Referati so bili usmerjeni v štiri smeri razmišljanja. En del so predstavljale razprave, ki so se posvečale estetski in umetnostnozgodovinski tematizaciji Mušičevega slikarskega opusa; drugi so se osredotočili na posamezne faze v Mušičevem slikarstvu, njegovo estetiko; nekateri prispevki so se esejistično interpretativno dotaknili umetnikovega dela; v četrto kategorijo pa so spadali biografski in spominski prispevki njegovih sopotnikov.

Od napovedanih gostov so se opravičili Jože Ciuha, Barbara Jaki, Boris Pahor in Marie Claude Vogrič.

Strokovni del je začel Tomaž Brejc z referatom Zoran Mušič in slikarska tradicija. Mušiča je opredelil kot umetnika tradicije, ki čistega slikarstva ni razumel kot abstrakcije, ampak v bolj »tradicionalnih vsebinah«, kot umetnika, ki se kot »angel zgodovine« pomika s hrbtom naprej, gledajoč nazaj. V njegovih potezah ne najdemo kopiranja, ampak je te svoje slikarske izkušnje na svoj oseben izrazni način prevedel v sodobno govorico. Prispevek je razdelil na štiri obdobja umetnikovega ustvarjanja. Pokritiziral je floskulo, ki so jo radi uporabljali italijanski kritiki, da se v njegovem delu spajata latinski Zahod in bizantinski Vzhod. Do tega se je kritično opredelil in utemeljeno predstavil, kako je slikar po drugačni, lastni premišljeni in racionalni poti prišel do revizije ter predelave dalmatinskih motivov v dvodimenzionalnost in znakovnost. Dotaknil se je problematičnega desetletja njegovega ustvarjanja med letoma 1959 in 1969, ki ga je poimenoval »kriza tradicije«, in nato mojstrsko privedel njegovo ustvarjalno pot do cikla Nismo poslednji, s katerim se je začel njegov eksistencialni starostni stil.

Jožef Muhovič je v prispevku O rojevanju vidnosti v slikarstvu Zorana Mušiča precej teoretsko razložil, kako se ta vidnost ne vsiljuje, ampak izpostavlja. Njegovo slikarstvo je predstavil kot prehajanje od slutenega k objektnemu, od pomena k prezenci in rojevanja vidnosti z mero in nevidnosti s sugestijo. In ravno zato so po njegovem Mušičeve slike unikatne in prvinske ter hkrati impulzivne in kompleksne.
V referatu Mušičeva slika kot svetlobni »madež« in kot »himen« se je umetniški vodja Obalnih galerij Piran in pesnik Andrej Medved poglobil v hkratnost abstrakcije in figuralnosti, »zmes« telesnosti in krajine v Mušičevem ciklu Nismo poslednji. V teh delih je našel neko mitološkost, kot da se je dogodek zgodil v pradavnini, v drugem času, ki v resnici ne obstaja in tudi ne more obstajati, in tako utemeljil predrugačenje v razumevanju Figure in Pogleda. Tako je Mušič v podobnem pogledu naslikal vegetativne vzorce, sienske griče, kadavre in portrete v pozni dobi.

Interpretacija Mušičevih del Milčka Komelja Duhovni del Mušičevega eksistencialnega slikarstva je subtilno pokazala duhovne utripe slikarjevega ustvarjanja, ki je pravzaprav globoka človeška izpoved. Na svoji dolgi umetniški poti je slikar v svoji ustvarjalni samoti eksistencialno izpovedoval občutenja življenja na platno, ki so postajala vse bolj izraz za slutnjo življenjskega spoznanja, za njegovo ljubezen do življenja in njegovo izginevanje.
Miklavž Komelj je pri svojem razmišljanju, ki ga je naslovil Mušič in meja podobe, izhajal iz slikarjeve izjave, da priznava kot svojo edino resnično slikarsko šolo izkušnjo iz Dachaua. V poglobljenem esejističnem referatu se je dotaknil problema estetizacije teh del in njihove neznosnosti zaradi upodobitve neizrekljivega, kar je mogoče samo zato, ker izhajajo iz umetnikove osebne izkušnje. Postavil nas je pred etični problem, saj so slike lepe in v njih uživamo. In le zato lahko dojemamo vizijo lepote teh slik v njihovi grozi in obratno.
Tudi Tonko Maroević, hrvaški pesnik, kritik in esejist, redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, je v svojih mislih naslovljenih Parcele brezkončnega (Dalmatinski delež v slikarstvu Zorana Mušiča) spregovoril o Mušičevi estetiki, o slikarjevi interpretaciji dalmatinske krajine in vplivu Ljuba Babića, njegovega profesorja na akademiji v Zagrebu. S sposobnostjo, da se zna odreči vsemu odvečnemu in univerzalnosti, je Mušič ustvaril dalmatinske prizore, ki ponujajo parcele brezkončnega, neujemljivo razsežnost vidnega.
Sklop prispevkov, ki so govorili o osebnih spominih o umetniku, se je začel z referatom Borisa Pahorja Srečanja z Zoranom, ki ga je prebrala Alenka Puhar. Opisal je, kako je spoznal Zorana v prvih povojnih letih, saj sta bila oba del umetnikov, ki so se sestajali v slikarski galeriji Scorpione v Trstu. Kasneje sta se srečala še v Ljubljani in v Parizu v Pompidoujevem centru, ko je Mušič razstavljal cikel Nismo poslednji, ki ga je poimenoval »veliko odkritje in zadoščenje, da je svet organizirane množične smrti prešel do veljave v tako mojstrskih upodobitvah«. Napisal je še, da se čuti z Mušičem, ki je spadal v njihov upor, povezanega, ne le zaradi skupne lagerske izkušnje, ampak tudi zato, ker sta bila oba, sicer z nekaj mesečnim zamikom, zaprta v istih kleteh pod Oberdankovim trgom v Trstu.

Okoliščine aretacije, ki so Mušiča pripeljale do tega zapora v Trstu, je s predstavitvijo svojega raziskovanja osvetlil Tržačan Ivo Jevnikar v predavanju Okoliščine Mušičeve aretacije v Benetkah jeseni 1944. Kljub temu, da za razumevanje njegove umetnosti razlogi za aretacijo niso pomembni, lahko z njihovim poznavanjem lažje razumemo njegovo življenjsko pot in odločitev za tujino. Kritično je ovrednotil že znane podatke in podal je nekaj novih in bolj natančnih ugotovitev o dogajanju med septembrom in novembrom 1944. Mušičevo usodo je povezal z antifašističnim delovanjem Slovenskega Rdečega križa v Benetkah in z usodo kolegov Iva Gregorca ter Iva Boleta, s katerima si je v tem času delil stanovanje.
V sivi senci domovine (Esej o Zoranu Mušiču, manjkanju in odsotnosti, razgledom od gimnazije do svinjaka) je bil prispevek Alenke Puhar, ki je nadaljevala tam, kjer je končal Jevnikar. Razložila je, kaj je tisto, kar je Mušič zameril svoji domovini oziroma povojnemu režimu ter predstavila in ovrgla nekatere predsodke, ki jih je takrat oblast imela o njem.

Marijan Tršar, ki je bil tudi interniranec taborišča Gonars med vojno in Teharij po vojni, je obudil nekaj lastnih  spominov na taborišče in hkrati podal svoje razumevanje umetnikovega dela v referatu Eksistencialna tektonika Mušičevega slikarstva. Spomine je obudil tudi Jože Ciuha v referatu Moje videnje Zorana Mušiča, ki je zaradi njegove odsotnosti bil prebran. Andrej Jemec, slikar in redni član SAZU, je opisal osebne spomine na slikarja in  njegovo umetnost v referatu Srečavanja z Zoranom Mušičem in njegovim delom. Spomnil se je predvsem obiska v Mušičevem ateljeju, kjer mu je poklonil papir, na katerem je tiskal svoje prve grafike po diplomi na akademiji.
O pomenu pokrajin, ki so vplivale na Mušičevo umetnost, sta spregovorila Alessandro Quinzi iz goriških Provincialnih muzejev in Gojko Zupan. Quinzi  je v prispevku Sienska krajina v slikarstvu Zorana Mušiča povezal Gorico in Kras ter Mušičeva potovanja in tako pojasnil vpliv sienske krajine na njegovo slikarstvo. Poznavalec Mušičevega dela Zupan pa je predstavil pomen Mušičeve navezanosti na rodno zemljo in spominov na Kras v referatu Mušič in Kras.

Slikar in redni član SAZU Emerik Bernard je v Domnevah izpostavil tri Mušičeve formativne in vsebinske zasuke. Prvi, taborišče Dachau, ki naj bi povzročil preskok iz lirične v tragično fazo, je pomemben zaradi dokumentarnih zapisov, nastalih v taborišču. Drugi, ki je omogočil prehod iz tragične faze nazaj v lirsko, je dojel samobitnost slikovnih površin in se približal abstraktni podobi. Tretji zasuk pa je odprl pot spominom na žrtve holokavsta na platno in tako skušal zaustaviti minevanje nekoč doživetih podob.
Nadja Zgonik je v prispevku Čas smrti v Mušičevem slikarstvu (in risbi) ne kot trenutek, pač pa kot stanje, ki traja namenila nekaj besed o upodabljanju smrti. Predvsem pa se je osredotočila na primerjavo Mušičevih risb iz taborišča z risbami nekaterih drugih internirancev iz tega taborišča, kjer je skušala ugotoviti razlike in podobnosti med upodobitvami.
Maria Irene Mislej, direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini in poznavalka Pilona, je v predavanju Mušič, Pilon, Jacometti - trojno prijateljstvo v znamenju (grafične) umetnosti govorila o Mušiču, Venu Pilonu, njegovemu rojaku iz Vipavskega, in Nestu Jacomettiju, Švicarju, likovnemu kritiku, kustosu in založniku. Nazorno je prestavila povezanost in prijateljske odnose, predvsem preko pisnih in likovnih dokumentov, ki jih je imel Pilon. S svojim raziskovanjem in proučevanjem arhivskih virov ji je uspelo rekonstruirati atmosfero njihovih odnosov, skrbi in želja.

Za zaključek pa smo si ogledali še neobdelane filmske posnetke razgovora tržaškega publicista Mira Oppelta z Zoranom Mušičem ob pariški razstavi leta 1995. V teh posnetkih smo imeli priložnost od blizu spoznati moža, umetnika, ki sta mu bila posvečena ta dva dneva. Mušič, ki je bil v času tega intervjuja star 86 let, je jasno odgovarjal v razločni slovenščini. Poleg njegove umetnosti smo tako lahko od blizu spoznali še njegov smisel za humor ter pronicljiv um.