnejših tematskih žanrov v umetnosti Mlade Poljske - krajine, podob notranjščin, portreta, tihožitja, pa tudi figuralnega prizora s fantastično simbolističnimi lastnostmi.
Predstavitev tako raznolike skupine del, ki so slovenskemu občinstvu slabo poznana, je bila na splošno podrejena kronološkemu načelu in topografiji, z izpostavitvijo dveh takrat najpomembnejših središč umetniškega življenja - Krakova in Varšave. Posebno Krakov je imel pomembno vlogo pri oživitvi umetniških prizadevanj poljskih ustvarjalcev ob koncu 19. stoletja. S svojim položajem na območju Avstro-Ogrske je užival bistveno večjo politično avtonomijo v primerjavi z drugimi mesti na poljskem ozemlju, ki sta ga zasedali Rusija in Prusija. Ta status je ustvarjal veliko boljše možnosti za svoboden razvoj narodne umetnosti od tistega, ki ga je imela na primer Varšava, podvržena surovim antipoljskim restikcijam, kakršne so izvajale oblasti carske Rusije.
Razstavo poljskega slikarstva v Narodni galeriji v Ljubljani odpirajo pozna dela odličnih predstavnikov realizma Józefa Chełmońskega in Aleksandra Gierymskega, ki so že približana razpoloženjskosti simbolističnega slikarstva. V naslednjo skupino se uvrščajo slike Władysława Podkowińskega in Józefa Pankiewicza, ki v poljski zgodovini umetnosti veljata za prva predstavnika impresionističnega toka v varšavskem središču, ter svetlobe in barve polne krajinske študije Juliana Fałata in Leona Wyczółkowskega, predstavnikov krakovskega središča. Nadaljnja ustvarjalnost teh umetnikov se je razvijala v smeri simbolizma, to spremembo pa na razstavi odražajo njuna kasnejša dela, ki se znatno razlikujejo po obliki in vsebini.
Tok dekorativno simbolistične umetnosti s preloma 19. in 20. stoletja zastopajo slike Józefa Mehofferja, slikarja, ki je bil povezan s Krakovom. V istem umetniškem središču se je razvijala simbolistična ustvarjalnost Jacka Malczewskega, avtorja zagonetnih kompozicij s simboliko, ki se nanaša na področje religije, mitologije, eshatologije, zgodovine naroda, pa tudi na kondicijo človeka in umetnika v sodobnem svetu. Novatorske dosežke v panogi krajinskega slikarstva tega obdobja odlično ponazarjajo slike manjših dimenzij Jana Stanisławskega, ustanovitelja sodobne katedre za krajino, ki jo je oživil po dolgem obdobju nedelovanja v krakovski Šoli lepih umetnosti (Szkoła Sztuk Pięknych) ter slike njegovih učencev, Stanisława Kamockega in Stefana Filipkiewicza.
Simbolistične težnje, ki so v varšavskem slikarstvu naraščale okoli leta 1900, beležijo dela ustanoviteljev in prvih profesorjev na tamkajšnji Šoli lepih umetnosti (Szkoła Sztuk Pięknych) - skrivnostni, mračni portreti ter prizori v notranjščinah Konrada Krzyżanowskega, kompozicije z značilnostmi secesijske dekorativnosti Kazimierza Stabrowskega ter monumentalne, simbolistične krajine Ferdynanda Ruszczyca, ki so zrasle iz ljubezni do domače zemlje v oddaljeni vilniuški pokrajini. Tok dekorativno simbolističnega slikarstva s secesijsko stilistiko odražajo impresivna, dekorativna platna Edwarda Okuńa.
Svojevrstno skupino oblikujejo svetle, impresionistične pleneristične študije Jana Ciąglińskega, edinega Poljaka, ki je bil povezan s skupino ruskih umetnikov Mir Iskustva. Te študije so sadovi njegovih številnih potovanj po južni Evropi in Bližnjem vzhodu. Neponovljivi in v okviru takratne poljske umetnosti edinstveni oeuvre subtilne intimistike Olge Boznańske in Władysława Ślewińskega, sintetista in edinega Poljaka v skupini Pont-Aven, je razlog, da so njuna dela navadno predstavljana skupaj. Oba sta izbrala Francijo za svojo drugo domovino in ustvarjala v območju francoske umetnosti s povezovanjem njenih novatorskih teženj z lastno koncepcijo slikarstva. V Parizu se je v polnosti razvila tudi nadarjenost prezgodaj umrlega Ludwika De Laveauxa, avtorja razpoloženjskih krajin in mračnih, skrivnostnih simbolističnih kompozicij. Pregled tokov, prisotnih v slikarstvu okoli leta 1900, zaključi predstavitev del umetnikov zadnje generacije Mlade Poljske, Wojciecha Weissa in Witolda Wojtkiewicza - njuna skrajno subjektivna ustvarjalnost, ki se je sklicevala na skrivnosti človeške psihe, je bila že ekspresionistično obarvana.
Trdno smo prepričani, da bo ta »vrnjeni obisk« poljskih slikarjev v Ljubljani po stotih letih pomagal obuditi dialog med poljsko in slovensko umetnostjo in predložil določeno istovetnost umetniških drž, prizadevanj in dosežkov, ki so se izvršili v obeh državah v tako pomembnem času za evropsko kulturo - obdobju na prelomu 19. in 20. stoletja.