Ob stoletnici rojstva Zorana Mušiča, ki je napočila 12. februarja 2009, so v Ljubljani potekale tri razstave, posvečene tej obletnici. Dokumentarna razstava v Narodni galeriji nam je približala slikarja kot študenta v Španiji, gostobesednega in polnega življenja. Razstava sedemdesetih risb iz slovenskih zasebnih zbirk v Galeriji Zala je zaobjemala čas vseh sedmih desetletij umetnikovega ustvarjanja, Galerijo TR3 pa je napolnilo sedem portretov in figur iz zadnjega obdobja Mušičevega življenja.

Razstava v Narodni galeriji je dokazala, da za razstavo, ki približa opazovalcu umetniškega duha, ni vselej nujno potrebna prezenca kopice umetnikovih del, pač pa nam njegovo živopisno razmišljanje, dojemanje, izražanje včasih lahko prikažejo tudi le njegove besede. Seveda je to v Mušičevem primeru dokaj enostavno, saj je iz Španije, kamor sta ga poslali Narodna galerija in mariborska občina, da bi študiral in kopiral pradske originale, pošiljal svoje novinarske prispevke v obliki pisem časniku Slovenec. Ti sestavki so tako živi, da bralca popeljejo v času in prostoru nazaj v leto 1935, v sončno Španijo, njena mesta, muzeje, na ulice in na koride, kjer je Mušič živel od 28. marca do 27. junija. Ob časopisnih izrezkih, ki so bili mestoma komajda berljivi, kot da bi človek gledal v star, slabo ohranjen časopisni odrezek - tudi če je bil namen tega avtentičnost, tu ni bila na mestu - je bila na ogled tudi slikarjeva korespondenca, matična knjiga z vpisom slikarjevega rojstva in nekaj fotografij. Vse skupaj je obiskovalcu razstave dalo občutek, da je ravnokar spoznal mladega, življenja polnega umetnika, četudi je bila poleg razstavljena le peščica del. Razstava je pravzaprav prvič osvetlila slikarjev odhod na iberski polotok in tamkajšnje trimesečno obdobje, kjer se je opajal z deli Goye, El Greca in Velazqueza. Glede na to, da je avtorju razstave Gojku Zupanu pri pripravi pomagala tudi Breda Ilich Klančnik, jo lahko razumemo kot uvod v veliko slikarjevo retrospektivo v Moderni galeriji, kjer bo, upamo, dokončana tukaj nakazana pot vplivov, ki jih je v slikarja zasadilo špansko študijsko potovanje.
Poleg cikla Nismo poslednji se Goyi približujoča se izraznost izrisuje na avtoportretih in portretih žene Ide Cadorin Barbarigo, ki sta jih razstavila zakonca Lah v Galeriji TR3. Gre za dela, ki so nastajala v zadnjem obdobju slikarjevega življenja. Platna so bila postavljena daleč vsaksebi - kar jim je omogočal velik galerijski prostor, kakor so tudi figure s teh platen močno oddaljene od gledalca. Mušičeva poteza na njih ni več gostobesedna, je pa polna v svoji izraznosti. Razstavo je spremljal katalog, v katerem je zanimiv tekst napisal slikarjev prijatelj Zoran Kržišnik, a je pošel še pred iztekom razstave.
Galerija Zala je z risbami in gvaši iz slovenskih zasebnih zbirk razkrila, da slovenski zbiralci posedujejo precejšen slikarjev risarski opus, med drugim tudi njegove zgodnejše risarske stvaritve. Te je Mušič dojemal kot eksperimentiranje, hipno beleženje in študijo figur. Kasneje je dachavska izkušnja prinesla nov smisel slikarjevi risbi, iz te izkušnje pa je zrasel tudi cikel Nismo poslednji. Čeprav je bil na razstavi le pet takih risb, so med grički in konjički, podobami Benetk, avtoportreti in Ido, najbolj izstopale - za kar je poskrbela predvsem njihova postavitev, saj jim avtor razstave Gojko Zupan poleg poznih avtoportretov pripisuje največji pomen, zrelost in izraznost.
Vse tri razstave so bile dobrodošel uvod v Mušičevo leto, ki bo odjeknilo še v marsikateri galeriji, jeseni pa predvsem v veliki pregledni razstavi v Moderni galeriji, kjer napovedujejo sklenitev celotnega slikarjevega opusa, od predvojnega do poznega Mušiča.