Silvan Omerzu zaznamuje slovenski kulturni prostor z lutkovnim ustvarjanjem in tudi z ambientalnimi likovnimi razstavami. Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je sodobna celostna umetnina in nekakšna site specific postavitev. Galerijske sobe s prehodi iz ene v drugo, nizom oken na eni in belimi stenami na drugi strani so kulisa za dolgo ploskev, na kateri so nanizana miniaturna omizja z lutkami v različnih pozah. Miniaturna omizja na dolgi ploskvi je moč gledati le od daleč. Splet dnevne svetlobe in predmetov v razstavnih prostorih ustvarja posebno prostorsko občutje.
Silvan Omerzu je likovnik s svojo likovno dramaturgijo, ne brez humorja. Njegove na pogled minimalistične lutke so samosvoje, a ubogljive do zadnjega ležaja v svojem ponavadi razkritem drobovju. Podobni gibi, drže, premiki ustvarjajo tiho povprečno večino, med katerimi individualnih hotenj skorajda ni opaziti. Ta omizja lutk so nekakšni mikrokozmosi, so instalacije, ki pripovedujejo zgodbe o življenju in smrti. Avtor s kombiniranjem materialov in tehnologijo ustvari močan oblikovno-kiparski izdelek, v katerem je neka prvinska energija, ki jo potem spravi v gibanje. V tem gibanju ni svobodne volje; gre za nek prastari red, kjer človek ni merilo vsega, za svet, kjer vladajo zakoni nekega drugega prazačetka narave in življenja.