Stout je bil Mapplethorpov odvetnik nekaj manj kot desetletje, vse do fotografove smrti, sedaj pa skrbi za njegovo fundacijo. Pravi, da je bilo »vse okrog njega perfektno«; tako njegova stanovanja, saj je bil velik zbiralec pohištva in umetnin, kakor tudi način življenja, saj je bil na vse izredno pozoren. Opazil je vsak najmanjši detajl, kakor je bil npr. premik kozarca, medtem ko je bil za nekaj trenutkov odsoten. Ko se je okužil z virusom HIV, je obiskoval znanstvenike in zdravnike, da bi ozdravel. Na koncu je ustanovil fundacijo, ki financira medicinske raziskave aidsa, podpira fotografijo in skrbi za izdajanje publikacij o njenem ustanovitelju. Zapustil ji je tudi 2000 svojih fotografij. Ta arhiv raziskujeta Sillvermanova in Weiermair. Slednji pravi, da fundacija kuratorju pušča odprte roke, »kar je fantastično, saj mu tako dopušča vso svobodo interpretiranja«.

Sillvermanova v Mapplethorpovem delu išče povezave z likovno umetnostjo, slikarstvom, kanonom in starejšo fotografijo. Za Weiermairja je eden večjih analognih fotografov, obenem pa tudi eklektik, saj se v njegovi fotografiji kaže, da je poznal vse velike predhodnike.
Jan Babnik je priznal, da ob Mapplethorpu vedno naleti na vprašanje, ali je iz subjektov delal objekte ali je le ustvarjal atmosfero. Weiermair je tako v portretih razbral dva pristopa: nekatere modele je dojemal čustveno, druge pa kot objekte.  V resnici je bil Mapplethorpe izredno zadržan in sramežljiv, zato je z avtoportreti tudi skušal menjati svojo identiteto - npr. ko se je fotografiral kot ženska. Potem, ko je zbolel, je začel fotografirati predmete, saj ga ti niso nagovarjali tako, kot bi ga živi modeli. Do kipov in rož je imel edinstven pristop, saj jih je fotografiral kot telesa, jih seksualiziral. Njegove fotografije cvetov so nedvomne asociacije na moški spolni organ. Posebej na fotografijah rož in kipov Sillvermanova zaznava trodimenzionalnost Mapplethorpove fotografije. Pri ustvarjanju prostora je fotograf veliko pozornost posvečal svetlobi in senci, samo telo pa je prikazal kot fizični prostor. Ravno v tem je kustosinja razstave povlekla vzporednice z renesanso in hkrati odgovorila na vprašanje, ki ga je zastavila kot izhodišče razprave: »Mapplethorpe je na telo gledal kot renesančni umetniki. Imel je oko klasičnega renesančnega umetnika.«